Jedro

Ker izpodbijani akt ne določa samo, da se dovoli izvršba, ampak določa tudi prisilno sredstvo, če stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti, je sodišče sprejelo tožbo v obravnavo.

Zoper sklep v upravnem izvršilnem postopku je dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo. Z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. V konkretnem primeru ni podana nobena okoliščina iz 1. odstavka 293. člena ZUP, na podlagi katere bi moral organ po uradni dolžnosti ustaviti izvršbo.

Izrek

Tožba zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 0611-310/2010/4 z dne 21. 4. 2011 se zavrže. Tožba zoper sklep Inšpektorata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 0611-4500/2009-16 z dne 25. 1. 2011 se zavrne.

Obrazložitev

Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je na podlagi 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v izvršilni zadevi zaradi nasipavanja kmetijskega zemljišča proti zavezanki A.A. po uradni dolžnosti izdal odločbo, da je postala dne 1. 9. 2010 izvršljiva odločba inšpektorata za kmetijstvo št. 0611-4500/2009-7 z dne 31. 3. 2010, s katero je bilo tožnici naloženo, da mora iz kmetijskega zemljišča s parcelno številko 614/4 k.o. ..., v izmeri 11559 m2 odstraniti v celoti navožen material, ki se nahaja na površini ter parceli v celoti urediti za kmetijsko rabo in se dovoljuje njena izvršba. V prvostopenjski odločbi je še odločeno, da če zavezanka v nasprotju z naloženo obveznostjo ne bo opravila naložene obveznosti najkasneje do 3. 3. 2011, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 700 EUR.

V obrazložitvi prvostopenjske odločbe je navedeno, da se je zavezanka dne 16. 4. 2010 pritožila na odločbo z dne 31. 3. 2011. Pritožba je bila zavrnjena. Na podlagi tega je kmetijska inšpekcija dne 6. 1. 2011 opravila ponovni pregled na parceli ter ugotovila, da je površina še vedno nasuta v celoti in sicer v višino približno 2m. Dne 11. 1. 2011 je bil zavezanki vročen dopis, s katerim je bila s strani kmetijske inšpekcije pozvana naj v roku pet dni od prejema dopisa poda morebitne pripombe na zapisnik številka 0611-4500/2009-14 z dne 6. 1. 2011, ki je bil priloga dopisa. Do izdaje sklepa zavezanka ni odgovorila oziroma podala pripomb na prej navedeni zapisnik, zaradi česar kmetijska inšpekcija smatra, da se zavezanka strinja z vsebino zapisnika.

Glede na vse zgoraj navedeno se zato zavezanki na podlagi 1. in 2. odstavka 298. člena ZUP-UPB2, zagrozi, da bo uporabljen prisilni ukrep – denarna kazen, če ne bo ravnala po izvršljivi odločbi in najkasneje do 3. 3. 2011 opravila naloženo obveznost. V pritožbi zoper prvostopenjski akt je tožnica navedla, da je z izpodbijanim sklepom naslovni inšpektorat zoper pritožnico dovolil izvršbo na podlagi svoje odločbe št. 0611-4500/2009-7 z dne 31. 3. 2010. Zoper omenjeno odločbo se je pritožnica dne 16. 4. 2010 pritožila, vendar pa je bila njena pritožba z odločbo št. 0611-1150/2010/2 z dne 7. 12. 2010 zavrnjena. Zoper odločbo št. 0611-4500/2009-7 z dne 31. 3. 2010 in odločbo 0611-1150/2010/2 z dne 7. 12. 2010 je pritožnica dne 14. 1. 2011 sprožila upravni spor, o katerem Upravno sodišče RS še ni odločilo. Pritožnica se zoper izpodbijani sklep pritožuje v skladu s 1. odstavkom 292. člena ZUP iz razloga, ki preprečuje predmetno izvršbo. Pritožnica namreč nujno potrebuje navedeno zemljišče za izvrševanje svojih kmetijskih aktivnosti in ohranitev njenega kmetijskega gospodarstva, zaradi česar je na podlagi 3. točke prvega odstavka 79. člena ZIZ predmetno zemljišče izvzeto iz izvršbe.

Podrejeno je pritožnica v skladu s 3. odstavkom 293. člena ZUP predlagala odlog predmetne izvršbe. Pritožnica je namreč zoper odločbo št. 0611-4500/2009-7 z dne 31. 3. 2010 in odločbo 0611-1150/2010/2 z dne 7. 12. 2010 sprožila upravni spor. S takojšnjo izvršitvijo odločbe št. 0611-4500/2009-7 z dne 31. 3. 2010 bi pritožnici namreč nastala nepopravljiva škoda. Pritožnica je predmetno nepremičnino očistila nesnage, poravnala teren, nepremičnino pognojila s hlevskim gnojem in jo zasejala, tako da na njej uspeva vegetacija. Če bo pritožnica uspela z upravnim sporom in bo naslovni organ do takrat že izvršil odločbo št. 0611-4500/2009-7 z dne 31. 3. 2010, bo pritožnici nastala nenadomestljiva škoda. V primeru, da bi prišlo do izvršitve odločbe št. 0611-4500/2009-7 z dne 31. 3. 2010, bi nastala situacija, ko bi bilo predmetno zemljišče 2m nižje od sosednjih zemljišč, ki predmetno zemljišče obdajajo. S tem bi bilo povsem onemogočeno izkoriščanje predmetnega zemljišča. Pritožnica namreč sploh več ne bi mogla dostopati do svojega zemljišča, saj bi le-to ležalo 2 m pod površjem. Dejansko bi nastala situacija, ko bi predmetno zemljišče predstavljalo 2m globoko ogromno luknjo, ki bi bila obdana z drugimi kmetijskimi zemljišči. Predmetno zemljišče bi tako postalo povsem neuporabno, saj pritožnica do njega ne bi mogla dostopati niti ga obdelovati.

Z drugostopenjsko odločbo je ministrstvo pritožbo tožnice zavrnilo. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe je navedeno, da gre v zadevi za upravno izvršbo, ki je urejena v členih 282-305 ZUP. Dne 6. 1. 2011 je bil, kot izhaja iz zapisnika št. 0611-4500/2009-14, opravljen ponovni pregled in je bilo ugotovljeno, da obveznost ni izpolnjena. Zavezanki je bil navedeni zapisnik vročen z dopisom št. 0611-4500/2009-15 z dne 7. 1. 2011 v opredelitev in z navodilom, da v predpisanem roku posreduje morebitne pripombe. Pritožnica se ni odzvala in je bil zato izdan napadeni sklep o ugotovitvi izvršljivosti in dovolitvi pravne izvršbe. Pritožbeni organ ugotavlja, da se pritožbene navedbe pretežno nanašajo na odločbo oziroma na predlog za odlog izvršbe, ne pa na upravno izvršbo samo. Pojasnjuje, da drugi odstavek 287. člena ZUP določa, da upravno izvršbo opravljajo upravni organi po določbah tega ali posebnega zakona, sodno izvršbo pa opravlja pristojno sodišče po predpisih, ki veljajo za sodno izvršbo. Kot netočno je zavrniti navedbo, da je zemljišče na podlagi 3. tč. prvega odstavka 79. člena Zakona o izvršbi iz izvršbe izvzeto. Dejstvo je, da v predmetni zadevi ne gre za izvršbo v sodnem izvršilnem postopku in zemljišče samo sploh ni predmet izvršbe, ampak gre za upravno izvršbo na podlagi navedene upravne odločbe, s katero je pritožnici naložena ponovna ureditev predmetnega kmetijskega zemljišča v prvotno stanje in uporaba za kmetijski namen.

Tožnica v tožbi kot toženo stranko navaja, Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Dunajska 22, Ljubljana, ter Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kmetijska inšpekcija, in pravi, da vlaga tožbo zaradi odprave sklepa št. 0611-4500/2009-16 z dne 25. 1. 2011 in odločbe št. 0611-310/2010/4 z dne 21. 4. 2011. Tožeča stranka je postala lastnica predmetne nepremičnine parc. št. 614/4 k.o. ... dne 22. 8. 2008, ko je nepremičnino tudi očistila nesnage, poravnala teren, posejala travo in gnojila s hlevskim gnojem. Na ta način je tožeča stranka predmetno nepremičnino uredila, tako da jo bo lahko uporabljala v skladu z njenim namenom. Tožeča stranka se je zoper izpodbijani sklep pritožila v skladu s 1. odstavkom 292. člena ZUP iz razloga, ki preprečuje predmetno izvršbo. Tožeča stranka namreč nujno potrebuje navedeno zemljišče za izvrševanje svojih kmetijskih aktivnosti in ohranitev njenega kmetijskega gospodarstva, zaradi česar je na podlagi 3. točke prvega odstavka 79. člena ZIZ predmetno zemljišče izvzeto iz izvršbe, česar pa tožena stranka ni upoštevala. Poudariti je potrebno, da na predmetnem zemljišču, kot tudi na sosednjih zemljiščih, uspešno raste vegetacija, kar jasno kaže na to, da na zemljišča ne vplivajo nobeni škodljivi dejavniki. Ravno nasprotno. Po eni strani bi šlo za hud poseg v predmetno zemljišče, ki bi povsem onemogočil izkoriščanje predmetnega zemljišča v kmetijske namene. Po drugi strani pa bi nastala škoda tudi na sosednjih zemljiščih. V primeru izkopa bi nastala situacija, ko bi bilo predmetno zemljišče 2m nižje od sosednjih zemljišč, ki predmetno zemljišče obdajajo. Dejansko bi nastala situacija, ko bi predmetno zemljišče predstavljalo 2 m globoko ogromno luknjo, ki bi bila obdana z drugimi kmetijskih zemljišči. Tožeča stranka bi lahko odstranila nasuto zemljišče samo v primeru, da bi bili stranke v postopku tudi lastniki sosednjih zemljišč. Tudi sosednja zemljišča so namreč posuta z enakim materialom in bi v tem primeru bilo potrebno vse izkopati 2 metra globoko. Vendar pa je potrebno poudariti, da je tožena stranka odstranitev navoženega materiala naložila samo tožeči stranki, lastnikom sosednjih nepremičnin pa ne, čeprav so tudi sosednja zemljišča nasuta z povsem enakim materialom. V primeru, da bi tožeča stranka vseeno odstranila nasut material, pa predmetnega zemljišča ne bi mogla več uporabljati v skladu z njegovim namenom, zaradi česar bi tožeči stranki nastala velika finančna škoda. Tožeča stranka namreč nujno potrebuje navedeno zemljišče za izvrševanje svojih kmetijskih aktivnosti in ohranitev njenega kmetijskega gospodarstva, zaradi česar je jasno, da je predmetno zemljišče izvzeto iz izvršbe. Predlaga zaslišanje tožeče stranke in kmetijskega inšpektorja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in sklep z dne 25. 1. 2011 in odločbo z dne 21. 4. 2011 odpravi in se zadeva vrne v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba se zavrže. V skladu s konceptom upravnega spora po ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010) in ustaljeno upravno-sodno prakso, z razliko od prej veljavnega ZUS, če drugostopenjski upravni organ v izreku odloči samo o tem, da se pritožba zoper prvostopenjski akt zavrne, potem lahko stranka uspešno izpodbija v upravnem sporu samo prvostopenjski akt, ker samo ta akt pomeni odločitev o pravni koristi ali pravici stranke. Ker iz tožbe jasno izhaja, da tožeča stranka izrecno izpodbija prvostopenjski in drugostopenjski akt, je sodišče v prvi točki izreka s sklepom odločilo o tožbi zoper drugostopenjski akt, in je tožbo zavrglo, ker drugostopenjska odločba ne posega v pravne koristi tožnice oziroma to ni akt, ki bi ga tožnica v konkretnem primeru lahko izpodbijala v upravnem sporu (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1). Zavrženje tožbe zajema tudi stroškovni del zahtevka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Tožba se zavrne.

Po praksi Vrhovnega sodišča stranka v zvezi z določilom 5. in 2. člena ZUS-1 stranka v upravnem sporu ne more izpodbijati sklepa o dovolitvi izvršbe, če gre zgolj za ugotovitev, da je odločba, s katero je bilo tožniku nekaj naloženo, postala izvršljiva (sklepi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 265/2010 z dne 3. 2. 2011, I Up 367/2009, I Up 1367/2010, I Up 95/2010). Vendar, ker izpodbijani akt ne določa samo, da se dovoli izvršba, ampak določa tudi prisilno sredstvo, če stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti, je sodišče sprejelo tožbo v obravnavo. Tožeča stranka sicer res ni ključnega tožbenega ugovora v zvezi z dejanskimi okoliščinami iz 79. člena ZIZ (Uradni list RS, št. 51/1998) zatrjevala že v fazi izdaje zapisnika o ogledu, ki ga je opravil pristojni upravni organ, vendar je omenjeni ugovor podala v pritožbi zoper prvostopenjski akt, zato v tem primeru ni mogoče uporabiti določila 3. odstavka 20. člena ZUS-1. Vendar pa ima tožena stranka prav in sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke v smislu določila 2. odstavka 71. člena ZUS-1, kajti določilo 79. člena ZIZ ne pride v poštev v tovrstnem primeru, saj ne gre za izvršbo, ki jo opravlja sodišče (1. člen ZIZ), ampak za upravno izvršbo, ki je urejena v XVII. Poglavju 4. dela ZUP. Po določbi 1. odstavka 292. člena ZUP pa je zoper sklep v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Ker v konkretnem primeru ni podana nobena okoliščina iz 1. odstavka 293. člena ZUP, izvršilni naslov na dan odločitve v tej zadevi ni bil odpravljen, na podlagi katere bi moral organ po uradni dolžnosti ustaviti izvršbo, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je tožeča stranka pavšalno predlagala zaslišanje stranke in inšpektorja, ne da bi ob tem argumentirala, pa tudi sodišče ni ugotovilo, kako bi lahko zaslišanje stranke in inšpektorja pomembno vplivalo na odločitev (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1), ta odločitev pa zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).