Jedro

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da tožena stranka za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imela podlage v zakonu, in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagala nobenih dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu pa je tudi zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1), h kateri se je tožnik izrecno zavezal tudi v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za: ugotovitev o ničnosti odredbe o prepovedi opravljanja dela in opozorila o kršitvi delovnih obveznosti z dne 5. 1. 2022, poziva o obveznem izpolnjevanju pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja (PCT), pisne in ustne zahteve, da morajo zaposleni ob samotestiranju izpolniti evidenčni list, ter vseh navodil, obvestil, odredb in pozivov, ki se nanašajo na obveznost PCT in/ali nošenja kirurških mask v odnosu do tožeče stranke; ničnost oziroma razveljavitev redne odpovedi z dne 20. 1. 2022; reintegracijo; reparacijo; dopustitev opravljanja dela po veljavni pogodbi o zaposlitvi brez pogojevanja s PCT; zagotovitev varnega in zdravju neškodljivega okolja z namestitvijo ustreznih naprav za odvajanje izdihanega zraka ter dopustitev opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi brez pogojevanja z nošenjem kirurške maske (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga tožnik obsežno tipsko pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 8. člena v povezavi z drugim odstavkom 339. člena ter 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, ker se sodišče ni opredelilo do temeljnih tožnikovih trditev in dokazov. Tako ni zaslišalo prič in ni upoštevalo listin na USB ključku, s katerimi je želel dokazati, da je testiranje neutemeljeno, neprimerno in škodljivo. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni presojalo, ali se je s hitrimi testi preprečevalo okužbe in ali je tožnik sploh koga ogrožal, glede na to, da je hodil na delo zdrav. Pogoj PCT ni bil skladen z URS in zakoni (ZVZD‑1, ZNB), predstavlja kršitev tožnikovih ustavnih pravic ter poseg v svobodo dela ter 153. člen URS. Ureditev v podzakonskem aktu ne zadostuje. Sklicuje se na odločitvi Ustavnega sodišča RS U‑I-79/20 in U-I-132/21 in odklonilna ločena mnenja v zadevi U-I-83/20. Testiranje ni bilo nujna, razumna in učinkovita zaščita varnosti in zdravja pri delu. Vrinjenje testne paličice globoko v nosno votlino je resen medicinski poseg, ki (zlasti ob ponavljanju) lahko povzroči resno okvaro zdravja. Za sprejem akta, ki bi od delavca zahteval, da mora izkazati pogoj PCT, tožena stranka ni imela podlage v zakonu. ZVZD-1 delodajalcu ne daje podlage za izvajanje testiranja glede nalezljivih bolezni. Odlok je sporen, saj za pogojevanje dela s PC(T) ni zakonske podlage, iz naslova "PCT pogoja" ni mogoče storiti prekrška ali kaznivega dejanja (IV Ips 10/2021), odloki pa mu glede na hierarhijo pravnih aktov ne morejo odvzeti pravic po zakonih (ZDR-1, ZEPDSV, ZVOP-1, ZVZD-1). Sodišče prve stopnje je glede ukrepov po ZVZD-1 neutemeljeno odstopilo od ustaljene sodne prakse (VIII Ips 237/2010, Psp 391/2005, Pdp 690/2013, Pdp 1083/2013) in kršilo 22. člen URS. Brez spremembe pogodbe o zaposlitvi delodajalec ne sme enostransko spremeniti pogodbenih pogojev in delavcu brez njegovega soglasja nalagati novih obveznosti. Delodajalec brez zakonske podlage ne more sprejeti ocene tveganja, ki bi od delavca zahtevala, da mora izkazati pogoj PCT in nositi obrazno masko, drugi odstavek 43. člena ZDR-1 to izključuje. Sklicuje se na načelo avtonomije pogodbenih strank (VIII Ips 170/2012). Tožena stranka ni ravnala po drugem odstavku 49. v povezavi s 3. alinejo prvega odstavka 31. in 22. členom ZDR-1 ali tožniku odpovedala pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, niti smiselno po 112. do 115. členu OZ njegova pogodba o zaposlitvi ni bila spremenjena (VIII Ips 477/2006). Ker se cepljenim ni bilo treba testirati, čeprav tudi oni enako ali celo bolj prenašajo okužbo, je bil tožnik diskriminiran. Tožena stranka ni imela zakonske podlage za zbiranje občutljivih osebnih podatkov o zdravstvenem stanju tožnika, kar potrjuje ustavna odločba U-I-180/21-34. Z njo Ustavno sodišče RS ni razveljavilo 13. člena ZVOP‑1 in ZEPDSV, ki določa, katere podatke o delavcu lahko delodajalec zbira. Tožnik za obdelavo osebnih podatkov ni dal pisnega soglasja, 48. člen ZDR-1 pa tudi ni podlaga za zbiranje občutljivih osebnih podatkov. Vpogled v PCT s strani delodajalca je protipraven. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz odločbe Ustavnega sodišča RS U‑I‑793/21-13, U-I-822/21-12, v kateri niso bila presojana za ta spor relevantna vprašanja. Sodišče je kršilo 2., 14. in 22. člen URS ter 6. člen EKČP. Odpoved predstavlja nesorazmeren ukrep, še zlasti, ker so bili ukrepi v zvezi z virusom SARS-CoV-2 nato odpravljeni in bi tožnik lahko delo nadaljeval, tudi sicer pa bi bila odpoved utemeljena le, če bi tožena stranka dokazala tožnikovo okuženost, ne pa hipotetičnega ogrožanja drugih ljudi. Tožniku bi moral biti omogočen prost dostop do poslovnih prostorov, ščiti ga pogodba o zaposlitvi, načelo avtonomije strank in pravilo o minimalnih zakonskih pravicah in obveznostih. Prepoved opravljanja dela je dopolnilni ukrep delodajalca, preprečevanje dela tožniku pred uvedbo postopka izredne odpovedi pa brez podlage. Odredbe o njegovi odstranitvi, izreki opozoril, uvedba postopka odpovedi in neizplačilo prihodka so posegli v tožnikove osebnostne pravice, odpoved pa je bila povračilni ukrep delodajalca, ker je odklonil vpogled v njegove osebne podatke, kar predvideva sam Odlok 126/21. Zatrjuje tudi nastanek nepremoženjske škode.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbi nasprotuje, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, na katere obsežno in podrobno obrazložitev se pritožbeno sodišče sklicuje in jo sprejema kot svojo.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito redno odpovedana iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1). Utemeljeno mu je bilo očitano zavračanje spoštovanja pogoja PCT pri opravljanju dela; ker pogoja ni izpolnjeval, mu je bilo 13. 9. 2021, 5. 1. 2022 in 6. 1. 2022 prepovedano opravljanje dela, posledično je neupravičeno izostal z dela. Odločitev je pravilna.

7. Zmoten je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je bilo mogoče preizkusiti, saj vsebuje odločilne dejanske in pravne razloge, zaradi katerih je sodišče prve stopnje tožbene zahtevke zavrnilo. Prav tako niso podane druge kršitve določb pravdnega postopka niti ni izpodbijana sodba v neskladju z Ustavo RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl. – URS) oziroma Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS - MP, št. 7/94 – EKČP).

8. V 8. členu ZPP je opredeljen metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene. Če sodišče ne izvede določenega dokaza, ne krši te določbe, 22. člena URS in 6. člena EKČP, kot to zmotno meni pritožba, ampak gre kvečjemu za zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar tudi ta pritožbeni razlog v obravnavanem primeru ni podan. Okoliščin o nebistvenih navedbah (narava koronavirusne bolezni, način delovanja testov, njihova zanesljivost, prisotnost protiteles ...) sodišče prve stopnje ni bilo dolžno raziskovati in zato tudi ne presojati listin, ki jih je tožnik predložil v zvezi s tem. Delovni spor namreč ni namenjen temu, da bi se ugotavljala dejstva, ki zadevajo epidemiološka in druga vprašanja medicinske stroke, temveč je treba ugotoviti, ali je tožnik storil očitane kršitve oziroma ali mu je tožena stranka kršila pravice. S tem, ko sodišče na podlagi predloženih listin ni napravilo zaključkov, za katere se je zavzemal tožnik, tudi ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno meni pritožba. Prav tako ni storilo te kršitve zato, ker ni zaslišalo prič. Pravilno je obrazložilo, da te niso bile predlagane za ugotovitev odločilnih dejstev.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe o neustavnosti toženkinega pogojevanja opravljanja dela z izpolnjevanjem pogoja PCT. Ustavno sodišče RS se je v ustavnih odločbah U-I-793/21 in U-I-822/21 z dne 17. 2. 2022 izreklo o ustavnosti Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 174/2021) oziroma v njem predpisanega izpolnjevanja pogoja PCT. Za obravnavano zadevo bistveno stališče je, da testiranje ne predstavlja posega v telesno in duševno integriteto ter osebno dostojanstvo, saj zasleduje ustavno dopusten cilj,1 ukrep je primeren,2 nujen,3 prestal pa je tudi test sorazmernosti v ožjem smislu.4 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT tudi ni posegla v 49. člen URS, (svoboda dela). Tudi v tem primeru je ukrep PCT primeren za dosego že obrazloženega ustavno dopustnega cilja, saj se z njim delavcem, ki so lahko vir okužbe, preprečuje možnost širjenja nalezljive bolezni v delovnem okolju. Ukrep je nujen za zmanjšanje možnosti prenosa virusa SARS-CoV-2, saj bi bil brez tega zaposlenim omogočen nenadzorovan dostop v delovno okolje. Podana je tudi sorazmernost v ožjem smislu, pri čemer korist, ki jo prinaša pogoj PCT, tj. omogočanje opravljanja dela in delovanje delodajalca, pretehta nad težo posledic, ki jih ima ureditev za prizadetega posameznika z vidika nemotenega uresničevanja pravice do svobode dela. Če je ustavno dopustno testiranje, je po presoji pritožbenega sodišča še toliko bolj dopustno tudi (manj invazivno) samotestiranje, pri katerem bi lahko tožnik sam reguliral globino odvzema brisa iz nosne sluznice.

10. Pritožba neutemeljeno nasprotuje izpodbijani sodbi z navedbami o tem, da je tožnik na delo hodil zdrav, da ni bilo ugotovljeno, ali se je s hitrimi testi preprečevalo okužbe ter ali je sploh koga ogrožal. Zmotno razume določbe Zakona o nalezljivih boleznih (Ur. l. RS, št. 69/1995 in nasl. – ZNB) in Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl. – ZVZD-1) v zvezi z dopustnimi ukrepi delodajalca. Ustavno sodišče RS je v odločbah U-I-793/21 in U‑I-822/21 zavzelo stališče, da je mogoče odrediti obvezne usmerjene zdravstveno higienske preglede oseb, ki lahko prenesejo nalezljivo bolezen, in to vključno z zdravimi osebami oziroma osebami, ki lahko s svojim delom ali ravnanjem prenesejo nalezljivo bolezen. Ti pregledi lahko vključujejo odvzem materiala za usmerjeno laboratorijsko preiskavo, kar je tudi odvzem bioloških vzorcev človeškega izvora za ugotavljanje zdravstvenega stanja preiskovanca. Po stališču Ustavnega sodišča RS tudi odvzem vzorca nosne sluznice in preiskava (testiranje) tega vzorca na ugotovitev prisotnosti virusa SARS-CoV-2 s podajanjem navodil, kako ravnati v primeru ugotovljene okužbe, pomeni usmerjen zdravstveni pregled oseb zaradi preprečevanja nalezljive bolezni COVID-19. Glede na navedeno se torej tožnik, tudi če bi držalo, da je hodil na delo zdrav, ni mogel izogniti izpolnjevanju pogoja PCT oziroma samotestiranju pri delodajalcu. Pritožbeno sklicevanje na sodno prakso v zvezi s preventivnimi zdravstvenimi pregledi ni relevantno, saj se ne nanaša na vprašanja, ki se obravnavajo v tej zadevi.

11. Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da tožena stranka za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imela podlage v zakonu, in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje (Aneks št. 1 k Izjavi o varnosti št. ... in Sklep o obveznem testiranju na okužbo s COVIDOM-19 z dne 16. 2. 2021), je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagala nobenih dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu pa je tudi zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1), h kateri se je tožnik izrecno zavezal tudi v pogodbi o zaposlitvi (prim. njen 7. člen). Zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila, da so se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili, ali enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca. Obsežno sklicevanje na načelo avtonomije strank ter zagotavljanje minimuma pravic delavcem je tako brezpredmetno.

12. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na institut razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. do 115. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. – OZ), saj se, kot določa prvi odstavek 13. člena ZDR-1, glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi splošna pravila civilnega prava smiselno uporabljajo le, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. V obravnavanem primeru, kot je bilo že obrazloženo, ni šlo za to, da bi se zaradi zahteve po izpolnjevanju pogoja PCT spremenili pogodbeni pogoji, ki bi zahtevali spremembo obstoječe ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Sodna praksa, ki se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ne obravnava podobnih dejanskih in pravnih vprašanj kot ta spor, zato za odločitev ni pomembna.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženčeva zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila nezakonitega zbiranja osebnih podatkov tožnika. Z obširnim sklicevanjem na razloge ustavne odločbe U-I-180/21-34 z dne 14. 4. 2022 se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da je vprašanje izpolnjevanja pogoja PCT predstavljalo občutljivi osebni podatek, ki ga tožnik zaradi varovanja zasebnosti ni bil dolžan posredovati toženi stranki, ker naj za to ne bi obstajala pravna podlaga. Tožena stranka je imela podlago za obdelavo podatka o izpolnjevanju pogoja PCT v prvem odstavku 48. člena ZDR-1 v povezavi z (b), (c), (g) in (i) točkami drugega odstavka 9. člena Uredbe (EU) 2016/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (Splošna uredba o varstvu podatkov; UL L 19, 4. 5. 2016), ki se nanaša na prav takšne (občutljive) podatke, kot je izpolnjevanje pogoja PCT. Pridobitev tega podatka je bila potrebna zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, predvsem za zaščito interesov, ki so bistveni za življenje in zdravje širšega kroga posameznikov in ki prevladujejo nad interesi posameznika, da določen osebni podatek delodajalcu prikrije. Informacija o tem, kateri delavci izpolnjujejo pogoj PCT in kateri ne, je omogočala delodajalcu ustrezno ukrepati v zvezi z obvladovanjem okužb. Tveganja, ki izvirajo od delavcev in se pojavljajo na delovnem mestu, je namreč dolžan obvladovati skladno s 45. členom ZDR-1 in 5. členom ZVZD-1 z vso dolžno skrbnostjo in potrebnimi ukrepi. Tudi sicer citirana ustavna odločba v tem primeru ni uporabljiva, saj v konkretni zadevi ne gre za odnos med državljanom in državo, temveč za odnos med delavcem in delodajalcem, ki ga posebej ureja ZDR-1 v 48. členu. Poleg tega je bil s to ustavno odločbo presojani Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 126/2021) razveljavljen na način, da začne razveljavitev učinkovati šele eno leto po objavi odločbe v Uradnem listu RS, in sicer zato, ker sta tudi pravica do zdravja in življenja temeljni ustavni vrednoti in bi razveljavitev odloka s takojšnjim učinkom lahko privedla do še hujšega protiustavnega stanja. Pritožbeno polemiziranje z vsebino odločitve v navedeni in drugih ustavnih odločbah ter sklicevanje na ustavni odločbi U‑I-79/20 (ki se nanaša na prepoved gibanja oziroma zbiranja prebivalstva) in U-I-132/21 (ki se nanaša na ustavnost in zakonitost vladnih odlokov, ki so zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19 v zaprtih javnih prostorih zapovedovali uporabo zaščitne maske in razkuževanje rok) ter odklonilna ločena mnenja v zadevi U-I-83/20 ne more vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe.

14. S sklicevanjem na to, da se cepljenim osebam ni bilo treba testirati, pritožba zmotno utemeljuje diskriminacijo tožnika. Necepljenost ni osebna okoliščina v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1, na kateri bi bilo mogoče utemeljevati neenakopravno obravnavo, temveč gre za izbiro posameznika. Tudi iz ustavnih odločb U-I-793/21 in U-I-822/21 izhaja, da različno obravnavanje (izvzetje iz dolžnosti testiranja) cepljenih in prebolelih ter na drugi strani necepljenih ne predstavlja nedopustne diskriminacije. Zavzemanje tožnika za to, da bi se ga drugače (ugodneje) obravnavalo kot druge zaposlene v enakem položaju, pa ne more biti utemeljeno na podlagi predpisov o prepovedi diskriminacije. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikovo zavzemanje za uporabo Uredbe 2021/953 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. 6. 2021, saj ni uporabljiva v obravnavani zadevi.

15. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bila tožniku odpoved podana iz utemeljenega krivdnega razloga, saj je z neupoštevanjem navodila o izpolnjevanju pogoja PCT oziroma večkratno odklonitvijo samotestiranja pri delodajalcu kršil 33., 34., 35. in 37. člen ZDR-1, prvi odstavek 12. člena ZVZD-1 ter 5. člen Odloka (Ur. l. RS, št. 174/2021), tožena stranka mu je v zvezi s tem utemeljeno izrekla opozorilo o kršitvah delovnih obveznosti iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 ter ob ponavljanju kršitev redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je izpodbijana odpoved nesorazmeren ukrep. Kot je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo, nadaljevanje dela s tožnikom pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni bilo več mogoče, saj je kljub predhodnemu pisnemu opozorilu nadaljeval z istovrstno kršitvijo ter se (neutemeljeno) zavzemal za to, da pogojevanje dela s PCT pogojem pomeni kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke.

16. Napačno je tudi pritožbeno sklicevanje, da tožnik ni krivdno odgovoren za storjeno kršitev, ker mora tožena stranka na podlagi drugega odstavka 43. člena ZDR-1 dopustiti delavcu prost dostop do poslovnih prostorov, njemu pa je bilo prepovedano opravljanje dela, čeprav je na delo prišel. Brez tega, da bi tožnik dokazal izpolnjevanje pogoja PCT, tožena stranka glede na tedanje predpise ni mogla zagotoviti varnega opravljanja dela delavcev v delovnem okolju. Tožnik se zmotno zavzema za to, da bi mu tožena stranka lahko prepovedala opravljanje dela samo v povezavi z uvedbo postopka izredne odpovedi. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je šlo pri ukrepih tožene stranke za povračilne ukrepe zoper njega (prepoved opravljanja dela, pisna opozorila, odpoved), ki so diskriminatorni, zaradi česar naj bi bilo poseženo v številne njegove ustavne pravice in naj bi mu nastala škoda. Ker tožnik odškodninskega tožbenega zahtevka ni postavil, navedbe niso relevantne za odločitev o pritožbi.

17. Tožniku očitane kršitve, ki so bile predmet pisnega opozorila in izpodbijane odpovedi, se nanašajo na izpolnjevanje pogoja PCT. Za presojo odpovedi zato niso odločilnega pomena pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obvezno uporabo zaščitne maske, prepoved gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in izven občin ter na cepljenje. Teh pritožbenih navedb zato pritožbeno sodišče ni presojalo.

18. Ker je glede na obrazloženo izpodbijana odpoved zakonita, je sodišče prve stopnje tožbene zahtevke v zvezi z njo utemeljeno zavrnilo. Glede na to niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Varovanje zdravja in življenja ljudi, ki se zagotavlja s preprečevanjem ponovnih izbruhov in širjenja okužb. 2 Z ukrepom se osebam, ki so lahko vir okužbe, preprečuje udeležba pri različnih dejavnostih, s tem pa se preprečuje širjenje nalezljive bolezni in posledično zmanjšuje obremenitev zdravstvenega sistema. 3 Da bi se dosegel ustavno dopustni cilj, je nujno, da se zmanjšajo možnosti prenosa virusa SARS-CoV-2 med posamezniki in možnosti težjih potekov bolezni COVID-19, ki zahtevajo hospitalizacijo oziroma koriščenje različnih storitev zdravstvenega sistema. 4 Gre za dokaj neinvaziven ukrep, ki ne pomeni posebnega tveganja za posameznika, tudi če se ponavlja. Koristi, ki jih prinaša testiranje za posameznika in za skupnost (delovanje vseh segmentov družbe kljub razširjenosti virusa SARS-CoV-2 med posamezniki, vključno z možnostjo delujočega javnega življenja), odtehtajo težo neprijetnih posledic za posameznika.