Jedro

Obrazložitev okoliščin, ki so vnesla precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodbi (427. člen ZKP).

Izrek

Ob reševanju zahteve zagovornika obsojenega J.P. za varstvo zakonitosti se izpodbijana sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 22.10.2001 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26.02.2002 razveljavita in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Novem mestu v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je obsojenega J.P. z v uvodu navedeno sodbo spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 3. odstavku 183. člena KZ in mu po istem zakonitem določilu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo prestani pripor. V plačilo je obsojencu naložilo stroške kazenskega postopka. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je višje sodišče z izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 23.05.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno odločbo spremeni tako, da sodbo zavrne, podrejeno pa razveljavi v celoti in vrne v ponovno odločanje drugemu stvarno pristojnemu prvostopnemu sodišču. Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj dejanje, kot je opisano v izreku, vsebuje vse elemente kaznivega dejanja po 3. odstavku 183. člena KZ in ne gre za neustrezno kvalifikacijo in s tem za kršitev kazenskega zakona. Sodišči prve in druge stopnje sta kritično presodili obe izvedeniški mnenji, se ukvarjali z določenimi razlikami med njima in utemeljeno dokazne zaključke oprli na mnenje izvedenke prof. dr. M.Ž.T. Tudi druge kršitve kazenskega postopka, ki jih navaja vložnik zahteve, niso podane. Predlaga, da naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Pri odločanju o zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti je nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, zato je bilo treba izpodbijano pravnomočno sodbo razveljaviti po uradni dolžnosti.

Obsojenec storitev obravnavanega kaznivega dejanja ves čas postopka zanika, z ostalimi izvedenimi dokazi pa sodišče zagovora obdolženca ni ovrglo s takšno stopnjo prepričljivosti, da bi bil ovržen razumen dvom, oziroma da bi lahko govorili o gotovosti.

Dvom v pravilnost s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja vnaša, po prepričanju Vrhovnega sodišča, predvsem izvedensko mnenje izvedenca doc. dr. T.P., ki je glede objektivnih ugotovitev glede duševnega stanja K.P. skoraj skladen z izvedenskim mnenjem izvedenke dr. M.Ž.T. Dr. P. tako ugotavlja, da travmatične izkušnje z odraslo moško osebo 6-letniki hitro posplošijo na druge ljudi oziroma moške. V danem primeru bi se ta posplošitev pokazala v obliki vznemirjenosti ali strahu, tega pa pri oškodovanki ni opazil niti v blažji obliki. Prav tako ni opazil nikakršnega posttravmatskega stresnega sindroma in ne psihološkega nelagodja, ne izogibanja situacijam in ljudem in ne iskanja zagotovitve, da je na varnem. Obravnavani dogodek bi otrok, kot je oškodovanka, nedvomno dojel kot nekaj zelo nenavadnega, kot nasilje in bi odreagiral s strahom in vsemi že navedenimi posledicami, kar pa pri K. ni bilo zaznati. Glede na to, da sta se imela obsojenec in hčerka K. zelo rada, bi se takšno ravnanje po mnenju izvedenca P. pri K. vsekakor moralo odraziti. Da pri deklici ni zaznati osebne stiske ali celo čustvene motenosti pa tudi odpora ali celo sovražnosti do očeta ne, zaključuje tudi izvedenka dr. Ž.T. Celo nasprotno, očetu je bila zelo naklonjena in ima do njega pozitiven odnos. Pri deklici po mnenju T. ni sledi travmatiziranosti ali nerešenih notranjih napetosti.

O izjemni navezanosti deklice K. na očeta pa je poleg obsojenčeve sestre M.K. in očeta J.P. starejšega, izpovedala tudi pred sodiščem zaslišana priča M.K., ki je med ostalim navedla, da je bila kritičnega dne K. zelo vesela in zadovoljna, da gre z J. (obsojencem) ter da se je deklica očeta potem, ko sta se J. in S. razšla, "vedno močneje razveselila, bolj kot prej, ko so še živeli skupaj". Takšno ravnanje oškodovanke pa je glede na izpovedbo obsojenčeve bivše žene S.P., da naj bi do spolnih zlorab s strani obsojenca do oškodovanke prihajalo že prej, precej nenavadno.

Premalo pa se je sodišče v izpodbijani pravnomočni odločbi ukvarjalo tudi z izrazito medsebojno nenaklonjenostjo in celo sovražnim razmerjem med obsojenčevo pastorko A.B. in obsojencem ter željo S.P. po razvezi in morda odtujitvi K. obsojencu (pri tem ne gre prezreti izpovedbo M.K., ki je povedala, da ima občutek, da sta A. in S. dobesedno trgali otroka od očeta). Da je A.B. celo zasovražila obsojenca v letih medsebojnega bivanja, izhaja ne samo iz njene izpovedbe, temveč je to potrdila tudi njena mati S.P. Iz njene celotne izpovedbe izhaja, da se je v družini P. počutila odrinjeno (po vsej verjetnosti je tudi dejansko bila), zaradi česar je želela hišo čimprej zapustiti, čimprejšnjo razvezo pa je želela tudi S.P.. A.B. pa je bila tista, ki je tudi prva posumila, da bi lahko obsojenec spolno zlorabljal K. Kot navaja, jo je večkrat zvečer vzel s seboj v posteljo, pri čemer naj bi po njenih navedbah K. tudi sama rekla očetu, ali gresta spat (kar je precej nenavadno, če je res, da jo je obsojenec spolno zlorabljal).

Sodišče se je v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi tudi premalo ukvarjalo z vprašanjem, ali je na način, kot izhaja iz izreka in obremenjujočih podatkov, dejanje, katerega je bil spoznan obsojenec za krivega, sploh možno storiti. Če naj bi oškodovanko postavil na pralni stroj, tako da je stala (uradni zaznamek o zbranih obvestilih) ali tako, da je na pralnem stroju klečala (kot je povedala S.P.) je vprašljivo, ali bi se obsojenec glede na svojo višino (ki ni ugotovljena, ob upoštevanju višine pralnega stroja) s spolovilom lahko drgnil ob oškodovankino zadnjico.

Tako izvedenec dr. P., kot izvedenka dr. Ž.T. sta navedla, da si K. obravnavanega dogodka ni mogla izmisliti. Izvedenec dr. P. je menil, da bi lahko dal otrok takšne izjave pod vplivom drugih oseb (v konkretni zadevi pod vplivom polsestre A., ki je imela izjemen odpor do obsojenca, hkrati pa velik vpliv na K.), izvedenka Ž.T. pa je dopustila možnost, da otrok da takšno izjavo pod vplivom nekoga drugega, čeprav se ji sicer v konkretnem primeru zaradi sorazmerne avtonomnosti oškodovanke zdi ta možnost majhna. Torej jo vendarle dopušča. Nobenega dvoma ni, da je otrok kritičnega dne, po tem, ko je od obsojenca prišel k materi, rekel: "ati ni nič prijemal", vendar bi njeno spontano zanikanje nekega dogodka v tem razvojnem obdobju lahko bil znak možnosti, da se je ta dogodek res pripetil, kot to zaključuje pravnomočna sodba, lahko pa je tudi posledica napotkov matere ali sestre, da naj pazi, da je oče ne bo prijemal, ali mogoče reakcija obsojenca, ki je hčeri morda tudi naročil, da naj materi pove, da se je ni dotikal in da je ni jemal v posteljo, po tem, ko mu je S.P. podobno ravnanje že očitala dne 01.07.1999 (list. št. 111 spisa). Da je možno tudi drugačno tolmačenje otrokove reakcije pa izhaja nenazadnje tudi iz mnenja izvedenca dr. P., ki je v zvezi s to izjavo povedal, da gre za infantilno neposrednost otroka in je takšna izjava največkrat odgovor na neko prepoved. Prepoved v konkretnem primeru je bila usmerjena v to, da očetu ne sme dopustiti, da bi jo otipaval oziroma prijemal. Vsi navedeni pomisleki, predvsem pa dvom, ki ga je v resničnost takega poteka dogodkov, kot jo ugotavlja izpodbijana sodba, izrazil izvedenec dr. P., ki je navedel, da v svoji dolgoletni praksi še ni naletel na tak primer, da pri 6-letnem otroku, ki o spolnosti ne ve nič in jo doživlja ogrožujoče, ne bi bilo posledic, kot so zmedenost, vznemirjenost, občutek nesigurnosti, razdražljivosti ter kasnejše potencirane neubogljivosti in nočnih mor, česar vsega pa pri oškodovanki, kot je bilo že povedano, ni zaznal, so pri odločanju o zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti vnesli tak dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, da je Vrhovno sodišče na podlagi 427. člena ZKP odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Novem mestu v novo sojenje. Ne glede na pomisleke glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja pa ni našlo nobenega razloga, da bi odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim senatom prvostopnega sodišča.