Jedro

Prvi odstavek 113.b člena ZP-1 določa, da mora sodišče o predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1 odločiti s sklepom, ki ga mora odpraviti najpozneje v osmih dneh od prejema zadeve, vendar pojma "odprava" ni mogoče enačiti s pojmom "vročitev", kot to zmotno počne obdolženec v pritožbi. Odprava sklepa pomeni procesno dejanje sodišča, ko sodišče sodno pisanje preda osebi, ki opravlja dejavnost vročanja pisemskih pošiljk, vročitev pa pomeni dejanje vročevalca, ko pisemsko pošiljko izroči naslovniku oziroma ko nastopijo zakonski pogoji za uporabo določb o fikciji vročitve.

Rok iz prvega odstavka 113.b člena ZP-1 ni prekluziven, temveč instrukcijski rok.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 20,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe o prekršku, v kolikor mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo obdolženčev ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja z dne 11. 11. 2021 ter mu naložilo plačilo sodne takse v višini 20,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe o prekršku, v kolikor mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.

2. Zoper sklep se pritožuje obdolženec, ki smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev materialnih določb ZP-1 (2. in 3. točka 154. člena ZP-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in postopek za začasni odvzem vozniškega dovoljenja ustavi, podredno pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi predlagatelj obdolžencu v obdolžilnem predlogu vloženem 9. 11. 2021 očita, da je 8. 11. 2021 ob 23.54 uri vozil osebni avtomobil po lokalni cesti pod vplivom alkohola, saj mu je po ustavitvi v neposredni bližini stanovanjske hiše na naslovu ... odrejen in opravljen preizkus z elektronskim alkotestom pokazal rezultat 0,83 mg alkohola v litru izdanega zraka, kar ob upoštevanju tolerance pomeni, da je imel obdolženec v času vožnje v organizmu najmanj 0,78 mg alkohola v litru izdanega zraka, s tem pa je storil prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katerega je poleg globe predpisan tudi izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Ker iz obdolžilnega predloga izhaja tudi, da je obdolženec zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti podpisal in se z rezultatom preizkusa z alkotestom strinjal, je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zaključilo, da je izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek, za katerega je predpisan izrek kazenskih točk v številu, zaradi katerega se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja in da so s tem izpolnjeni pogoji za začasni odvzem vozniškega dovoljenja, kot so predpisani v 113.a členu ZP-1 ter je 11. 11. 2021 izdalo sklep, s katerim je predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja postopka o prekršku ugodilo.

5. Obdolženec je sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja izpodbijal s trditvami, da je sodišče zamudilo rok za izdajo sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, saj bi ga moralo v skladu s prvim odstavkom 113.b člena ZP-1 odpraviti najpozneje v 8. dneh od prejema zadeve, sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja pa mu je bil vročen šele na naroku 16. 12. 2021. V zvezi s temi navedbami je sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve ugotovilo, da obdolženec zmotno navaja, da je sodišče sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja izdalo prepozno, saj iz listin v spisu jasno in nedvoumno izhaja, da je bil sklep izdan 11. 11. 2021 in istega dne tudi odpremljen obdolžencu, vendar pa je zaradi napake pri navedbi pošte stalnega prebivališča obdolženca prišlo do napake pri vročanju in je bil sklep obdolžencu vročen na zaslišanju 16. 12. 2021, ko je povedal, da sklepa še ni prejel. 6. Obdolženec tudi v pritožbi vztraja pri svojem stališču, da je sodišče rok za izdajo in odpravo sklepa zamudilo in da se mora zaradi izdani sklep po uradni dolžnosti odpraviti in postopek začasnega odvzema vozniškega dovoljenja ustaviti. Res je sicer, da prvi odstavek 113.b člena ZP-1 določa, da mora sodišče o predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1 odločiti s sklepom, ki ga mora odpraviti najpozneje v osmih dneh od prejema zadeve, vendar pojma „odprava“ ni mogoče enačiti s pojmom „vročitev“, kot to zmotno počne obdolženec v pritožbi. Odprava sklepa pomeni procesno dejanje sodišča, ko sodišče sodno pisanje preda osebi, ki opravlja dejavnost vročanja pisemskih pošiljk, vročitev pa pomeni dejanje vročevalca, ko pisemsko pošiljko izroči naslovniku oziroma ko nastopijo zakonski pogoji za uporabo določb o fikciji vročitve. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je sklep z dne 11. 11. 2021 bil odpravljen 16. 12. 2021, saj iz zapisnika o zaslišanju obdolženca, na katerega se sklicuje v pritožbi izhaja, da je tega dne sklep z dne 11. 11. 2021 bil obdolžencu vročen.

7. Sicer pa je v nasprotju s pritožbenimi navedbami sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da spisovno gradivo izkazuje, da je sklep z dne 11. 11. 2021 bil odpravljen s sodišča istega dne. Iz kopije pisemske ovojnice, pripete k listni št. 14 spisa namreč izhaja, da je pravna oseba, ki opravlja dejavnost vročanja, pošiljko, v kateri se je nahajal sklep Okrajnega sodišča v Celju PR 1431/2021, odpremila 12. 11. 2021 in da je prejemna pošta A. (na katero je pomotoma poslano pisanje) 16. 11. 2021 ob poskusu vročanja ugotovila, da gre za neznan naslov ter zadevo vrnila sodišču prve stopnje. Res je sicer, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni podrobno povzelo vsebine teh listin, vendar s tem bistvena kršitev določb postopka o prekršku, ki jo obdolženec smiselno uveljavlja s trditvami, da sodišče prve stopnje ni z ničemer dokazalo, da je dejansko sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja bil izdan znotraj 8-dnevnega roka in odposlan na drugi naslov, ni podana, saj za obrazloženost zadošča sklicevanje sodišča na listine v spisu, ki si jih je obdolženec imel možnost pregledati in se do njih opredeliti. Nenazadnje v pritožbi sam ugotavlja, da v kolikor je sodišče sklep odpravilo 11. 11. 2021, je moralo sodišče pošiljko dobiti vrnjeno najpozneje 17. 11. 2021. 8. Obdolženec tudi pravilno izpostavlja, da iz spisovnega gradiva ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje po prejemu zavrnjene pisemske pošiljke odredilo ponovno vročanje na pravilno naveden naslov obdolženca, kar bi nedvoumno moralo in moglo storiti. Vendar pa tudi ta napaka, ki se je pripetila sodišču, nima za posledico, da bi bilo potrebno sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja razveljaviti oziroma odpraviti. Rok iz prvega odstavka 113.b člena ZP-1 namreč ni prekluziven, temveč instrukcijski rok. Čeprav bi na podlagi jezikovne razlage bilo mogoče sklepati, da sodišče po poteku 8 dni od prejema predloga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja ne more več izdati sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, je potrebno uporabiti tudi namensko razlago te določbe in upoštevati, da je namen roka za izdajo sklepa pospešitev postopka odločanja o predlogu in zagotovitev časovne sorazmernosti odvzema dovoljenja kot posega v človekovo pravico do gibanja in drugih posledic, ki jih ima ta ukrep. S tako kratkim rokom pa se zagotavlja tudi varnost zdravja, življenja in varnosti premoženja ostalih udeležencev cestnega prometa, saj se nalaga obveznost sodišču, da čim prej izloči iz cestnega prometa storilca najtežjih prometnih prekrškov. Ni namreč mogoče šteti, da je zaradi prekoračitve 8-dnevnega roka za izdajo in odpravo sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, ni več mogoče doseči namena, ki ga je zasledoval zakonodajalec z uvedbo ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, saj bi to vodilo v razlago, da zgolj zaradi poteka 8-dnevnega roka od vložitve predloga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja, storilec najtežjih cestnoprometnih prekrškov za družbo ni več nevaren in da ni potrebe po njegovi izločitvi iz cestnega prometa, kar ne bi vzdržalo logične presoje. Poleg tega pa v ZP-1 nikjer niso določene negativne posledice v primeru prekoračitve 8-dnevnega roka iz prvega odstavka 113.b člena s strani sodišča in tako prekluzivni učinki nikjer niso opredeljeni.1 Obdolženčevo pritožbeno vztrajanje na tem, da je zaradi napake pri vročanju potrebno ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ugoditi in sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja razveljaviti, je glede na pojasnjeno neutemeljeno.

9. Iz nadaljnje obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do navedb v obdolženčevi vlogi z dne 20. 12. 2021, ki sicer ni del ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, temveč predstavlja obrazložen predlog na podlagi prvega odstavka 90. člena ZP-1, da se obdolžilni predlog kot nedovoljen zavrže. V zvezi z navedbami v tej vlogi je sodišče prve stopnje obdolžencu pojasnilo, da se sodišče pri odločanju o predlogu o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja omeji zgolj na presojo izpolnjevanja pogojev za odvzem vozniškega dovoljenja, ki jih določa prvi odstavek 113.a člena ZP-1 in da zato zadošča ugotovitev, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek, za katerega je po zakonu predpisanih 18 kazenskih točk, ter da utemeljen sum izhaja iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, v katerem je navedeno, da je obdolženec pred začetkom preizkusa bil seznanjen z načinom uporabe indikatorja, da 15 minut pred preizkusom ni pil alkoholnih pijač in 5 minut pred preizkusom ni kadil, da je v njegovi prisotnosti bilo ugotovljeno, da je indikator alkohola pokazal rezultat 0,87 (pravilno 0,83) mg alkohola v litru izdihanega zraka, da se je obdolženec z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti strinjal in zapisnik tudi podpisal. Zavzelo je tudi stališče, da podpis obdolženca na zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti ni bil pridobljen s kršitvijo ustavno zagotovljenih pravic, ker ni šlo za zapisnik, ki ga predpisuje 55. člen ZP-1, temveč za zapisnik po drugem odstavku 107. člena ZPrCP, ki ga izpolni policisti v primeru, če se z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku ugotovi, da ima udeleženec cestnega prometa v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ZPrCP in da se samo v primeru, ko udeleženec cestnega prometa oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, kršitelju odredi preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku oziroma strokovni pregled. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da postopek preizkusa alkoholiziranosti še ne predstavlja postopka o prekršku, temveč gre za postopek po določbah ZPrCP v okviru opravljanja nalog policije nadzora udeležencev cestnega prometa nad izvajanjem oziroma spoštovanjem določb predpisov, ki urejajo varnost cestnega prometa ter da v okviru tega postopka policisti niso dolžni podajati pravnih poukov in kontrolirane voznike seznaniti z njihovimi pravicami in obveznostmi, ki jih imajo v takem postopku, saj morajo biti s tem seznanjeni že na podlagi dejstva, da so uspešno opravili preizkus znanja cestnoprometnih predpisov v okviru pridobitve vozniškega dovoljenja.

10. Obdolženec v pritožbi sicer pravilno povzema prvi odstavek 50. člena ZP-1, ki določa, da se postopek o prekršku začne po uradni dolžnosti, ko opravi prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti v ta namen kakršnokoli dejanje, vendar zmotno meni, da med ta dejanja spada odreditev preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom. Šele ko se z elektronskim alkotestom ugotovi, da je psihofizično stanje voznika tako, da predstavlja prekršek, kar je mogoče ugotoviti šele v trenutku, ko preizkušanec izjavi, da se z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti podpiše, prekrškovni organ začne postopek o prekršku in sicer z izdajo plačilnega naloga oziroma vložitvijo obdolžilnega predloga. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da se dokazi za določitev prekrška zbirajo na podlagi uporabe prekrškovnega prava, ne pa na podlagi upravnega prava, da konkretni prekrškovni postopek predstavlja odkrivanje prekrška na podlagi uporabe nepristojnega predpisa, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 57. člena ZP-1 in četrtim odstavkom 109. člena ZP-1, da je prekrškovni organ odkril očitani prekršek na podlagi kršitve materialnih določb ZP-1 in da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, na katerega se opira izpodbijani sklep, ne izpolnjuje zahtevanih pogojev iz tretjega odstavka 55. člena ZP-1, zaradi česar bi bilo potrebno ta zapisnik izločiti iz prekrškovnega spisa. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ni zapisnik o smislu 55. člena ZP-1, temveč zapisnik v skladu z določbami ZPrCP in da zato ni izkazana tako očitna nezakonitost dokaza, na katerem temelji zaključek o obstoju utemeljenega suma, da bi bilo iz tega razloga potrebno ugoditi ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja oziroma da bi bilo mogoče šteti, da je zaradi takih trditev zaključek o obstoju utemeljenega suma omajan do te mere, da ni več mogoče utemeljeno sklepati, da je verjetnost, da je obdolženec storil očitani mu prekršek, večja od verjetnosti, da ga ni storil. 11. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške postopka – sodno takso v višini 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe o prekršku, v kolikor mu bo s sodbo naloženo plačilo stroškov postopka o prekršku.

1 Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 4/2017 z dne 21. 2. 2017. V tej sodbi je sicer Vrhovno sodišče razlagalo pomen 5 dnevnega roka, v katerem mora predlagatelj vložiti obdolžilni predlog s predlogom za začasni odvzem vozniškega dovoljenja (prvi odstavek 113. a člena ZP-1), vendar glede na samo naravo roka vse navedeno v omenjeni sodbi Vrhovnega sodišča nedvomno velja tudi za rok iz prvega odstavka 113. b člena ZP-1.