Jedro

Ključna je ugotovitev nižjih sodišč, da obe vtoževani situaciji nista bili poslani izvajalcu, zato ni pogojev za domnevo iz tretjega odstavka 5. člena Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju, in da jih ta ni potrdil, kar vodi do zaključka, da izvajalec ni pripoznal podizvajalčeve terjatve in posledično niso izpolnjeni pogoji za neposredno plačilo naročnika podizvajalcu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 1.695,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožena zveza združenj je 20. 10. 2008 z izvajalcem A., d. d. (v nadaljevanju izvajalec), sklenila gradbeno pogodbo za izgradnjo mladinskega zdravilišča in okrevališča B. (v nadaljevanju gradbena pogodba). Tožnica je kot podizvajalec za izvajalca izdelala, dobavila in montirala ognje odporna vrata za ta objekt. Tožba je bila vložena tako zoper izvajalca kot zoper C. (v nadaljevanju naročnika). Ker se je zoper izvajalca 6. 10. 2010 začel stečajni postopek, v katerem je bila vtoževana terjatev v celoti priznana, je sodišče s sklepom z dne 24. 7. 2012 tožbo zoper njega zavrglo. Odločalo je še o tožbenem zahtevku za plačilo naročnika neposredno podizvajalcu.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožnica je vložila revizijo in predlagala, da se ji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se sodbi nižjih sodišč razveljavita in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica poudarja, da je bilo po dveh z njene strani izdanih situacijah na podlagi obračunsko prevzemnega zapisnika ugotovljeno, da je vsa dela opravila kakovostno. Na poziv toženke je 19. 3. 2010 posredovala vsa dokazila o izpolnjevanju pogojev za neposredno plačilo izvedenih del. Navedbe toženke, da je 90 % terjatve plačala izvajalcu, niso bile dokazane. Tudi sicer takšna plačila ne bi imela vpliva na utemeljenost obravnavanega tožbenega zahtevka, če bi bila izvedena na poziv toženke za neposredno plačilo. Nevzdržne so navedbe toženkinega zastopnika, da za podizvajalca ni vedel, saj je z izbiro tožnika kot podizvajalca in s neposrednimi plačili nesporno soglašal. Vztraja pri trditvah, da je dopis toženke z dne 15. 2. 2010 pomenil njeno zavezo za neposredno plačilo podizvajalcu pod pogojem, da bo predložil vso zahtevano dokumentacijo.

5. Tožnica je dokazala, da izvajalec ni nasprotoval obstoju in višini terjatve. Nesporno je bilo tudi, da je prejel situaciji in da je toženka z njegove strani prejela potrjene situacije. Zmotno je stališče, da obračunsko prevzemni zapisnik ni dovolj za sklepanje o pripoznavi tožničine terjatve. Tudi če situaciji s strani izvajalca ne bi bili potrjeni, še ne pomeni, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Zakonsko domnevo v smislu tretjega odstavka 5. člena Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (v nadaljevanju Uredba), ki določa, da v primeru, da glavni izvajalec v 15 dneh od prejema predloženih dokumentov deloma ali v celoti ne potrdi oziroma ne zavrne, se štejejo ti dokumenti kot sprejeti in potrjeni, bi bilo treba uporabiti tako, da bi bilo zahtevku ugodeno.

6. Nižji sodišči sta zmotno uporabili določbe, ki urejajo neposredni zahtevek v smislu Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2) in Uredbe ter 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Že iz same gradbene pogodbe (7. člen) izhaja, da če glavni izvajalec ne poravna obveznosti do tožnice v skladu s pogodbenimi roki, lahko plačilo terja od toženke. Izvajalec je toženko tudi pooblastil za izvajanje plačil neposredno podizvajalcu (tretji odstavek 23. člena gradbene pogodbe), obveznost neposrednega plačila podizvajalcu pa izhaja že iz četrtega odstavka 5. člena Uredbe. Tožnica je poleg navedenih pravnih podlag uveljavljala svoj tožbeni zahtevek tudi na podlagi določb neupravičene obogatitve (190. člen OZ) in meni, da je v nasprotju s stališčem nižjih sodišč obogatitev toženke kot tudi njeno višino dovolj konkretizirala, pri čemer ni pomembna okoliščina, koliko je toženka iz tega naslova že plačala izvajalcu.

7. Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili: - toženka je kot naročnik v postopku javnega naročanja 20. 10. 2008 sklenila gradbeno pogodbo z izbranim ponudnikom - izvajalcem, ki je gradnjo opravljal z različnimi podizvajalci; - v tretjem odstavku 23. člena gradbene pogodbe je bilo dogovorjeno, da izvajalec pooblašča naročnika za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcu v skladu s podzakonskim aktom, izdanim na podlagi šestega odstavka 4. člena ZJN-2; - izvajalec in tožnica kot (pod)izvajalec sta 14. 4. 2009 sklenila pogodbo 1 (v nadaljevanju podizvajalska pogodba) z dvema kasnejšima aneksoma. Predmet pogodbe je bila izdelava, dobava in montaža ognjeodpornih vrat; - v 7. členu podizvajalske pogodbe je bilo dogovorjeno, da lahko toženka kot naročnik namesto izvajalca plača podizvajalcem opravljena in s strani izvajalca potrjena dela; - tožnica je izdala izvajalcu skladno s pogodbo dve situaciji, in sicer 29. 1. 2009 I. začasno situacijo ter 20. 1. 2010 končno situacijo, ni pa ju poslala izvajalcu; - izvajalec ni podpisal nobene izdane situacije in na tej podlagi ni ničesar plačal; - izvajalec ni podpisal obračunsko-prevzemnega zapisnika (na njem ni izvajalčevega žiga); - med pravdnima strankama ni prišlo do podpisa asignacijske pogodbe, - z dopisom z dne 15. 3. 2010 je toženka pozvala podizvajalce, da v štirih delovnih dneh od prejema poziva pisno posredujejo dokazila o izpolnjevanju pogojev za neposredno plačilo izvedbenih del. 10. Nižji sodišči sta svojo odločitev presojali na več pravnih podlagah, in sicer na podlagi določb ZJN-2(1) in Uredbe(2) kakor tudi na podlagi določb 631. člena OZ(3) v zvezi z določbami gradbene pogodbe in podizvajalske pogodbe. Utemeljenost zahtevka sta presojali tudi na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi.

11. Ne ZJN-2(4) in ne Uredba nista uvedla neposrednih obveznih plačil podizvajalcem mimo pogojev iz 631. člena OZ, ki sicer pomeni izjemo od pravila, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki. Naročnik mora plačati glavnemu izvajalcu, podizvajalcu pa samo, če ta zahteva plačilo od naročnika in so izpolnjeni posebni pogoji za plačilo podizvajalcu iz 631. člena OZ.(5) Kumulativno zahtevani pogoji iz 631. člena OZ so: pripoznanje izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do izvajalca, dospelost podizvajalčeve terjatve do izvajalca, dospelost izvajalčeve terjatve do naročnika, koneksnost (obe terjatvi se morata nanašati na ista dela) in zahteva plačila podizvajalca od naročnika. Trditveno in dokazno breme glede vseh pogojev je na tožnici kot podizvajalki.(6)

12. Revidentka v reviziji nasprotuje za odločitev ključni ugotovitvi nižjih sodišč, da obe vtoževani situaciji (I. začasna in končna) nista bili poslani izvajalcu(7) in da jih ta ni potrdil, kar je imelo za posledico sklep, da izvajalec ni pripoznal podizvajalčeve terjatve in niso izpolnjeni pogoji za neposredno plačilo naročnika podizvajalcu.(8) Ugotovitev skuša izpodbiti s trditvijo, da seznanjenost izvajalca z navedenima situacijama med pravdnima strankama ni bila sporna, kar pa ne drži.(9) Na podlagi teh očitkov sicer napravi sklep, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, vendar pa bi bil materialnopravni zaključek sodišč lahko drugačen le, če bi bil oprt na drugačno dejansko stanje, ne na tako, kot sta ga ugotovili sodišči, marveč tako, kot ga skuša sama prikazati in uveljaviti v reviziji. Revizije pa ni mogoče vložiti iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

13. Prav tako ni utemeljen revizijski očitek, da je tožbeni zahtevek utemeljen na pogodbeni podlagi (gradbeni pogodbi in podizvajalski pogodbi).(10) V tretjem odstavku 23. člena gradbene pogodbe je dano posebno pooblastilo, s katerim izvajalec pooblašča toženko za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcu in ki pomeni le dvostranski dogovor med toženko kot naročnikom in izvajalcem. To (ob odsotnosti soglasja vseh „udeležencev“ tristranskega razmerja) še ne ustvarja obveznosti neposrednega plačila podizvajalcu, zato v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za asignacijo. Za veljavno asignacijo namreč manjkata še pooblastilo izvajalca podizvajalcu in sprejem oziroma akcept nakazila, ki ga mora naročnik izjaviti podizvajalcu.(11) Tožbeni zahtevek zato (tudi) na pogodbeni podlagi ni utemeljen.

14. Prav tako je neutemeljen revizijski očitek, da je sodišče neupravičeno zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Tožnica je dela, plačilo katerih zahteva, opravila na podlagi podizvajalske pogodbe, ki še vedno velja in ima na njeni podlagi še vedno terjatev do izvajalca. Osnovnega pogoja odpadle (odsotnosti) pravne podlage za obogatitveni zahtevek na podlagi 190. člena OZ zato ni, samo dejstvo, da tožnici glavni izvajalec terjatve ni plačal, pa tega ne spremeni. Tudi povečanje premoženja na strani toženke (vgrajena vrata v toženkin objekt) ima pogodbeno podlago v gradbeni pogodbi, iz katere (ob ugotovljenem dejanskem stanju) izvira njena dolžnost plačila izvajalcu.(12)

15. Ker revizijski očitki niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

16. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožnica toženki povrniti stroške odgovora na revizijo. Ti pomenijo vsoto nagrade odvetniku za sestavo odgovora, določeno po veljavni Odvetniški tarifi v višini 1.370,00 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov in 22% DDV, kar skupaj znaša 1.695,80 EUR.

Op. št. (1): Šesti odstavek 4. člena ZJN-2: Vlada z namenom zagotovitve finančne discipline s predpisom natančneje določi pravila v primerih, ko ponudniki nastopajo s podizvajalci, tako, da v pogodbi glavni izvajalec pooblasti naročnika, da na podlagi potrjenega računa oziroma situacije neposredno plačuje podizvajalcem, glavni izvajalec pa mora računu oziroma situaciji obvezno priložiti potrjene račune oziroma situacije svojih podizvajalcev.

Op. št. (2): Uredba v 5. členu določa: V primeru potrjenih situacij ali računov naročnik izvede plačilo neposredno podizvajalcu na podlagi predloženih dokumentov, ki izkazujejo predložitev situacije ali računa glavnemu izvajalcu in poteka roka za potrditev. Določba 6. člena Uredbe določa: Naročnik izvede plačilo glavnemu izvajalcu in njegovim podizvajalcem na podlagi predložene potrjene situacije ali računa, kateremu so priložene s strani glavnega izvajalca potrjene situacije ali računi, ki so jih izstavili podizvajalci.

Op. št. (3): Sodelavci se za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane.

Op. št. (4): Do uveljavitve novele ZJN-2B aprila 2010, ki je relevantna za obravnavano zadevo.

Op. št. (5): Enako tudi V. Kranjc: Neposredna zahteva podizvajalcev do naročnika pri razmerjih, ki izhajajo iz javnih naročil, Pravosodni bilten, št. 1, letnik 2014, str. 95 do 118. Op. št. (6): Gl. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 341/2015 z dne 5. 5. 2016. Op. št. (7): Ob takšni ugotovitvi ni pogojev za domnevo iz tretjega odstavka 5. člena Uredbe.

Op. št. (8): To je bistvena razlikovalna okoliščina v primerjavi z ugotovljenim dejanskim stanjem v zadevah II Ips 198/2014 z dne 11. 2. 2016 (obstoj asignacijske pogodbe) in II Ips 341/2015 z dne 5. 5. 2016 (računi oziroma začasne situacije so bili potrjeni s strani izvajalca).

Op. št. (9): Gl. 8. točko obrazložitve sodba pritožbenega sodišča. Op. št. (10): Pogodbeni stranki z vključitvijo pravil o javnem naročanju (ZJN-2 in Uredbo) v samo pogodbo ne moreta obiti prej navedenih stališč, da ZJN-2 in Uredba nista uvedla neposrednih obveznih plačil podizvajalcem mimo pogojev iz 631. člena OZ. Če na podlagi samih pravil o javnem naročanju ni naročnikove obveznosti neposrednih plačil podizvajalcu, jih tudi z vključitvijo teh predpisov v pogodbo ni (gl. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 341/2015 z dne 5. 5. 2016).

Op. št. (11): Gl. 1035. in 1036. člen OZ.

Op. št. (12): Toženka je trdila, da je 90 % terjatve do naročnika izpolnila.