Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo vrsto sprememb na strani tožnice, toženca in tožničine matere, pa vseeno zaključilo, da do bistvene spremembe razmer ni prišlo. Tak zaključek bi bil mogoč, če bi se razmere glede vseh treh pravno pomembnih okoliščin iz 129. člena ZZZDR (otrokove potrebe, preživninske zmožnosti matere, preživninske zmožnosti očeta) spremenile tako, da bi vrednotno ravnotežje kljub spremembam ostalo enako kot prej. Tega pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje preživninsko obveznost toženca do tožnice, določeno s sklepom N 151/2009 Okrožnega sodišča v Kranju, nazadnje usklajeno na 119,18 EUR zvišalo na 180,00 EUR; višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo in odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti. Opozarja, da je sodišče v obrazložitvi sodbe sicer ugotovilo, da je bilo na strani zakonite zastopnice veliko sprememb na področju zaposlitve, kljub temu pa zaključilo, da je mati ves čas iz različnih virov prejemala dohodke, torej je bila konstantno preskrbljena. Pritožnica opozarja, da to ne drži, obrazložitev pa je v tem delu sama s seboj v nasprotju. Sodišče bi moralo upoštevati, da je morala mati tudi v času, ko ni imela prejemkov, plačevati stanovanje, hrano in drugo. Pritožnica tudi ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje, da naj bi selitev v R. pomenila nadstandard, ki ga starša A. nista dolžna kriti. Pritožnica navaja, da ji ni jasno, kaj ima sodišče v mislih ko navaja, da bi lahko za oddano stanovanje v B. prejela več kot prejema.

Pritožnica tudi ne sprejema ugotovitev sodišča o tem, da so toženčevi prihodki zmanjšani. Tudi tožničinih potreb sodišče prve stopnje ni ugotovilo realno.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal potrditev sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 132. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) sodišče zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena.

6. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo materialnopravno stališče, ki ga je Višje sodišče v Ljubljani že večkrat izpostavilo,(1) da razmere, od katerih je odvisna preživnina, stalno variirajo. Zato pri odločanju o zahtevku na znižanje ali zvišanje preživnine ni mogoče upoštevati vsakršnih, ampak zgolj bistvene spremembe, saj bi drugačno ravnanje privedlo do nesprejemljivega in neekonomičnega kontinuiranega določanja vsakokratne mesečne preživnine, ki bi bilo tudi v nasprotju s pravno varnostjo. Vendar pa sodišče prve stopnje tega pravilno povzetega izhodišča v obravnavani zadevi ni pravilno uporabilo.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo vrsto sprememb na strani tožnice, toženca in tožničine matere, pa vseeno zaključilo, da do bistvene spremembe razmer ni prišlo. Tak zaključek bi bil sicer mogoč, če bi se razmere glede vseh treh pravno pomembnih okoliščin iz 129. člena ZZZDR (otrokove potrebe, preživninske zmožnosti matere, preživninske zmožnosti očeta) spremenile tako, da bi vrednotno ravnotežje kljub spremembam ostalo enako kot prej.(2) Tega pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila v času od vložitve obravnavane tožbe mati del časa brezposelna in je prejemala nadomestilo, del časa brezposelna brez nadomestila, nato pa se je zaposlila (kaj vse opisano pomeni za njene preživninske zmožnosti, sodišče ni ugotovilo). Ugotovilo je tudi, da se je toženec zaposlil drugje in da zasluži manj kot prej, a ni celovito ocenilo, kakšne so njegove premoženjske zmožnosti. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da tožnica prejema štipendijo, ki je vsako leto drugačna. Ugotovilo je tudi, da gre za vse bolj aktivno plavalko, kar predstavlja resne stroške, pa tudi da so se tožničine ostale potrebe povečale, česar ni denarno ovrednotilo. Vse našteto nedvomno predstavlja bistvene spremembe, od katerih je odvisna določitev preživnine, to pa bi terjalo natančno, tudi denarno, ovrednotenje ter tehtanje vseh sprememb, česar sodišče glede na svoj zaključek (ki delno temelji na vsebinskem, delno pa na številčnem principu), da ne gre za bistvene spremembe, ni opravilo.

9. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je torej dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 355. člena Zakona o pravdnem postopku pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku natančno ugotoviti, kakšne so potrebe tožnice ter kakšne preživninske zmožnosti toženca in tožničine matere sedaj in kakšne so bile v času od vložitve tožbe dalje; nato pa ponovno opraviti materialnopravno presojo spremenjenih razmer in nazadnje glede na to presojo odločiti o tožbenem zahtevku.

10. Višje sodišče ob tem še opozarja, da bo moralo sodišče prve stopnje trditve o tem, kaj je razlog za selitev v R., oceniti v celoti. Tožnica v pritožbi namreč utemeljeno opozarja, da je trdila, da je selitev nadomestila številne prevoze (ki so bili, kot je zatrjevala, tudi povezani s stroški, poleg tega pa še z drugimi nevšečnostmi), do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Celovita presoja situacije utegne pokazati, da je zaključek, da ne gre za strošek, ki ga starša ne bi bila dolžna kriti, napačen. Pritožnica tudi utemeljeno opozarja, da je stališče sodišče prve stopnje, da bi tožničina mati z oddajanjem stanovanja v B. lahko zaslužila več kot 150,00 EUR neobrazloženo, kar bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odpraviti.

11. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica delne razveljavitve sodbe. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločitev (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej odločbe: IV Cp 4269/2008, IV Cp 3649/2011, IV Cp 1513/2013 in IV Cp 572/2014. Op. št. (2): Tako tudi: sodba IV Cp 572/2014.