Jedro

Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive argumente, da določba iz 55. člena ZTLR velja tudi za nepremičnine, na katerih je imela pravico uporabe občina. Tudi občino je namreč moč šteti kot družbeno pravno osebo, nepremičnino, ki je bila v upravljanju občine, pa je moč vrednotiti (vsaj) na podoben način, kot to velja za družbena sredstva. Pravilna je nadaljnja argumentacija sodišča prve stopnje, da je občina nepremičnino uporabljala kot osnovo za uresničevanje takratnih "družbenopolitičnih funkcij", kamor je sodilo tudi upravljanje z zemljišči, upravljanje z zemljišči pa predstavlja del področja ravnanja z nepremičninami. Pravna argumentacija sodišča prve stopnje temelji na enakih interesnih in vrednostnih temeljih, s katerimi je sodna praksa opredelila pravni institut družbenega sredstva v družbeni pravni osebi in s tem povezane zakonske predvidene pravne posledice. Ključni pomen pri tem ima izhodiščni koncept družbene lastnine, da lastninska pravica na stvari ni pripadala nobenemu konkretnemu subjektu, temveč celotni družbi in vsakemu posameznemu članu te družbe, kar dodatno kaže, da je interesni temelj po prepovedi priposestvovanja služnosti, ko gre za nepremičnino v družbeni lastnini in na kateri je imela pravico uporabe občina, s katero je tudi dejansko upravljala, še toliko bolj izražen. Iz teh razlogov okoliščine konkretnega primera niso istovrstne primerom iz sodne prakse, v katerih je bilo ugotovljeno, da obstojijo stvarnopravna upravičenja na nepremičninah v družbeni lastnini na podlagi priposestvovanja, s tem, da je v večini teh primerov izpostavljeno, da za izključitev možnosti priposestvovanja stvarne služnosti ne zadošča, da je bila nepremičnina le v uporabi družbene pravne osebe, temveč bi morala predstavljati družbeno sredstvo, ki kot temeljna lastnina zaradi varstva družbenih sredstev oziroma dela ne bi smela biti okrnjena s pravicami drugih oseb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo odločilo, da se dovoli sprememba tožbe z dne 8. 5. 2024 (I), da je prvo toženec v roku petnajstih dni dolžan plačati tožeči stranki uporabnino v višini 122,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 11,85 od 1. 7. 2015 do dne plačila, 12,29 EUR od 1. 7. 2016 do dne plačila, 12,72 EUR od 1. 7. 2017 do dne plačila, 12,72 EUR od 1. 7. 2018 do dne plačila, 13,03 EUR od 1. 7. 2019 do dne plačila, 13,46 EUR od 1. 7. 2020 do dne plačila, 13,58 EUR od 1. 7. 2021 do dne plačila in 13,58 EUR od 1. 7. 2022 do dne plačila, da kar je zahteval tožnik več od prvo toženca se tožbeni zahtevek zavrne (II), da je drugo toženka v roku petnajstih dni dolžna plačati tožniku uporabnino v višini 122,08 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 11,85 od 1. 7. 2015 do dne plačila, 12,29 EUR od 1. 7. 2016 do dne plačila, 12,72 EUR od 1. 7. 2017 do dne plačila, 12,72 EUR od 1. 7. 2018 do dne plačila, 13,03 EUR od 1. 7. 2019 do dne plačila, 13,46 EUR od 1. 7. 2020 do dne plačila, 13,58 EUR od 1. 7. 2021 do dne plačila in 13,58 EUR od 1. 7. 2022 do dne plačila, da kar je zahteval tožnik več od drugo toženke se tožbeni zahtevek zavrne (III), da bo o stroških sodišče prve stopnje odločalo s posebnim sklepom (IV).

Povzetek pritožbenih navedb

2. Toženca v pritožbi navajata, da izpodbijata II. in III. tč. sodbe sodišča prve stopnje iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagata pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženca zahtevata tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Sodišče je v sodbi ugotovilo, da je terjatev na plačilo uporabnine za uporabo sorazmernega deleža nepremičnine z ID znakom parcela 0000 267/2, ki predstavlja pot do nepremičnine tožencev, obstoji po temelju, kar naj bi izhajalo iz pravnomočne vmesne sodbe sodišča prve stopnje P 194/2017 z dne 17. 12. 2021. Ta ugotovitev je nekonkretizirana. Iz izreka citirane odločbe ne izhaja, v katerem obdobju terjatev po temelju obstaja.

4. Toženca pot uporabljata od leta 1979, ko sta kupila gospodujočo nepremičnino, zato je zmotna odločitev sodišča, da sta toženca od leta 2015 dalje dolžna plačevati uporabnino.

5. Iz lokacijskega dovoljenja št. 000/75-3 z dne 26. 5. 1980 in gradbeno dovoljenje št. 000/80-3 z dne 27. 5. 1980 izhaja, da pot poteka preko nepremičnine z ID znakom parcela 0000 267/2. Odločbi je izdala Občina A. Nepremičnina je bila takrat v družbeni lastnini. Družbena lastnina se je razvijala in se tudi oblikovala kot posebna ustanova premočrtno. V času, ko je velja Zakon o lastnini na delih stavb (ZLDS) je veljala koncepcija, da je družbena lastnina kompleksen pojav - družbeno pravni institut, ki ima civilno pravno komponento. Tako je po Zakonu o sredstvih gospodarskih organizacij iz leta 1957, ki je veljal do sprejetja Zakona o združenem delu (ZZD) iz leta 1976, bila temeljna pravica na družbenih sredstvih pravica uporabe, ki se je štela kot premoženjska pravica in je podobno kot lastninska pravica obsegala ne samo upravičenje stvar uporabljati, ampak tudi upravičenje s stvarjo razpolagati. Druga premoženjska pravica na sredstvih v družbeni lastnini je bila trajna pravica uporabe, ki daje samo pravico uporabljati stvar, kar pomeni pravico imeti stvar v posesti. V 5. členu Zakona o stavbnih zemljiščih je bilo določeno, da občina upravlja z nezazidanimi stavbnimi zemljišči in z njimi razpolaga preko sklada stavbnih zemljišč, če jih na podlagi Ustave in zakona ne upravljajo delavci in drugi delovni ljudje v organizacijah združenega dela, drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih. To upravljanje s strani občine je predstavljalo poseben pravni institut, ki v ZZD ni bil podrobneje urejen. V pravni literaturi je zastopano stališče, da to ni bila samoupravna pravica upravljanja, ki so jo po ZZD glede družbenih sredstev imeli delavci in delovni ljudje v družbeni pravni osebi, temveč pravica, obveznost in odgovornost občine, da ureja uporabo zemljišč in dobrin v splošni rabi. Šlo je za neposredno izvrševanje funkcije družbene skupnosti glede urejanja in uporabe stavbnega zemljišča - za pravico razpolaganja z zemljiščem tako, da se daje v uporabo ali v začasno uporabo in zakup. Zmotno je zato ugotovitev, da ta sredstva predstavljala materialno pravni pogoj za delo tedanje občine oziroma materialno osnovo uresničevanja funkcije v tej osebi v smislu 223. in 265. člena ZZD.

6. Do začetka veljave Zakona o temeljno pravnih lastninskih razmerjih, ki je začel veljati 1. 9. 1980, priposestvovanje družbene lastnine ni bilo mogoče, vendar je bilo od takrat dalje priposestvovanje mogoče na podlagi razlagalnega argumenta a contrario 55. člena ZTLR. Toženca sta torej imela pravni naslov in je od 1. 9. 1980 priposestvovanje služnosti lahko teklo in se je zato leta 1990 tudi že izteklo. V kolikor se priposestvovalna doba ne bi iztekla leta 1990, je treba upoštevati, da je tožnik pridobil služečo nepremičnino z delno odločbo o denacionalizaciji UE A. št. 000-8/92 z dne 14. 3. 2000, 1. 1. 2003 pa je začel veljati Stvarnopravni zakonik (SPZ), ki v prvem odstavku 217. člena določa, da se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let. Od 14. 3. 2000 do 14. 3. 2010 je preteklo deset let, s tem, da tožnik v tem času ni nasprotoval izvrševanju služnosti tožencev. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, da toženca nimata pravnega temelja, da uporabljata pot in da stvarna služnost dostopne poti ne obstaja. V konkretnem primeru neupravičene obogatitve ni, ker kdor izvršuje stvarno služnost ni neupravičeno obogaten.

7. Zmotno je izračuna višina uporabnine. Sodišče je ugotovilo, da je delež, ki odpade na toženca v višini 1/4, ker služnostno nepremičnino poleg tožencev uporabljata še Župnija A. in B. B. oziroma po prenosu lastninske pravice Občina A. Že samo solastniki nepremičnine so trije.

8. Lastnik lahko svojo nepremičnino uporablja sam ali pa jo da v najem drugemu pravnemu subjektu. Če celotno nepremičnino da v najem eni osebi, s tem uporabo nepremičnine v celoti prenese na to osebo. V takem primeru lahko celotno najemnino zahteva od te osebe - najemnika. Če lastnik da nepremičnino v najem več osebam, ne more zahtevati celotne najemnine od enega najemnika. V primeru, da je najemnikov več, je najemnina temu primerno nižja, ker se izključna uporaba nepremičnine tudi kvalitativno razlikuje od souporabe nepremičnine. Ni bila tudi prenesena celotna uporaba na enega najemnika, ampak je bil na vsakega najemnika prenesen samo sorazmerni del uporabe. Vse povedano glede najemnine velja enako tudi za uporabnino, kadar pride do prenosa uporabe nepremičnine brez pravnega temelja. Nepremičnino v konkretnem primeru poleg treh solastnikov uporablja tudi Župnija A. in toženca.

9. Iz razlogov sodbe ni razvidno, zakaj terjatev uporabnine zapade v plačilo vsakega zadnjega dne v mesecu juniju tekočega leta do dne plačila. Podlage za takšen tek zamudnih obresti v materialnem pravu ni. Iz tožbenih navedb in sodbe ni razvidno, zakaj naj bi terjatev za plačilo uporabnine nastala na letni ravni, in sicer do 30. 6. za vsako tekoče leto. Nesprejemljivo je torej, da sta bila toženca neupravičeno obogatena v letu 2015 že 30. 6. 2015 za celotno leto 2015, če nepremičnine od 1. 7. 2015 do 31. 12. 2015 sploh še nista uporabljala. To velja za vsa leta terjatve uporabnin, o katerih je pozitivno odločilo sodišče. Če se neupravičena obogatitev obračunava na letni ravni, potem terjatev zapade v plačilo 31. 12. vsako leto in se zamudne obresti lahko obračunavajo le od 1. 1. naslednjega leta, sicer bi bil dolžnik v zamudi še preden bi terjatev zapadla v plačilo, kar pa je v nasprotju z 299. členom OZ v zvezi s 378. členom OZ. Brez zapadlosti terjatve zamuda dolžnika ne more nastati. Sodba je v tem delu obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Odgovor na pritožbo

10. Tožnik ni vložil odgovora na pritožbo.

Presoja utemeljenosti pritožbe

11. Pritožba ni utemeljena.

Temeljna izhodišča za presojo pritožbenega sodišča

12. Sodba, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka tega člena senat sodišča druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (prvi in drugi odstavek 458. člena ZPP). Glede na citirano določbo pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb, s katerimi toženca izpodbijata dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, s tem, da pritožbo ne zatrjuje, da bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje

13. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- da je prvo tožnik solastnik do 1/2 nepremičnine parc. št. 267/2 (sedaj 267/5 in 267/6),

- da sta toženca solastnika vsak do 1/2 nepremičnine parc. št. 281/46, k.o. 0000, na kateri stoji stanovanjska hiša,

- da je nepremičnina v naravi dolga pot, parcela št. 5 pa delno travnik in pot poteka po njenem skrajnem zahodnem delu, kjer se odcepi in zavije desno proti objektu tožencev,

- da toženca pot uporabljata za dostop in dovoz z vsemi vozili in za peš dostop do svoje hiše, ki stoji na parc. št. 281/46,

- da toženca uporabljata 20 % nepremičnine, kar je 62 m²,

- da je bilo 26. 5. 1980 tožencema kot investitorjema izdano lokacijsko dovoljenje in 17. 5. 1980 gradbeno dovoljenje za graditev pritličja stanovanjske hiše na parc. št. 281/31 in 281/46, da je bil dostop do stanovanjske hiše predviden po poti - tako kot poteka danes in sicer preko parc. št. 267/2 in parc. št. 266/8, kjer zavije proti objektu tožencev in do objekta poteka po parc. št. 281/2,

- da je bila 14. 11. 1988 med tožečo in toženo stranko sklenjena sodna poravnava, s katero so se pravdne stranke dogovorile, da se trasa obstoječe poti parc. št. 267/2, ki je bila splošno ljudsko premoženje prestavi do severne meje zemljišča parc. št. 266/8, ki je bila last tožnika - C. C., pri čemer trasiranje prestavljene poti oziroma novo traso pred vhodom na zemljišče tožencev ter zemljišča in župnijskega urada po parceli št. 5 prepustitev v strokovno obdelavo Občini A.,

- da bilo v sodni poravnavi dogovorjeno, da se prestavitev poti uredi najkasneje do 31. 12. 1990, do takrat pa je tožnik - C. C. dovolil tožencema uporabo nepremičnine za peš pot in dovoz v dosedanjem obsegu in da Občina A. poti ni prestavila,

- da je bila nepremičnina leta 2000 vrnjena upravičencema C. C. in D. C.,

- da so uporabniki poti štirje, poleg (dveh) tožencev še Župnija A. in D. D. (kasneje Občina A.).

Glede kršitve pravdnega postopka

14. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

15. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da so stališča glede temelja tožbenega zahtevka za obdobje od 2020 do 2022 enaka stališčem iz vmesne sodbe tega sodišča P 194/2017 z dne 17. 12. 2021 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča II Cp 382/2022, s katero je bilo odločeno o temelju zahtevka za čas od 2012 do 2019, kot je to uveljavljal tožnik v tožbi in kasnejših spremembah tožbe do izdaje vmesne sodbe. Po izdaji vmesne sodbe je tožnik znova zvišal tožbeni zahtevek in s (to) spremembo tožbe zahteval uporabnino (še) za obdobje od 2020 do 2022. Protispisne so pritožbene navedbe, da iz vmesne sodbe ne izhaja, za katero obdobje je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen in da bi sodišče prve stopnje moralo v izreku izpodbijane sodbe navesti, za katero obdobje terjatev po temelju obstoji.

16. Sodišče prve stopnje je utemeljeno stališča iz vmesne sodbe povzelo v izpodbijani sodbi, ker je temelj tožbenega zahtevka po tožbi istoveten zahtevku iz spremenjene tožbe, ki je bila vložena po izdaji vmesne sodbe, in ker tudi po pravni teoriji sklicevanje na obrazložitev sodbe, ki je bila izdana v paralelnem postopku, ni kršitev postopka iz 14. tč. 339. člena ZPP.

17. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo razloge v zvezi z zapadlostjo vtoževanih terjatev, s tem, da je tožnikove navedbe ovrednotilo ob upoštevanju mnenja izvedenke in ob upoštevanju predpostavk iz naslova neupravičene obogatitve.

Glede neupravičene obogatitve

18. Tožnik terja od tožencev plačilo uporabnine na podlagi pravnih pravil o neupravičeni obogatitvi. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo: splošne predpostavke neupravičene obogatitve - prikrajšanje na strani osiromašene osebe, obogatitev na strani obogatene osebe, obstoj vzročne zveze med prikrajšano obogatitvijo, odsotnost podlage ter odsotnost privolitve prikrajšanca v prikrajšanje, da med pravdnimi strankami gre za zahtevek solastnika zoper nelastnika, zato lastnik ni dolžan posebej utemeljevati svojega prikrajšanja z brezplačno uporabo njegove nepremičnine s strani osebe, ki za to nima pravne podlage in zadošča, da lastnik zatrjuje in dokaže, da je lastnik sporne nepremičnine in da jo toženec brezplačno uporablja in da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. Tožnik je ta dejstva dokazal, da je (so)lastnik nepremičnine, katere del toženca brez pravne podlage brezplačno uporabljata.

Glede priposestvovanja in pravnega naslova za izvrševanje služnosti

19. Toženca trdita, da sta priposestvovala služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vozili po poti. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo prepričljive razloge, da temu ni tako.

20. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila nepremičnina vse do lastninjenja v postopku denacionalizacije v družbeni lastnini - splošno ljudsko premoženje v upravljanju občine in kmetijske zadruge in da sta toženca pot začela uporabljati 25. 6. 1980, ko sta dobila lokacijsko in gradbeno dovoljenje in začela z gradnjo stanovanjske hiše ter da zato poti nista uporabljala od leta 1979.

21. Iz sodne prakse izhaja, da se v sistemu družbene lastnine v lokacijskih ali gradbenih dovoljenjih ni odločalo o pravici uporabe oziroma lastninski pravici - s temi upravnimi akti se je odločalo le o gradnji objektov. Tudi če so se organi v postopku njihove izdaje ukvarjali tudi z vprašanjem lastninske pravice oziroma pravice uporabe, so to reševali le v okviru predhodnega vprašanja, ki nima učinka pravnomočnosti. Toženca ne navajata dejstev, ki bi utemeljevali drugačno vrednotenje, ko gre za pridobitev stvarne služnosti. Pravilne se zato ugotovitve sodišča prve stopnje, da lokacijsko dovoljenje z dne 26. 5. 1980 in gradbeno dovoljenje z dne 27. 5. 1980 ne predstavljata pravne podlage, na podlagi katere bi toženca pridobila služnostno pravico na nepremičnini/poti, ker je upravni organ v dovoljenjih ni odločal o uporabi nepremičnine/poti marveč o lokaciji in gradnji objektov tožencev na njunih nepremičninah.

22. Ko sta toženca začela uporabljati pot je veljal Obči državljanski zakonik (ODZ), ki ni poznal priposestvovanja pravic na družbeni lastnini, zato priposestvovalna doba ni mogla teči, s tem, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila v času veljavnosti ODZ na podlagi načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča FLRJ z dne 4. 4. 1960 določeno, da za priposestvovanje služnosti velja rok dvajsetih let.

23. Tudi glede priposestvovanja služnosti v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in ne sledi materialnopravnim stališčem pritožbe. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive argumente, da določba iz 55. člena ZTLR velja tudi za nepremičnine, na katerih je imela pravico uporabe občina. Tudi občino je namreč moč šteti kot družbeno pravno osebo, nepremičnina, ki je bila v upravljanju občine pa je moč vrednotiti (vsaj) na podoben način, kot to velja za družbena sredstva. Pravilna je nadaljnja argumentacija sodišča prve stopnje, da je občina nepremičnino uporabljala kot osnovo za uresničevanje takratnih "družbenopolitičnih funkcij", kamor je sodilo tudi upravljanje z zemljišči, upravljanje z zemljišči pa predstavlja del področja ravnanja z nepremičninami.

Pravna argumentacija sodišča prve stopnje temelji na enakih interesnih in vrednostnih temelje, s katerimi je sodna praksa opredelila pravni institut družbenega sredstva v družbeni pravni osebi in s tem povezane zakonske predvidene pravne posledice. Ključni pomen pri tem ima izhodiščni koncept družbene lastnine, da lastninska pravica na stvari ni pripadala nobenemu konkretnemu subjektu, temveč celotni družbi in vsakemu posameznemu članu te družbe, kar dodatno kaže, da je interesni temelj po prepovedi priposestvovanja služnosti, ko gre za nepremičnino v družbeni lastnini in na kateri je imela pravico uporabe občina, s katero je tudi dejansko upravljala, še toliko bolj izražen.

Iz teh razlogov okoliščine konkretnega primera niso istovrstne primerom iz sodne prakse, v katerih je bilo ugotovljeno, da obstojijo stvarnopravna upravičenja na nepremičninah v družbeni lastnini na podlagi priposestvovanja, s tem, da je v večini teh primerov izpostavljeno, da za izključitev možnosti priposestvovanja stvarne služnosti ne zadošča, da je bila nepremičnina le v uporabi družbene pravne osebe, temveč bi morala predstavljati družbeno sredstvo, ki kot temeljna lastnina zaradi varstva družbenih sredstev oziroma dela ne bi smela biti okrnjena s pravicami drugih oseb.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da od leta 1991 do lastninjenja na podlagi Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ko je bila nepremičnina vrnjena denacionalizacijskim upravičencem leta 2000, je bila nepremičnina izvzeta iz pravnega prometa, zato na nepremičnini stvarne pravice s priposestvovanjem ni bilo mogoče pridobiti, da je priposestvovanje začelo teči leta 2000, da priposestvovalna doba do vložitve tožbe leta 2017 ni iztekla, da toženca nista pridobila služnostne pravice na podlagi sodne poravnave, ki je bila sklenjena pred Temeljnim sodiščem v Kranju P 96/86 z dne 14. 11. 1988.

Glede uporabnine

S pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh, ki uporabljajo pot, pritožba izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kar je nedopusten pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče še dodaja, da je bistvena obogatitev tožencev, ki je povezana z (njihovo) uporabo poti, s tem, da je sodišče prve stopnje upoštevalo mnenje izvedenke, ki je dodatno na podlagi pravičnosti upoštevala pri določitvi uporabnine še druge uporabnike poti, ki niso solastniki nepremičnine, in ocenila, da je uporabnina iz tega razloga nižja in je bila na letnem nivoju za čas od leta 2012 do 2022 zato določena od 8,55 EUR do 13,58 EUR.

Tožnik je zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznega letnega zneska uporabnine, ki zapade v plačilo vsakega 1. dne v mesecu juliju tekočega leta, tudi ob upoštevanju datuma vložitve tožbe. Toženca sta bila dolžna s tožnikom skleniti dogovor o uporabi tožnikove nepremičnine še pred uporabo, zato je odločitev sodišča glede teka zakonskih zamudnih obresti pravilna. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da sta toženca nedobroverna posestnika. Od 1. 1. 1991 sta nepoštena pridobitelja, ko je prenehalo veljati dovoljenje drugo tožnika za uporabo poti iz 2. tč. sodne poravnave, ki je bila sklenjena 14. 11. 1988 pred Temeljnim sodiščem v Kranju v postopku P 96/86, s tem, da nista pridobila dovoljenja od tožnika za brezplačno uporabo sporne poti. Sodišče prve stopnje je iz teh razlogov pravilno od uporabnine za obdobje od 1. 7. 2014 do 30. 6. 2015 v višini 11,85 EUR priznalo zakonskih zamudnih obresti od 1. 7. 2015 dalje do plačilo, od uporabnine 12,29 EUR za obdobje od 1. 7. 2015 do 30. 6. 2016 zakonske zamudne obresti od 1. 7. 2016 in na enak način od vsake letne uporabnine za vsa obdobja do leta 2022.

Odločitev pritožbenega sodišča

Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo (353. člen ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka

Toženca s pritožbo nista uspela, zato morata kriti sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). S tem, ko je bila pritožba zavrnjena je bil zavrnjen tudi njun zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov, zato poseben izrek v tem delu ni potreben.

-------------------------------

Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 55 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190, 198, 299, 378 Zakon o stavbnih zemljiščih (1984) - ZSZ - člen 5 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.