Jedro

Informativni izračun pokojnine, pri katerem se upošteva vse podatke, ki jih posameznik predloži tožencu (zavodu), ima le naravo informacije o višini pokojnine in nima nobenih pravnih posledic, kot na primer, da bi se določeni dohodki (dohodki iz naslova nadurnega dela), ki so zajeti v informativnem izračunu, upoštevali pri določitvi pokojninske osnove.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 9. 6. 2009 in št. ... z dne 21. 10. 2008 in naloži tožencu, da je dolžan izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine od 9. 9. 2008 dalje ob upoštevanju osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1978 do 1985 na podlagi potrdila V. d.d. z dne 17. 10. 2008. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Izrecno se pritožuje na tisti del sodbe, s katero sodišče v 3. odstavku 5. strani sodbe ugotavlja, da je toženec pri izračunu pokojninske osnove že upošteval tisti osebni dohodek, ki ga je tožnik prejel za delo preko polnega delovnega časa, ki ga je opravil za delo kot posebni delovni pogoj, glede na to, da je opravljal delo pri delodajalcu, ki je opravljal dejavnost posebnega družbenega pomena, vendar v okviru zakonsko dovoljenih kvot. Navaja, da sta bili tožencu posredovani dve potrdili o plači za delo preko polnega delovnega časa in sicer potrdilo podjetja V. d.d. z dne 12. 8. 2008 za skupno 98 ur dela preko polnega delovnega časa v letih od 1978 do vključno leta 1985. Ker je bilo iz evidence prikazanih ur posredovanih s strani delodajalca razvidno, da je število ur znatno nad številom letnih rednih ur, cca 2191 ur, je bilo ponovno zaprošeno za potrdilo o opravljenih nadurah v letih 1978 do 1985, nakar je podjetje, ki je vodilo podatke o plači, dostavilo še drugo potrdilo z dne 17. 10. 2008 za skupno 3147 ur dela preko polnega delovnega časa. Ker sta bili tožencu dostavljeni dve potrdili z različnimi podatki, je toženec z dne 2. 3. 2009 opravil revizijo pri dajalcu podatkov in ugotovil pravilne podatke, kot je razvidno iz opravljenega zapisnika z dne 2. 3. 2009. Iz stolpca 2 in 3 je razvidno število ur ter neto zneski, izplačani za nadure, opravljene v letih 1978 do vključno leta 1985, ko je bilo delo opravljeno kot posebni delovni pogoj v samoupravnem aktu in ki so bili z obrazci M-4 posredovani tožencu in so ure nadur vključene med ure rednega dela ter zneski, izplačani za nadure, vključeni med podatke o plači za leta 1978 do 1985 s tem, da je bilo korigirano število nadur za delo preko polnega delovnega časa in priznano do zakonsko določene meje 360 ur za leti 1983 in 1985, ustrezno temu pa tudi korigirani zneski osebnih dohodkov za opravljene nadure. V stolpcu 4 in 5 pa je razvidno število nadur in zneski, izplačani za nadure, ki pa niso bile zajete v obrazcih M-4, ki jih je podjetje posredovalo tožencu. Tožnik navaja, da mu je toženec z odločbo z dne 21. 10. 2008 izločil iz osnove za izračun pokojninske osnove nadure, ki so bile opravljene preko rednega delovnega časa, kar utemeljuje s prikazanimi tabelami, pri tem pa se dodatno sklicuje na informativni izračun pokojnine in ugotovitve o opravljeni reviziji. Izrecno je izpostavil, da je glede na navedeno sodišče v 4. odstavku sodbe na 5. strani ugotovilo, da je delodajalec tožencu redno pošiljal podatke o osebnem dohodku kot o osebnem dohodku za delo preko polnega delovnega časa, ki se je po takrat veljavni delovni zakonodaji štelo kot poseben delovni pogoj, kar je razvidno tudi iz kopij M-4 obrazcev, ki jih je delodajalec posredoval sodišču. Posebej izpostavlja, da sodišče ugotavlja, da se plača za nadure, prikazane v potrdilu podjetja z dne 12. 8. 2008, gre za 98 ur, ne upošteva pri odmeri pokojnine, glede na to, da te nadure niso bile opravljene v skladu s 46. členom Pravilnika o osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke ter izven določil Pravilnika o delovnih razmerjih zato, ker niso bile opravljene v okviru takrat veljavne delovne zakonodaje kot posebni delovni pogoj in se zato pri izračunu pokojninske osnove ne upoštevajo.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v obsegu pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijane sodbe v delu, ki jo pritožba izpodbija, ni mogoče preizkusiti, razlogi, ki jih navaja sodišče v obrazložitvi, pa so tudi sami s seboj v nasprotju. Nasprotje je v tem, ker na eni strani sodišče ugotavlja, da je toženec že upošteval tisti osebni dohodek, ki ga je tožnik prejel za delo preko polnega delovnega časa, ki ga je opravil kot posebni delovni pogoj, po drugi strani pa, da niso izpolnjeni pogoji za vštevanje osebnih dohodkov za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo.

Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da informativni izračun o pokojnini, sam po sebi še ne daje podlage za kakršnekoli zaključke in primerjave. Informativni izračun ima le naravo informacije o višini pokojnine in zato nima nikakršnih pravnih posledic. Informativni izračun vsebuje vse podatke, ki jih posameznik predloži tožencu za izračun pokojnine. Toženec predhodno, preden opravi informativni izračun, podatkov ne preverja in ne ugotavlja njihove pravilnosti in jih tudi ne izloči. Zato sklicevanje tožnika na informativni izračun pokojnine v zvezi z vštevanjem osebnega dohodka za opravljeno delo preko polnega delovnega časa, ne more biti upoštevno.

Ima pa prav pritožba, ko dvomi v pravilnost obrazložitve sodišča prve stopnje oziroma se ne strinja z njegovimi zaključki glede na predložene različne podatke za opravljeno delo preko polnega delovnega časa, opravljeno revizijo ter izpodbijane odločbe.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ponovno preverilo, ali je toženec dejansko upošteval določene osebne dohodke za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo, tako kot je zapisalo v obrazložitvi in sicer, da je toženec pri izračunu pokojninske osnove za tožnika že upošteval tisti osebni dohodek, ki ga je prejel za delo preko polnega delovnega časa, ki ga je opravil kot poseben delovni pogoj, glede na to, da je opravljal delo pri delodajalcu, ki opravlja dejavnost posebnega družbenega pomena, vendar v okviru zakonsko dovoljenih kvot, pa to tožnik izrecno izpodbija.

Pri tem bo sodišče prve stopnje izhajalo iz obeh potrdil z dne 12. 8. 2008 in z dne 17. 10. 2008, iz ugotovitev revizorja in izračuna pokojninske osnove, po potrebi pa bo v skladu s preiskovalnim načelom dodatno zaslišalo tožnika o vseh okoliščinah opravljanja dela preko polnega delovnega časa, ter tudi o tem, kdo je vodil evidence o opravljenih nadurah in pri delodajalcu opravilo še dodatne poizvedbe. Kolikor bo ugotovilo, kdo je vodil evidence o opravljenih nadurah in kdo je izpolnil navedena obrazca, bo to osebo zaslišalo, zaslišalo pa bo tudi revizorja, ki je pri delodajalcu opravil revizijo podatkov o osebnih dohodkih, oba v zvezi s podatki o osebnih dohodkih in na kaj se nanašajo.

V kolikor bo prišlo do enakega zaključka, torej, da je že toženec upošteval osebne dohodke za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo, bo ponovno ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji za vštevanje osebnih dohodkov za delo preko polnega delovnega časa še za preostali del osebnih dohodkov. Najprej pa bo ugotovilo, ali predstavlja preostali del osebnih dohodkov, ki ga toženec ni upošteval v pokojninsko osnovo, dohodek za ure preko določenega z zakonom predpisanega maksimuma ali ne in če ne, ali so izpolnjeni pogoji, določeni v 407. členu ZPIZ-1 z vštevanjem osebnega dohodka preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo.

Glede na delovnopravno zakonodajo, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno že navedlo, je potrebno v zadevi ugotoviti, ali je šlo v tožnikovem primeru glede uveljavljenega dela preko polnega delovnega časa dejansko za izjemno in časovno omejeno delo. Odločilno za presojo je, da delo preko polnega delovnega časa, ki se šteje za poseben delovni pogoj, z vidika delavca ne sme biti redno in stalno, z vidika delodajalca pa ne vsakdanja in utečena praksa. Pri tem morajo biti okoliščine za delodajalca nepredvidljive v takšni meri, da se ni bilo mogoče izogniti z običajnimi metodami organizacije dela – z delom v deljenem delovnem času ali s prerazporeditvijo delovnega časa, z razporejanjem delavcev na druga delovna mesta, z zaposlitvijo novih delavcev, uvajanjem novih oziroma drugačnih metod dela in postopkov ter z uvajanjem novih delovnih mest. V spornem obdobju se je glede na delovnopravno podlago kot delo preko polnega delovnega časa, ki se lahko šteje kot poseben delovni pogoj, štelo le tisto delo, ki je bilo opravljeno kot izjemno in nepredvidljivo, ki je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje, ali da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo, ki ga ni bilo možno opraviti z ustrezno smotrno organizacijo.

Dokazni postopek, kot ga je izvedlo sodišče prve stopnje in zgolj tožnikova prvotna izpoved še ne daje zadostne podlage za zaključek, da je šlo za takšno delo, ki se lahko šteje kot posebni delovni pogoj in kot takšen predstavlja podlago za vštevanje za to delo izplačanih plač v pokojninsko osnovo.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu z določbo 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Potem, ko bo odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti oziroma nasprotja, bo ponovno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca in odločilo o tožnikovem tožbenem zahtevku.