Jedro

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da nadrejena tožniku ni omogočala odnašanja pošte med delovnim časom in da je od njega zahtevala, da to delo opravi po zaključku delovnega časa. Prav tako se strinja z ugotovitvijo, da tožniku ni bil omogočen odmor med delovnim časom. S tem je tožena stranka kršila določbe ZDR-1 o delovnem času in sicer določbo 142. člena, po kateri je delovni čas efektivni delovni čas in čas odmora ter določbo prvega odstavka 143. člena, da delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Tožnik ni imel možnosti odmora med delom, prav tako pa je moral delo opravljati tudi po zaključku delovnega časa, za to opravljeno delo pa ni prejel plačila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se I., II. in IV. točka izreka glasijo: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna dolžna tožeči stranki omogočiti odnašanje pošte med delovnim časom tožeče stranke, ki je razporejen od ponedeljka do petka od 8.30 ure do 16.30 ure, vse do 12. 9. 2018. II. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki zagotavljati pravico do odmora, ki traja 30 minut, vse do 12. 9. 2018. IV. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.294,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku omogočiti odnašanje pošte med delovnim časom tožeče stranke, ki je razporejen od ponedeljka do petka od 8.30 ure so 16.30 ure, vse od 12. 9. 2018 (točka I izreka), da mu je dolžna zagotavljati pravico do odmora, ki traja 30 minut, vse do 12. 9. 2018 (točka II izreka), višji zahtevek je v točki III izreka zavrnilo, toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 7.700,65 EUR v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe v točkah I in II izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v točki IV izreka se pravočasno pritožuje tožena stranka. Navaja, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo 18. 7. 2018. Zaradi tega tožena stranka naložene obveznosti v zvezi z odnašanjem pošte in zagotavljanjem pravice do odmora vse do 12. 9. 2018 že po naravi ne bo mogla izvršiti, saj sodba ne izpolnjuje kriterija primernosti izvršilnega naslova. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Tožba je nesklepčna, saj tožnik uveljavlja zgolj ta dva zahtevka, iz gradiva pa jasno izhaja, da mu je delovno razmerje prenehalo. Tako mu toženka ne more omogočiti odmora in tudi ne odnašanja pošte v njegovem delovnem času. Ob ugotovitvi, da tožnik pri toženki ni več zaposlen, bi moralo sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek zavrniti. Zato gre tudi za zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tako ni bistveno, ali je bil zahtevek ob vložitvi tožbe utemeljen, ampak je ključno stanje na dan zaključka glavne obravnave. Tožnik bi lahko tožbeni zahtevek modificiral, ali pa ga umaknil. Ker je bil narok dne 9. 10. 2019 nepotreben, je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Prav tako je sodišče napačno naložilo toženi stranki, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe. Sodišče bi toženki lahko kvečjemu naložilo plačilo stroškov v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da si je tožnik ves čas postopka prizadeval za mirno rešitev spora in da je bila toženka ta, ki si je kar naprej izmišljevala in prelagala sklenitev poravnave. Tako ne drži, da je tožnik zavlačeval postopek in zato ostro nasprotuje uporabi 156. člena ZPP. Nadalje navaja, da sta sodbi, na kateri se toženka sklicuje v obravnavni zadevi neuporabni. Prav tako je napačno stališče glede začetka teka roka za plačilo zamudnih obresti od stroškov postopka, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 313. člena ZPP.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo, in sicer je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 100/2019 z dne 22. 8. 2019 sodbo in sklep sodišča prve stopnje opr. št. Pd 145/2015 z dne 7. 11. 2018 v točki V izreka, ko je sodišče prve stopnje tožbo v delu zahtevkov v zvezi z omogočanjem odnašanja pošte med delovnim časom tožene stranke, ki je razporejen od ponedeljka do petka od 8.30 ure do 16.30 ure in zagotavljanjem pravice do odmora, ki traja 30 minut, zavrglo, razveljavilo. Prav tako je razveljavilo odločitev o stroških postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je naložilo, da naj o teh tožbenih zahtevkih meritorno odloči. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odločilo z izpodbijano sodbo, s katero je tožbenima zahtevkoma ugodilo do 12. 9. 2018, ko je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo.

7. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve sodbe ugotovilo, da ima tožnik pravni interes za uveljavljanje takšnih zahtevkov že zaradi povračila stroškov postopka. Odločitev sodišča prve stopnje je napačna, saj tožena stranka, kot pravilno navaja pritožba, naložene obveznosti ne more več izpolniti, ker tožnik pri njej ni več v delovnem razmerju.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da nadrejena tožniku ni omogočala odnašanja pošte med delovnim časom in da je od njega zahtevala, da to delo opravi po zaključku delovnega časa. Prav tako se strinja z ugotovitvijo, da tožniku ni bil omogočen odmor med delovnim časom. S tem je tožena stranka kršila določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) o delovnem času in sicer določbo 142. člena, po kateri je delovni čas efektivni delovni čas in čas odmora ter določbo prvega odstavka 143. člena, da delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Tožnik ni imel možnosti odmora med delom, prav tako pa je moral delo opravljati tudi po zaključku delovnega časa, za to opravljeno delo pa ni prejel plačila.

9. Pravilno je tudi stališče pritožbe, da bi moral tožnik svoj zahtevek v tem delu modificirati. Ker že iz pravnomočne vmesne sodbe opr. št. Pd 145/2015 z dne 13. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 490/2017 z dne 12. 10. 2017 in pravnomočnega dela sodbe opr. št. Pd 145/2017 z dne 8. 11. 2018 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. 100/2019 z dne 22. 8. 2019 izhaja, da je tožnik upravičen do odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu tudi iz razloga, ker mu tožena stranka ni omogočila izrabe zakonsko določene obveznosti odmora med delom in ker mu je nalagala, da po zaključku delovnega čas še odnese pošto, ima tožnik možnost zahtevati plačilo za to opravljeno delo.

10. Sodišče prve stopnje je na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče skladno z določbo pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

11. Zaradi navedenega se je spremenil tudi uspeh strank v tem sporu. Odločitev o stroških postopka temelji na 154. in 155. členu ZPP ter Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS št. 2/2015 in naslednji).

Tožnik je v sporu uspel 45,25 % in sicer z denarnim delom zahtevka 20,25 %, z zahtevkom za delovno uspešnost 25 %, ni pa uspel z zahtevkoma za omogočanje odnašanje pošte med delovnim časom in zahtevkom za zagotavljanje pravice do 30 minutnega odmora med delovnim časom, kar je 50 % (glede na štiri postavljene zahtevke in sicer eden denarni in štiri nedenarne). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, znašajo potrebni stroški tožnika 7.700,65 EUR. Glede na njegov uspeh mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v znesku 3.484,54 EUR.

Potrebni stroški tožene stranke so za odgovor na tožbo 400 točk, po 300 točk za dve pripravljalni vlogi, 100 točk za tretjo pripravljalno vlogo; 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, 400 točk za urnino in 160 točk za odsotnost iz pisarne; 150 točk za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo, 350 točk za urnino in 160 točk za odsotnost iz pisarne; 150 točk za zastopanje na tretjem naroku za glavno obravnavo, 200 točk urnine in 160 točk za odsotnost iz pisarne; 150 točk za zastopanje na četrtem naroku za glavno obravnavo, 50 točk urnine in 160 točk za odsotnost iz pisarne in 150 točk za zastopanje na petem naroku za glavno obravnavno, kar je 3.640 točk. Potrebni stroški so tudi administrativni stroški (2 % od 1000 točk in 1 % od 2.640 točk) v višini 46,40 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR po OT znaša 2.211,84 EUR. K temu je potrebno prišteti še potne stroške pooblaščenca na pet narokov za glavno obravnavo v višini 684,50 EUR ter 22 % DDV, pritožbene stroške v višini 625 točk, 2 % administrativnih stroškov ter 22 % DDV, tako da znašajo potrebni stroški tožene stranke 4.000,18 EUR. Tožnik ji je, glede na njen 54,75 % uspeh v sporu, dolžan povrniti 2.190,10 EUR stroškov.

Po pobotanju navedenih stroškov obeh strank, je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.294,44 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi do plačila.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165., 154. in 155. člena ZPP in OT. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. Ti so stroški sestave pritožbe v višini 625 točk, 2 % materialni stroški in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 466,65 EUR. Stroške ji je dolžna povrniti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe, kar je skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. 1/2006 z dne 13. 12. 2006. Stroške, ki jih je imel tožnik z vložitvijo odgovora na pritožbo, pa krije sam.