Jedro

Če je izročevalka z dnem podpisa izročilne pogodbe prenesla na sopogodbenike tako posest kot lastnino, od tega dne dalje ni več posestnica.

Prevzemniki so torej pridobili posest s podpisom izročilne pogodbe, ne pa šele z dnem vpisa te izročilne pogodbe v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke A. T., s katero je terjala ugotovitev, da jo je tožena stranka motila v mirni posesti parc. št. 1686 k.o. s tem, da je dne 17.11.1997 iz javne poti parc. št. 1892 k.o. peljala s kamionom preko parc. št. 1686 k.o. last tožnice na parc. št. 1632 k.o. Zavrnilo je tudi prepovedni tožbeni zahtevek in končno seveda tudi stroškovnega.

Ker so se tožeči stranki pridružili v tej pravdi tudi S. T., F. R., M. M. K. in J. T. je sodišče njihovo tožbo z identičnim tožbenim zahtevkom kot ga je uveljavljala prva tožnica zavrglo. Ker so tako tožeče stranke v pravdi propadle, je sodišče prve stopnje odločilo, da so dolžne nerazdelno povrniti toženi stranki njene pravdne stroške.

Zoper ta sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353 ZPP pritožujejo tožeče stranke. Navajajo, da so dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve stopnje sporne, kajti stvarne pravice se pridobijo po 5. čl. Zakona o zemljiški knjigi z vpisom v zemljiško knjigo in je zato določilo 3. točke izročilne pogodbe po določilih ZOR neveljavno. Sodišče prve stopnje se zato ne more sklicevati na določila čl. 3 pogodbe. Otroci prve tožnice so pridobili posest po čl. 72 ZTLR ki določa, da se zakonita posest pridobi na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice.

Šele od tedaj dalje so vstopili v dejansko posest in na podlagi tega prijavili vstop v to pravdo. Zmotno je naziranje sodišča, da se lahko posest nepremičnine prenaša ločeno od lastništva izven primerov 2. odst. 70. čl. ZTLR. To potrjujejo tudi določila Zakona o davkih in prispevkih, nadomestil za uporabo stavbnega zemljišča in nešteti drugi predpisi po katerih je plačevanje teh dajatev zvezano z lastništvom vse do spremembe lastništva v zemljiški knjigi. Zato so se lahko v izročilni pogodbi prejemniki zavezali plačati te dajatve, toda vedno v imenu lastnice in posestnice. S tega sledi, da posest, ki jo sodišče v motenjski pravdi ščiti, z izročilno pogodbo ni prešla na nove lastnike, vse do njene zemljiškoknjižne izvedbe. Ker se glede na določilo 78. čl. ZTLR daje varstvo glede na zadnje stanje posesti pritožniki trdijo, da je sodišče prve stopnje pri presoji do kdaj je trajala posest prvotožeče stranke napačno presodilo in ugotovilo dejansko stanje. Če bi sodišče ocenjevalo vse priče bi ugotovilo, da je posest izvajala po pooblastilu matere in v njenem imenu S. T. Ta je namreč povedala, da jo je kmalu po očetovi smrti mati pooblastila za vse kar je potrebno v zvezi s posestvom in sicer v njenem imenu. Iz vsega dokaznega postopka tudi izhaja, da otroci sami niso imeli namena izvajati posesti sami, tega pa tudi brez pooblastila matere in vpisov v zemljiško knjigo niso mogli imeti.

Glede zavrženega dela sodbe (pravilno sklepa) pa pritožniki opozarjajo na dejstvo, da so stopili v pravdo tedaj, ko so po vpisu v zemljiško knjigo vstopili tudi v zakonito in dejansko posest na predmetni nepremičnini.

Na pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih določa v 1. odst. 70. člena, da ima posest stvari vsak kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Kot je razvidno iz izročilne pogodbe z dne 2.4.1997 je prvotožnica A. T. z dnem podpisa te pogodbe izročila ostalim tožnikom v last in posest nepremičnine, ki so navedene v tej pogodbi. Kot je nadalje razvidno iz 8. točke te pogodbe so izročevalkini otroci prevzeli vse stroške v zvezi z lastništvom in posestjo teh nepremičnin. Nobenega dvoma torej ne more biti kdo je z dnem podpisa izročilne pogodbe postal posestnik. Pritožba pravi, da se stvarne pravice pridobijo po 5. čl. Zakona o zemljiški knjigi z vpisom v zemljiško knjigo in zato naj bi bilo določilo 3. točke izročilne pogodbe neveljavno. Vendar pa tako pravno naziranje ne zdrži nobene kritike, saj 5. čl. Zakona o zemljiški knjigi pravi, da se stvarne pravice, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo pridobijo, omejijo ali prenehajo z vpisom, razen če zakon določa drugače. K temu je treba dodati še določbo 10. čl. tega zakona po kateri se v zemljiško knjigo vpisujejo lastninska pravica, zastavna pravica, služnostna pravica, pravica stvarnega bremena, zakupna pravica, če doba zakupa ni krajša od enega leta, predkupna in odkupna pravica, prepoved odsvojitve in obremenitve in druge pravice za katere to določa zakon. Posest se torej v zemljiško knjigo ne vpisuje in zato tudi ni mogoče govoriti, da se jo pridobi z dnevom vpisa v zemljiško knjigo. Pritožbeno sodišče torej sprejema razloge izpodbijanega sklepa, da je prvotožeča stranka z izročilno pogodbo izrecno predala posest z dnem podpisa te pogodbe prevzemnikom, torej drugo, tretje, četrto in peto tožeči stranki. Od podpisa izročilne pogodbe torej ni mogoče več govoriti o tem, da je S. T. izvajala posest po pooblastilu matere in v njenem imenu.

Sklep sodišča prve stopnje pa je pravilen tudi v tistem delu, kjer je sodišče zavrglo tožbo drugo, tretje, četrto in peto tožeče stranke.

Ker so ti vstopili v pravdo po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je jasno, da so zahtevali sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti po preteku 30-tih dni in je torej odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba z njihovim tožbenim zahtevkom zavrže, pravilna. Pritožba, ki se ukvarja z vprašanjem subjektivne spremembe tožbe ali nadaljevanja že vložne tožbe po prvotožeči stranki, se s tem vprašanjem povsem po nepotrebnem ukvarja, kajti nobenega dvoma ni, da je tožbo vložila prvotožeča stranka, ki po pojasnilu tožeče stranke na naroku dne 5.11.1998 v pravdi še vedno nastopa kot tožeča stranka, ostale štiri stranke pa so vstopile v pravdo kasneje, torej očitno poleg prvo tožeče stranke. Tu ne gre torej za pravno nasledstvo in tudi ne za čuvanje roka prvotožeče stranke za njene posestne naslednike.

Ker je pritožba tožeče stranke neutemeljna, jo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 380. čl. ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in zaznamovala pritožbene stroške, katerih pa jih pritožbeno sodišče ni priznalo glede na določbo 381. čl. ZPP po kateri odgovor na pritožbo v postopku zoper sklep ni predviden. Ti stroški so torej v smislu določbe 1. odst.155. čl. ZPP nepotrebni in jih zato ni mogoče priznati.