Jedro

Vrstni red zastavne pravice je pomemben za samo vsebino pravice. Kršitev načela vrstnega reda ima tako nedvomno posledice tudi na materialnem področju, kar pomeni, da je možno napačni vrstni red izpodbijati tudi z izbrisno tožbo.

Ko je izvršba že v fazi razdelitve kupnine (kar pomeni, da je bila nepremičnina izročena kupcu bremen prosta) potem tožnik ne more uspeti z zahtevkom, s katerim zahteva ponovno vknjižbo hipotek v drugačnem vrstnem redu (ker so bile hipoteke že izbrisane). S takšnim zahtevkom bi lahko uspel le, dokler sta bili hipoteki vknjiženi v ZK, torej vse do pravnomočnosti sklepa o izročitvi, po tem trenutku lahko tožnik uspe le z drugačnim zahtevkom (npr. ugotovitvenim).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je predlagala izvršbo na nepremičnino dolžnika. Na razdelitvenem naroku je tožeča stranka izpodbijala vrstni red terjatev, zato jo je izvršilno sodišče napotilo na pravdo, izvršbo pa prekinilo.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenim zahtevkom (izbrisni tožbi) tožeče stranke, sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in vse zahtevke zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravdnega postopka. Kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku naj bi bila podana, ker je obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje nejasna in kontradiktorna, saj sodišče enkrat navaja, da je tožba izbrisna tožba, na drugem mestu pa, da to ni. Očita tudi, da ni nihče zatrjeval, da je imel tožnik status udeleženca v zemljiškoknjižnem postopku, kjer je bil izdan sklep o zaznambi izvršbe in da je bil tožnik v času, ko je predlagal vknjižbo hipoteke seznanjen, da je na isto nepremičnino že predlagana izvršba. S tem naj bi sodišče kršilo razpravno načelo ter določbo ZPP, kdaj sme sodišče druge stopnje ugotavljati dejansko stanje. Nadalje poudarja, da je odločitev materialnopravno zmotna. Izpostavlja, da v konkretnem primeru ne gre za procesno napako, katero bi moral uveljavljati v zemljiškoknjižnem postopku. Odločitev ima posledice tudi na materialnopravnem področju, kajti vrstni red pridobitve zastavne pravice je bistveno povezan z samo vsebino te pravice in je tako izbrisna tožba mogoča. Poudarja še, da v nobenem zemljiškoknjižnem postopku ni imel statusa udeleženca in tako ni mogel ugovarjati zoper odločitve, ki so bile sprejete v njegovo škodo.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga za odločitev obeh sodišč so bile ugotovitve, da je zemljiškoknjižno sodišče v skladu z dotedanjo sodno prakso 27.2.2001 zaznamovalo pri nepremičnini dolžnika sklep o izvršbi zgolj na podlagi toženčevega predloga za izvršbo. Tožnik je dne 6.3.2001 na podlagi pravnega posla predlagal pri navedeni nepremičnini vknjižbo hipoteke ter prepoved odsvojitve in obremenitve. Sklep o izvršbi je bil sicer izdan šele 13.3.2001. Tožnik ima v izvršbi slabši vrstni red. S tožbo želi doseči spremembo vrstnega reda, in sicer vknjižbo svoje hipoteke ter prepovedi odsvojitve in obremenitve na prvo mesto. Sodišče je v izvršilnem postopku že prodalo nepremičnino in je postopek že v fazi razdelitve kupnine.

1. Glede procesnih kršite: Očitane procesne kršitve po oceni revizijskega sodišča niso podane. Sodišče druge stopnje ni preseglo trditvene podlage, ko je zaključilo, da je imel tožnik v zemljiškoknjižnih postopkih status udeleženca, prav tako tudi ne, ko je zaključilo, da je bilo tožniku v trenutku vložitve predloga za vknjižbo hipoteke znano, da je zaznamovana izvršba. Ali ima tožnik statut udeleženca ali ne je pravno vprašanje (krog materialnih udeležencev se namreč presoja glede na pravni interes), da pa je bilo tožniku v trenutku vložitve predloga za vknjižbe hipoteke znano, da je vložen predlog za zaznambo izvršbe, pa je sodišče izpeljalo iz publicitetnega učinka plomb. Sodišče druge stopnje tako ni v ničemer preseglo trditvene podlage kot tudi ne dejanskega stanja, ugotovljenega na prvi stopnji. Prav tako ni utemeljen očitek, da je sodba kontradiktorna in nejasna. Sodišče druge stopnje je v tretjem odstavku na strani 4 obrazložitve res zapisalo, da ne gre za izbrisno tožbo, na drugem mestu pa da gre, vendar zaradi tega sodba ni nejasna. Za kršitev 12. točke bi šlo, v kolikor bi bilo podano nasprotje med odločilnimi razlogi sodbe, poimenovanje tožbe pa to vsekakor ni.

2. Glede zmotne uporabe materialnega prava: Revizijsko sodišče se sicer strinja z revizijo v delu, da je vrstni red zastavne pravice pomemben za samo vsebino pravice in da ima kršitev načela vrstnega reda nedvomno posledice tudi na materialnem področju, kar pomeni, da je možno napačni vrstni red izpodbijati tudi z izbrisno tožbo, vendar je to za odločitev v tej zadevi nepomembno. Bistveno je to, kot to izhaja iz podatkov v spisu in navedb tožnika, da je izvršba že v fazi razdelitve kupnine, kar pomeni, da je bila nepremičnina že prodana in izročena kupcu, ki je pridobil lastninsko pravico na originaren način (razdelitveni narok se namreč lahko opravi šele po pravnomočnosti sklepa o izročitvi). V skladu s prvim odstavkom 192. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51-2303/98 in nasl., v nadaljevanju ZIZ) se izroči nepremičnina kupcu bremen prosta (pravice in bremena se izbrišejo po pravnomočnosti sklepa o izročitvi), kar pomeni izbris vseh hipotek (in tudi ostalih bremen). Glede na povedano tožnik ne more uspeti z zahtevkom, s katerim zahteva ponovno vknjižbo hipotek v drugačnem vrstnem redu. S takšnim zahtevkom bi tožnik lahko uspel le, dokler sta bili hipoteki vknjiženi v zemljiški knjigi, torej vse do pravnomočnosti sklepa o izročitvi. Po tem trenutku bi lahko tožnik uspel le z drugačnim zahtevkom (npr. ugotovitvenim). Tako je sicer odločitev sodišča druge stopnje pravilna, vendar zaradi drugih materialnopravnih razlogov.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.