Jedro

Tožena stranka nima organizirane nujne medicinske pomoči, zato tožnik v to službo ni mogel biti vključen. Njegov tožbeni zahtevek za plačilo dodatka k plači, ki je vezan na opravljanje dela v tej službi, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati razliko v plači v višini 422,67 EUR za mesec avgust 2008 ter 134,13 EUR za mesec september ter od navedenih zneskov plačati davke in prispevke in neto znesek nakazati tožeči stranki na TRR pooblaščenca odvetnika A.A. na številko, kot izhaja iz I. točke izreka. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 495,72 EUR v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v celoti spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške.

Navaja, da se sodbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zgolj citiralo listine pod A4 in A5, ne pojasnjuje pa, iz katerih dejanskih razlogov zaključuje, da iz njih ni mogoče zaključiti, da tožnik opravlja urgentno službo na terenu. Tako sodišče ni pojasnilo, na kakšni osnovi je prišlo do zaključka, da iz predložene listinske dokumentacije ni razvidno, da bi tožnik opravljal urgentno službo na terenu. Sodišče prve stopnje je izpovedbe prič A.B. in A.C. ter tožnika ocenilo zgolj kot strokovno naziranje, ni pa pojasnilo na čem taka ocena temelji.

Iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da so, v primeru, ko se na določenem območju pojavi epidemija, pristojni epidemiologi dolžni nemudoma ukrepati in oditi na teren. Tako je ključno vprašanje za razsojo v tem sporu vsekakor v dejanskem obsegu delovnih nalog tožnika. Po stališču tožnika je 6. člen posebnega dela Kolektivne pogodbe zdravnikov in zobozdravnikov neposredno uporabljiv in ne zahteva sprejem kakšnega podzakonskega akta. Vtoževani dodatek PPD-2 je zakonito in jasno predviden v kolektivni pogodbi, ki je neposredno uporabljiva, zato interni pravilniki tožene stranke, kakor tudi njena neorganiziranost ter pomanjkanje pogodb za financiranje urgentne službe v konkretnem primeru niso relevantni – tako stališče izhaja iz odločbe VDSS Pdp 251/2007 z dne 25. 5. 2007. Prav tako je tudi sodna praksa evropskega sodišča v okviru vprašanja ali so dežurstvo, stalna pripravljenost in urgentna služba zajeti v redni delovni čas, posegla na področje definiranja urgentne službe, zato po stališču tožene stranke praksa evropskega sodišča (sodne odločbe C-397/02 do C-403/01 – Bernhard Pfeiffer in drugi) nakazuje na dejstvo, da pravilnik o izvajanju urgentne službe ne sme diskriminirati epidemiologije napram drugim zdravstvenim uslužbencem. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

V zvezi z očitkom, da se sodbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ne da preizkusiti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obrazložitev res nekoliko skopa, vendar nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, ima tudi razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj niso v nasprotju, zato je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz Pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za leto 2008 (B5), Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2008 (B14), Pravilnika o obveznosti opravljanja dežurne službe in stalne pripravljenosti (B6-8), Pravilnika o obveznosti opravljanja stalne pripravljenosti (B9), Statuta tožene stranke (B12) in izpovedi direktorice tožene stranke (l. št. 47-48) izhaja, da tožena stranka ne izvaja nujne medicinske pomoči na terenu, zato tožnik ni upravičen do plačila po PPD2 za vtoževano obdobje in je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Tožena stranka nima organizirane službe nujne medicinske pomoči, zato tožnik v to službo ni in ne more biti vključen, zaradi česar ni upravičen do PPD2. Posebni tarifni del KPZZ v 6. členu določa uvrščanje zdravnikov in zobozdravnikov na podlagi posebnih pogojev dela – PPD. Na delovna mesta z oznako PPD2 se med drugimi razvrstijo zdravniki in zobozdravniki, ki poleg dela v ambulanti oziroma bolnišničnem oddelku vsak teden vsaj 6,5 ur tedensko opravljajo operativno delo v operacijski dvorani ali opravljajo poleg dela v ambulanti oziroma bolnišničnem oddelku še urgentno službo na terenu ali helikopterju, ali delajo pretežni del delovnega časa na oddelku radiologije, radioterapije ali nuklearne medicine. Ker pojem urgentne službe v predpisih s področja zdravstva ni definiran, se lahko opredeljuje s pojmom službe nujne medicinske pomoči, ki deluje po Pravilniku o službi nujne medicinske pomoči (Ur. l. RS, št. 106/2008). Ta pravilnik v 3. členu (pomen izrazov) nujno medicinsko pomoč (NMP) opredeljuje tako, da je NMP izvajanje nujnih ukrepov ekip za izvajanje NMP iz 11. člena tega pravilnika pri osebi, ki je zaradi poškodbe ali bolezni življenjsko ogrožena oziroma pri kateri bi glede na zdravstveno stanje lahko prišlo do takšne ogroženosti. Sestava ekip NMP pa je določena v 10. členu tega pravilnika. Tožnik nujne medicinske pomoči v zgoraj navedenem smislu ne opravlja. Vključen je v stalno pripravljenost in sobotno delo v ambulanti tožene stranke. Po 69. členu KPZZ pa je stalna pripravljenost poseben delovni pogoj delovnega mesta, ko mora biti zdravnik vsak čas dosegljiv zaradi opravljanja nujnih zdravniških storitev, kar pa, glede na razlago v 3. členu Pravilnika o službi nujne medicinske pomoči, ni nujna medicinska pomoč. Dodatek PPD2 se tako lahko uporabi neposredno na podlagi KPZZ, vendar pa le v primeru, da je služba nujne medicinske pomoči organizirana. Iz tega razloga so neutemeljeni pritožbeni pomisleki, da bi pravilnik o izvajanju urgentne službe diskriminiral epidemiologe napram ostalim zdravstvenim uslužbencem, saj so tudi ti do dodatka PPD2 upravičeni pod enakimi pogoji.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (na podlagi 353. člena ZPP) sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona sama krije svoje stroške pritožbe. Tožena stranka stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila.