Jedro

Tožnik ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine za leto 2009 ni imel poravnanih prispevkov iz naslova, ko je bil zavarovan kot direktor družbenik in mu zaradi tega leta 2009, do plačila dolgovanih prispevkov, ni mogoče šteti v zavarovalno dobo. Tožnik do konca leta 2012, ko je veljal ZPIZ-1, ni izpolnjeval pogojev po 36. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pogoj za upoštevanje leta 2009 kot zavarovalne dobe v skupno dobo je tožnik izpolnil šele z naknadnim plačilom prispevkov (maja 2013). V primeru naknadnega plačila prispevkov pa so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice iz obveznega zavarovanja šele s plačilom dolga in ne veljajo za nazaj. Ker se po določilih ZPIZ-2 dodana doba iz naslova študija po 1. 1. 2013 ne upošteva več, tožnik do dneva izdaje dokončne odločbe toženke (3. 7. 2013) tudi ni izpolnil pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po 27. členu ZPIZ-2. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb toženke s priznanjem pravice do starostne pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 3. 7. 2013 in št. ... z dne 15. 5. 2013, da se tožniku od 28. 12. 2012 dalje prizna pravica do starostne pokojnine in pravice na podlagi starostne pokojnine ter da se tožencu naloži, da v roku 30 dni s posebno odločbo odloči o pravici in višini starostne pokojnine za obdobje od 28. 12. 2012 dalje in tožniku v istem roku izplača zapadle mesečne pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne pokojnine dalje do plačila in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Prvostopenjsko sodišče je zahtevek zavrnilo, ker je štelo, da tožnik za priznanje pravice do starostne pokojnine na dan 28. 12. 2012 ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine in je šele s poravnavo prispevkov za leto 2009 izpolnil pogoje za upoštevanje te zavarovalne dobe in tako šele 31. 5. 2013, ko je plačal prispevke izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, katerih določb pa za tožnika od 1. 1. 2013, ko je začel veljati ZPIZ-2, ni več mogoče uporabiti. Določbo prvega odstavka 390. člena ZPIZ-2 bi bilo mogoče za tožnika uporabiti in mu priznati pravico do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1 le, če bi do začetka veljavnosti ZPIZ-2, torej do 31. 12. 2012, izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. 2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da je tožnik z naknadnim plačilom prispevkov 31. 5. 2013 pridobil pravico do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1 in bi se mu morala ta pravica priznati po določbah ZPIZ-1, glede na prvi odstavek 390. člena ZPIZ-2, s katerim je urejeno nadaljevanje postopkov, ki so bili začeti pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Sodišče svojega stališča ni argumentiralo in se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Pritožba meni, da sta določbi 390. in 391. člena ZPIZ-2 medsebojno neodvisni in se morata uporabiti kot se glasita, ne pa da sodišče prve stopnje to razlaga arbitrarno. Tudi po stališču pritožbenega sodišča, ki ga je to zavzelo v sodbi opr. št. Psp 476/2007 je bilo v času veljavnosti ZPIZ-1 možno naknadno plačilo prispevkov in je s plačilom le-teh zavarovanec pridobil pravico iz obveznega zavarovanja. Štelo se je, da je zavarovanec izpolnil pogoje za pridobitev pravice z plačilom dolga iz naslova prispevkov in je bila zavarovancu priznana pravica do starostne pokojnine in sicer najkasneje od dneva plačila prispevkov dalje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča v mejah pritožbenih navedb in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji; v nadaljevanju: ZDSS-1) je prvostopenjsko sodišče presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 3. 7. 2013, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 15. 5. 2013. S slednjo je bilo odločeno, da se zahteva tožnika za priznanje pravice do starostne pokojnine zavrne.

6. Iz dejanskega stanja ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja naslednjo dejansko stanje: - da je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine 28. 12. 2012; - da je tožnik v času vložitve zahteve dopolnil starost 60 let in 1 mesec ter pokojninsko dobo 39 let, 6 mesecev in 19 dni (od tega zavarovalne dobe 34 let, 11 mesecev in 19 dni in dodane dobe iz naslova študija 4 leta in 7 mesecev); - da tožnik v času vložitve zahteve ni imel poravnanih prispevkov za leto 2009 in da je s poravnavo le-teh dne 31. 5. 2013, imel na ta dan skupno 40 let, 6 mesecev in 19 dni pokojninske dobe ter starost 60 let, 6 mesecev in 11 dni.

7. Sporno v predmetni zadevi je zgolj vprašanje, ali je tožnik s poravnavo prispevkov dne 31. 5. 2013 za leto 2009 izpolnil pogoje za starostno pokojnino po določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1).

8. Skupna pokojninska doba zavarovanca upoštevaje tudi dodano dobo na dan 28. 12. 2012 znaša 39 let, 6 mesecev in 19 dni, tožnik pa je takrat dopolnil 60 let, 1 mesec in 8 dni starosti. Tožnik na ta dan ni izpolnil pogojev za priznanje starostne pokojnine po nobenem odstavku 36. člena ZPIZ-1. Določba 36. člena ZPIZ-1 namreč določa, da zavarovanec v letu 2012 pridobi pravico do starostne pokojnine po prvem odstavku navedenega člena pri starosti 58 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe, po drugem odstavku pri starosti 63 let, če je dopolnil najmanj 20 let pokojninske dobe in po tretjem odstavku pri starosti 65 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe.

9. Pritožba pravilno citira sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 476/2007. Iz nje izhaja, da tožnica v času vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine ni imela poravnanih vseh prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Skladno s prvim odstavkom 191. člena ZPIZ-1 se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. V primeru, ko je šlo za zavezance, ki so bili dolžni sami plačati prispevek zakon določa, da se pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi šle zavarovancu na podlagi pokojninske dobe, za katero bi moral plačati sam prispevek, upošteva le pokojninska doba, za katero je prispevek plačan. Obdobja za katero niso bili plačani prispevki se tako tedaj niso mogla všteti v zavarovalno dobo in v zvezi s tem tožnica ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Šele s poravnavo vseh prispevkov so bili izpolnjeni pogoji za upoštevanje sporne zavarovalne dobe, kar pomeni, da je tožnica šele z dnevom, ko je plačala prispevke imela skupaj dovolj pokojninske dobe, da je izpolnila pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. ZPIZ-1 torej v primeru naknadnega plačila prispevkov ne daje podlage, da bi bila tožnici že od vložitve zahteve dalje priznana pravica do starostne pokojnine in da bi torej naknadno plačilo prispevkov veljalo za nazaj (ex tunc). Skladno s prvim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 namreč zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. Pogoji za pridobitev pravice so izpolnjeni šele s plačilom dolga iz naslova prispevkov. Šele takrat je namreč mogoče sporno obdobje upoštevati v zavarovalno dobo.

10. Navedeni primer je možno uporabiti tudi v danem primeru. Tožnik ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine za leto 2009 ni imel poravnanih prispevkov iz naslova, ko je bil zavarovan kot direktor družbenik in mu zaradi tega obdobja, torej leta 2009, do plačila dolgovanih prispevkov ni mogoče šteti v zavarovalno dobo. Tožnik tako do konca leta 2012, ko je veljal ZPIZ-1 ni izpolnjeval pogojev po 36. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine.

11. To, da je tožnik zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine podal 28. 12. 2012, torej pred uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-2) ne doprinese k drugačni rešitvi zadeve. Sodišče prve stopnje v zvezi s prvim odstavkom 390. člena ZPIZ-2 pravilno razloguje, da bi bilo mogoče za tožnika uporabiti določbe ZPIZ-1 oziroma mu priznati pravico do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1 le, če bi do začetka veljavnosti ZPIZ-2, torej do 31. 12. 2012 izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. Tožnik pa je pogoj za vključitev leta 2009 v zavarovalno dobo izpolnil šele maja 2013. 12. Ni mogoče slediti navedbam pritožbe, da bi v predmetni zadevi ob upoštevanju prvega odstavka 390. člena ZPIZ-2 bilo potrebno tožniku priznati pravico do starostne pokojnine. Citirani člen v prvem odstavku določa, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Navedeno ne pomeni, da bi bilo moč v primeru kot je ta tožniku priznati v letu 2013 priznano zavarovalno dobo kot dobo, ki je bila uveljavljena in priznana že do konca leta 2012. Iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče že navedlo in se nanašajo na to, da v primeru tožnika, ki prispevkov za leto 2009 ni plačal, se mu to leto ne more všteti v zavarovalno dobo in je šele s poravnavo prispevkov izpolnil pogoj za upoštevanje leta 2009, kot zavarovalne dobe v skupno dobo, torej v primeru naknadnega plačila prispevkov so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice iz obveznega zavarovanja šele s plačilom dolga in ne veljajo za nazaj. Do konca leta 2012 tožnik tako pogojev za starostno pokojnino po določbah ZPIZ-1 ni izpolnil, ker se po določilih ZPIZ-2 dodana doba iz naslova študija po 1. 1. 2013 več ne upošteva, tožnik do dneva izdaje dokončne odločbe toženke (3. 7. 2013) tudi ni izpolnil pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po 27. členu ZPIZ-2. 13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Pritožnik, ki v pritožbi ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP, krije stroške pritožbe sam.