Jedro

Tožba se zavrže, če sodišče ugotovi, da akti, ki se izpodbijajo s tožbo, niso upravni akti ali akti, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče je prvotno tožbo tožnice prejelo dne 4. 10. 2010. V tej tožbi je navedla, da zahteva varstvo pravic zaradi goljufije Medobčinskega inšpektorata in redarstva (dopis št. 061-87/2010-12) ter Okrajnega sodišča na Vrhniki (Opr. št. ZSV 127/2010-01) zaradi poskusa odvzema njene lastnine.

V tožbi pravi, da noben od naštetih organov ni uporabil uradnih listin o lastništvu in geodetskem položaju parcele 1322/7 k.o. ..., čeprav je bil na to opozorjen. Določitev tožnice za kršiteljico je lažna in zlonamerna, ker za to trditev niti prekrškovni organ niti sodišče ne navajata dokazov. Ni niti fizično sposobna dvigati omenjenih težkih predmetov in jih tudi ni nameščala na svojo parcelo. Predmeti so in bodo na njeni parceli, da se prepreči nadaljnje motenje njene posesti in ne gre za občinsko cesto, kot zmotno in brez relevantnega dokaza trdita oba organa. Sprašuje, kako lahko oba organa delata tako diletantsko in skušata s svojimi odločitvami ukrasti del njene parcele, ko jo proglašata za občinsko cesto. Medobčinski inšpektorat in redarstvo je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja odredil plačilo 400,00 EUR zaradi domnevne delne zapore ceste. Dejansko pa je označila le zemljišče njene parcele 1322/7 k.o. ..., da prepreči nadaljevanje motenja posesti. Ta del parcele sosed A.A. nezakonito uporablja za svojo nezakonito dejavnost žaganja hlodovine s tem, da po njeni parceli vozijo tovornjaki s hlodovino in odvažajo žagan les.

Dejstvo je tudi, da je sosed A.A. dal nezakonito asfaltirati del njene parcele in si naredil nezakonito cesto. V svojem spisu je prekrškovni organ navedel kot pravni pouk možnost sodnega varstva, kar je izvedla z zahtevo na Okrajno sodišče na Vrhniki. Dne 29. 9. 2010 pa je prejela priporočeni dopis Medobčinskega inšpektorata in redarstva na Vrhniki, v katerem jo obveščajo o sodbi Okrajnega sodišča na Vrhniki, Opr. št. ZSV 127/2010-01, s katero je zahteva za sodno varstvo zavrnjena brez pravice do pritožbe. Sodišče je ni zaslišalo in je odločalo brez da bi imela možnost obrambe. Tudi policija je na svojih obiskih glede na postavljene oznake ugotovila, da ne gre za prekršek, ampak za oznake njene lastnine. Prekrškovni organ skuša torej s svojim zavajanjem in goljufijo ter neugotavljanjem dejanskega stanja razmejitve pridobiti protipravno korist 400,00 EUR, obenem pa ji skuša odvzeti del lastnine ter ji povzroča še dodatne stroške, duševne bolečine ter blatenje njenega imena. Sklicuje se na 62.a člen Zakona o prekrških, 25., 28. in 29. člen Ustave.

Zahteva, da se odpravi odločba o prekršku prekrškovnega organa za 400,00 EUR. Prav tako zahteva, da se odpravi Sodba Okrajnega sodišča na Vrhniki Opr. št. ZSV 127/2010-01. Na poziv sodišča za popravo tožbe je sodišče dne 6. 1. 2011 prejelo prvo dopolnitev tožbe, v kateri tožnica med drugim pravi, da vztraja prit tožbi zoper sodbo Okrajnega sodišča na Vrhniki.

V naslednji dopolnitvi tožbe, ki jo je sodišče prejelo dne 21. 2. 2011, je tožnica navedla, da prilaga dopis Medobčinskega inšpektorata in redarstva (MIRED), Cankarjev trg 4, 1360 Vrhnika, s katerim ji pošilja Sklep Višjega sodišča v Ljubljani štev. PRp 1608/2010 v isti zadevi.

V tretji dopolnitvi tožbe je tožnica navedla kot toženi stranki prvo in drugo tožečo stranko, pod točko 3. pa je navedla akte, zoper katere vlaga tožbo, in ti akti so navedeni v uvodu te sodbe. V nadaljevanju pravi, da naj sodišče vse zgoraj navedene akte v celoti odpravi, ker ni naredila nobenega prekrška, kar naj bi dokazala z uradnimi akti in navedbami, obrazložitvami.

Vsi zgornji akti so dejanja, s katerimi je bilo nezakonito poseženo v njene človekove pravice, v njeno lastnino in temeljne svoboščine. Datumi aktov dokazujejo, kdaj je bilo to storjeno.

Zahteva, da se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi ter vse omenjene akte proti njej odpravi, prepove, razveljavi. Sramota je, da se uradni organi delajo norca iz ljudi, ki niso vešči prava.

Sodišče je prejelo še eno dopolnitev tožbe in sicer dne 21. 3. 2011. V njej tožnica pravi, da pošilja odločbo organa druge stopnje številka 061-27/2010-5, z dne 24. 2. 2011, ko je ta obravnaval Odločbo o ureditvi stanja št. 061-87/2010-8, z dne 27. 8. 2010 Medobčinskega inšpektorata in redarstva, Cankarjev trg 4, 1360 Vrhnika. Organ druge stopnje je zgoraj omenjeno Odločbo o ureditvi stanja odpravil in ugotavlja, da je njena pritožba utemeljena. S tem je osnovni akt Medobčinskega inšpektorata in redarstva, s katerim je sprožil postopek proti njej, neveljaven oziroma odpravljen. S tem je očitno njena tožba, s katero zahteva odpravo kršenja svojih človekovih pravic, vključno z varovanjem svoje lastnine, dodatno upravičena. Prosi Upravno sodišče, da to upošteva. Odločba organa druge stopnje pa navaja tudi Odlok o občinskih cestah v Občini Log-Dragomer o oznaki cestišča oz. javne poti, ker naj bi njeni tlakovci bili v vplivnem območju te javne poti (torej ne na njej!!) in sicer navaja odsek 966928. V prilogi pošilja kopirano stran Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Log-Dragomer, UL RS 51/2008, z dne 23. 5. 2008, stran 5455. V 6. členu tega Odloka so naštete javne poti (JP), pod zaporedno številko 27 je javna pot s šifro odseka ... in imenom Cesta na ... Spet (kot pri Medobčinskem inšpektoratu) gre za napačno lokacijo tlakovcev, ki so ob in ne na njej. Tudi ta organ se ni dovolj potrudil, da bi pravilno umestil oznake tožničine parcele. Naproša sodišče, da zavrne ta del Odločbe organa druge stopnje zaradi napačne navedbe, češ, da so tlakovci „nesporno v varovalnem pasu“. Niso, ker je Cesta na ... makadamska pot, ki nima s tožničino parcelo nič, niti fizičnega kontakta. Vendar je to že druga zadeva, saj je bistveno to, da je odpravljena Odločba medobčinskega inšpektorata in redarstva.

Tožba se v delu, v katerem je uperjena zoper dopis prvo-tožeče stranke št. 061-87/2010-12 z dne 10. 9. 2010, zavrže iz naslednjih razlogov: Z izpodbijanim aktom je prvo-tožena stranka v skladu z določbo 2. odstavka 65.a člena ZP-1 zgolj vročala tožnici sodbo sodišča, poleg tega je tožnico zgolj obvestila, da mora plačati sodno takso, ki bo odmerjena z nalogom za plačilo sodne takse. Ne gre torej za oblastveni (upravni) akt, ki bi tožnici nekaj konkretno nalagal in jo sili k izpolnitvi (2. odstavek 2. člena ZUS-1), ali bi ji posegal v njene ustavne pravice (1. odstavek 4. člena ZUS-1) niti ne gre za akt, v zvezi s katerim bi zakon posebej določil, da je dovoljen upravni spor (prvi stavek 1. odstavka 2. člena ZUS-1). Zato je sodišče tožbo zoper izpodbijani akt zavrglo (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

Tožba se v delu, v katerem je uperjena zoper sodbo drugo-tožeče stranke št. ZSV 127/2010-01 z dne 3. 9. 2010, zavrže: Izpodbijani akt je sodba Okrajnega sodišča v Vrhniki, to pa je akt, ki ga je nosilec sodne veje oblasti sprejel za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti v smislu 3. člena ZUS-1. Tak akt ni upravni akt in je upravni spor v tovrstni zadevi izključen, zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, ker izpodbijani akt ni akt, ki bi ga stranka lahko izpodbijala v upravnem sporu.

Tožba se v delu, v katerem je uperjena zoper odločbo o prekršku št. 061-87/2010-4 z dne 31. 5. 2010, zavrže: V izpodbijani odločbi je v pravnem pouku navedeno, da ima stranka možnost vložiti pravno sredstvo zoper odločbo o prekršku in sicer zahtevo za sodno varstvo na podlagi 61. člena ZP-1. Zato izpodbijani akt ni akt, ki bi ga tožnica lahko neposredno izpodbijala v upravnem sporu bodisi na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010) niti ne na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1, ker je imela zagotovljeno sodno varstvo preko zahteve za sodno varstvo po 61. členu ZP-1, ki ga je tudi izkoristila. Zato je tožbo zoper navedeni akt sodišče zavrglo (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

Tožba se v delu, v katerem je uperjena zoper obvestilo prvo-tožeče stranke št. 061-87/2010-2 z dne 10. 9. 2009, zavrže: Izpodbijani akt ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, ker poseben zakon ne določa, da je zoper tovrstno obvestilo kršitelju, da se izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška dovoljen upravni spor (drugi stavek 1. odstavek 2. člena ZUS-1) in ker takšno obvestilo tudi ni oblastveni akt, s katerim bi bilo po vsebini odločeno o kakršni koli pravici, pravni koristi ali obveznosti tožnice, saj gre zgolj za obvestilo. Ker je imela tožnica tudi možnost vložiti zahtevo za sodno varstvo po ZP-1 zoper odločbo o prekršku in je to tudi storila, tožnica ne more v tem primeru dodatno vložiti še tožbe v upravnem sporu niti po 1. odstavku 4. člena ZUS-1. Zato je sodišče tožbo zoper navedeni akt zavrglo (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

Tožba se v delu, v katerem je uperjena zoper zapisnik prvo-tožeče stranke št. 061-87/2010-1 z dne 19. 5. 2010, zavrže: Izpodbijani akt je v tem primeru zapisnik o inšpekcijskem pregledu Medobčinskega inšpektorata in redarstva. Izpodbijani akt ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, ker poseben zakon ne določa, da je zoper tovrsten zapisnik dovoljen upravni spor (drugi stavek 1. odstavek 2. člena ZUS-1) in ker takšen zapisnik tudi ni oblastveni akt, s katerim bi bilo po vsebini odločeno o kakršni koli pravici, pravni koristi ali obveznosti tožnice, saj gre zgolj za zapisnik o opravljenih procesnih dejanjih prekrškovnega organa. Ker je imela tožnica tudi možnost vložiti zahtevo za sodno varstvo po ZP-1 zoper odločbo o prekršku in je to tudi storila, tožnica ne more v tem primeru vložiti dodatno še tožbe v upravnem sporu niti po 1. odstavku 4. člena ZUS-1. Zato je sodišče tožbo zoper navedeni akt zavrglo (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

Tožba se v delu, ki je uperjen zoper odločbo o ureditvi stanja prvo-tožeče stranke št. 061-87/2010-8 z dne 27. 8. 2010, zavrže: Izpodbijani akt je odločba prvo-tožeče stranke o ureditvi stanja, ki jo je organ izdal v zadevi inšpekcijskega nadzora na podlagi Odloka o občinskih cestah v Občini Log – Dragomer. V pravnem pouku te odločbe je navedeno, da stranka lahko zoper odločbo o ureditvi stanja poda pritožbo na Medobčinski inšpektorat in redarstvo. To pomeni, da izpodbijani akt ni dokončni upravni akt, ki bi ga tožnica lahko neposredno izpodbijala v upravnem sporu bodisi na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010) niti ne na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1, ker je imela možnost vložiti pritožbo zoper odločbo o ureditvi stanja. Zato je tožbo zoper navedeni akt sodišče zavrglo (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

Tožba se v delu, ki je uperjen zoper predlog za določitev uklonilnega pripora št. 061-87/2010-16 z dne 15. 10. 2010, zavrže: Z izpodbijanim aktom je prvo-tožeča stranka zgolj predlagala drugo-tožeči stranki, da odloči o uklonilnem zaporu, vendar pa mora o uklonilnem zaporu odločiti sodišče in ne prvo-tožeča stranka (1. odstavek 19. člena ZP-1). Tožnica ima zoper odločitev o uklonilnem zaporu pristojnega sodišča možnost vložiti pravno sredstvo in ima dostop do sodnega varstva, vendar ne v upravnem sporu, ampak ima možnost pravnega sredstva pred pristojnim sodiščem po 202b. členu Zakona o prekrških, zato je sodišče tožbo zoper navedeni akt zavrglo (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

Tožba se v delu, ki je uperjen zoper plačilni nalog št. 061-87/2010-13 z dne 1. 10. 2010, zavrže: V tem primeru je izpodbijani akt plačilni nalog za plačilo sodne takse v višini 40,00 EUR, v katerem pa je v pravnem pouku navedeno, da ima stranka možnost vložiti ugovor pri prekrškovnem organu – prvotožeči stranki, ki ga je tožeča stranka tudi izkoristila. Zato tožeča stranka zoper ta izpodbijani akt nima možnosti vložiti dodatno še tožbe v upravnem sporu. Na tej podlagi je tožbo zoper navedeni akt sodišče zavrglo (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

Tožba se v delu, ki je uperjen zoper sklep prvo-tožene stranke št. 061-87/2010-20 z dne 2. 11. 2010, zavrže: Zakon o sodnih taksah (ZST-1, Uradni list RS, št. 37/2008) ne določa, da bi stranka zoper odločitev o ugovoru zoper plačilni nalog v prekrškovnem postopku imela sodno varstvo v upravnem sporu, učinkovito pravno sredstvo v smislu 25. člena Ustave pa je stranka izkoristila z ugovorom zoper plačilni nalog. Ker izpodbijani akt ni akt v smislu ZUS-1, ki bi ga stranka lahko izpodbijala v upravnem sporu, je sodišče tožbo v tem delu zavrglo (4. točka 1. odst. 36. člena ZUS-1).

Tožba se v delu, ki je uperjen zoper plačilni nalog št. 061-87/2010-14 z dne 1. 10. 2010, se zavrže: V tem primeru je izpodbijani akt plačilni nalog za plačilo sodne takse v višini 25,00 EUR, v katerem pa je v pravnem pouku navedeno, da ima stranka možnost vložiti ugovor pri prekrškovnem organu – prvotožeči stranki, ki ga je tožeča stranka tudi izkoristila. Zato tožeča stranka zoper ta izpodbijani akt nima možnosti vložiti tožbe v upravnem sporu. Na tej podlagi je tožbo zoper navedeni akt sodišče zavrglo (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba v roku 15 dni. Morebitno pritožbo je treba vložiti v zadostnem številu izvodov za sodišče in stranke priporočeno po pošti na naslov Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani ali neposredno na Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani. Pritožba mora vsebovati vse sestavine iz 335. člena ZPP. V pritožbenem postopku se ne uporablja določba 108. člena ZPP. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa (105a. člen ZPP in 8. člen Zakona o sodnih taksah). Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (3. odstavek 105. a člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1). Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).Na podlagi 2. odstavka 22. člena ZUS-1 lahko v postopku s pritožbo stranka opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (smiselno 2. odstavek 89. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1). Če odvetnik k pritožbi ne priloži pooblastila, se pritožba zavrže (5. odstavek 98. člena ZPP), sodišče mu ne dovoli, da bi začasno opravljal dejanja v postopku.