Jedro

Tožnica je imela na podlagi prejetega poziva možnost, da se o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo izpodbijane odločbe, izjavi še pred njeno izdajo. Tožnica pa te možnosti ni izkoristila. Neutemeljene so navedbe tožnice, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka in je tožnico brez kakršnekoli pravne podlage pozvala, da se izjavi glede prejema zneska 8.000,00 EUR. Tožena stranka lahko na različne načine pridobiva podatke, ki so pomembni za odločitev v posameznem primeru, tudi s pridobitvijo izjave stranke, kot je to storila v obravnavanem primeru. Izjave stranke, ki bi nasprotovala ugotovljenim dejstvom, tožena stranka ni prejela, zato je njena odločitev tudi po mnenju sodišča pravilna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da je tožnica dolžna povrniti sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2480/2011 z dne 7. 12. 2011, v višini 1.881,48 EUR, v roku 30 dni od prejema te odločbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Navedla je številko transakcijskega računa Okrožnega sodišča v Ljubljani, na katerega mora tožnica navedeni znesek nakazati (II. točka izreka), sicer bo v skladu s petim odstavkom 43. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pristojni davčni organ na predlog pristojnega organa za BPP izvršil odločbo po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, pri čemer je odločba pristojnega organa za BPP izvršilni naslov (III. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožnici z odločbo z dne 7. 12. 2011 dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščema prve in druge stopnje v pravdnem postopku, ki je bil pravnomočno končan dne 28. 10. 2015 s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 193/2012-III z dne 12. 1. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2056/2015 z dne 28. 10. 2015. Iz sodbe izhaja, da mora tožena stranka A.A. tožnici plačati odškodnino v višini 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2012 dalje do plačila, vsaka stranka pa nosi svoje stroške postopka. Tožena stranka navaja, da je tožnico s pozivom z dne 22. 2. 2017 pozvala, naj se v roku 8 dni izjavi glede prejema navedenega zneska, tožnica pa na ta poziv ni odgovorila. Odločbo utemeljuje na 48. členu ZBPP in ugotovitvi, da je tožnica v postopku, za katerega ji je bila BPP dodeljena, uspela in pridobila premoženje višje vrednosti, kot znaša skupna vrednost izplačil iz sredstev za BPP. Iz naslova BPP je bilo izplačanih 1.881,48 EUR izvajalcu BPP, Odvetniški pisarni B. d.o.o., na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2480/2011 z dne 19. 1. 2016, zato je z izpodbijano odločbo odločila, da je tožnica dolžna povrniti navedeni znesek, ki predstavlja sredstva, izplačana iz naslova BPP.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno razveljavi in vrne v ponovni postopek, hkrati pa toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Pojasnjuje, da tožnica zoper A.A. ni vložila izvršbe in nikoli ni dobila premoženja oziroma dohodka iz navedene sodbe, saj je med njima potekal tudi spor, v katerem je A.A. tožil tožnico za plačilo 30.000,00 EUR po kreditni pogodbi in je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom in sodbo v imenu ljudstva P 3112/2010-II z dne 3. 9. 2012 razsodilo, da se kreditna pogodba z dne 15. 6. 2009 razveljavi, sklep o izvršbi VL 88286/2010 z dne 28. 9. 2010 se obdrži v veljavi za glavnico 9.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2010, v preostalem delu pa se zahtevek zavrne. Z navedeno sodbo je bilo A.A. naloženo še, da mora povrniti pravdne stroške v višini 2.736,94 EUR iz naslova vračila po odločbi Bpp 2479/2011. V kolikor bi tožnica pridobila sredstva od A.A., bi toženo stranko o tem obvestila. Sicer pa tožnica A.A. dolguje višji znesek; razliko med zneskom 8.000,00 EUR, ki je bil dosojen s sodbo P 193/2012-III, in zneskom 9.500,00 EUR, ki izhaja iz sklepa in sodbe v imenu ljudstva P 3112/2010-II. S tem je bila tožena stranka seznanjena, saj je imela tožnica tudi v drugi zadevi BPP na podlagi odločbe Bpp 2479/2011. Zato je kakršnakoli zahteva po plačilu stroškov iz naslova BPP neutemeljena. Tožena stranka bi morala preveriti na računih tožnice, ali je od dneva pravnomočnosti sodbe prejela kakršnakoli sredstva iz naslova prisojene odškodnine, preveriti bi morala, ali je vložen kakršenkoli izvršilni postopek, vendar pa teh poizvedb ni opravila. Kršila je določbe postopka, ki ureja BPP, saj ta nikjer ne določa, da se morajo stranke izjasniti na način, kot je to opisano v izpodbijani odločbi. Brez kakršnekoli pravne podlage je pozvala tožnico, da se v roku 8 dni izjavi glede prejema zneska iz naslova prisojene odškodnine, v nasprotnem primeru bo organ za BPP štel, da se strinja z ugotovljenimi dejstvi. Tožnica hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe na podlagi drugega oziroma tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj bi izvršitev akta prizadela tožnico in njenim polnoletnim in mladoletnim otrokom prizadejala nepopravljivo škodo. S plačilom zneska 1.881,48 EUR ne bi imeli sredstev niti za preživljanje.

4. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis in v spremnem dopisu navedla, da vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih zanjo.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, zato sodišče sledi njegovi utemeljitvi in se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

7. Tožena stranka je, glede na ugotovljeno dejansko stanje, po presoji sodišča pravilno uporabila določbo 48. člena ZBPP, ki v prvem odstavku določa, da je upravičenec do BPP, ki je delno ali v celoti uspel v postopku, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom ZBPP. Upravičenec do BPP ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje. V nobenem primeru pa se od upravičenca do BPP ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko pridobil. 8. Po citirani določbi mora torej biti za obveznost povrnitve stroškov izpolnjenih več pogojev: uspeh prosilca v postopku, dejanska pridobitev premoženja oziroma dohodkov ter obseg vračila, ki ga predstavlja razlika med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica v postopku uspela in je v pravdni zadevi P 193/2012-III, ki je potekala pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, s pravnomočno in izvršljivo sodbo pridobila odškodnino v višini 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2012 dalje. Tožnica sama je prevzela plačilo sodnih stroškov, pri čemer ni sporno, da so bili v obravnavani zadevi iz naslova dodeljene BPP izplačani stroški postopka v višini 1.881,48 EUR. Sporen ostaja le pogoj, ali je tožnica odškodnino dejansko prejela.

9. Sodišče ugotavlja, da je organ za BPP tožnici posredoval poziv z dne 22. 2. 2017, s katerim jo je pozval, da v roku 8 dni predloži izjavo z obrazložitvijo pridobitve zneska 8.000,00 EUR oziroma ali je predlagala izvršbo za izterjavo tega zneska. V pozivu jo je organ za BPP opozoril na pravno posledico - štelo se bo, da se strinja z ugotovljenimi dejstvi (da je bila tožnici izplačana odškodnina v znesku 8.000,00 EUR), če v danem roku ne bo predložila nobenega odgovora. Iz podatkov spisa nesporno izhaja in temu tožnica tudi ne nasprotuje, da ji je bil poziv pravilno vročen, na poziv pa odgovora ni podala. Glede na navedeno je sledil zaključek tožene stranke, na katerega je bila opozorjena; da je tožnica v konkretnem primeru dejansko pridobila premoženje in sicer v višji vrednosti kot znaša vrednost izplačila sredstev za BPP, zato je dolžna povrniti znesek 1.881,48 EUR. Pravilen je zaključek, da je imela tožnica na podlagi prejetega poziva možnost, da se o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo izpodbijane odločbe, izjavi še pred njeno izdajo. Tožnica pa te možnosti ni izkoristila. Neutemeljene so navedbe tožnice, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka in je tožnico brez kakršnekoli pravne podlage pozvala, da se izjavi glede prejema zneska 8.000,00 EUR. Tožena stranka lahko na različne načine pridobiva podatke, ki so pomembni za odločitev v posameznem primeru, tudi s pridobitvijo izjave stranke, kot je to storila v obravnavanem primeru. Izjave stranke, ki bi nasprotovala ugotovljenim dejstvom, tožena stranka ni prejela, zato je njena odločitev tudi po mnenju sodišča pravilna.

10. Sodišče dodatno ugotavlja, da tožnica v tožbi navaja, da premoženja oziroma dohodka iz sodbe v imenu ljudstva P 193/2012-III ni prejela in tudi ni vložila izvršbe za izterjavo tega zneska. Med njo in A.A. je namreč potekal še en spor, ki se je zaključil s sklepom in sodbo v imenu ljudstva P 3112/2010-II s katerim je bila tožnica A.A. dolžna plačati znesek 9.500,00 EUR. Tožnica je torej tista, ki dolguje A.A. višji znesek in sicer razliko med zneskom 8.000,00 EUR, ki ji je bil dosojen s sodbo P 193/2012-III, in zneskom 9.500,00 EUR, ki ga je tožnica dolžna povrniti A.A. na podlagi sodbe P 3112/2010-II, zato je kakršnakoli zahteva po plačilu stroškov iz naslova BPP neutemeljena. S tožbeno navedbo, da tožnica ni pridobila nikakršne premoženjske koristi, sploh ne višje vrednosti, saj A.A. še vedno dolguje razliko med zneski prisojenimi v navedenih sodbah, pa tožnica posredno prizna, da je premoženje prejela, glede na to, da dolguje le še razliko. Sodišče še dodaja, da postopanje in odločitev v pravdnem postopku, ki se je zaključil s sodbo P 3112/2010-II, v katerem je bila tožnici dodeljena BPP na podlagi odločbe Bpp 2479/2011, in na katerega se sklicuje tožnica v tožbi, ni relevantno, saj gre za drug, samostojen postopek.

11. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

12. V zadevi je sodišče odločilo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Tožnica je hkrati z vložitvijo tožbe vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 oziroma podredno po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, s katero je predlagala odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe.

14. Po določbi prvega odstavka 32. člena ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače, po drugem odstavku tega člena pa lahko sodišče na zahtevo tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko tožeča stranka iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe je, upoštevaje citirane določbe ZUS-1, dovoljena tožba v upravnem sporu, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno. Ker je sodišče o tožbi tožeče stranke v obravnavanem primeru pravnomočno odločilo (I. točka izreka sodbe in sklepa), procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi ni izpolnjena, zato je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K III. točki izreka:

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.