Jedro

Tožnik je maja 2022 deset dni bival v azilnem domu in ga je v tem času lahko neomejeno zapuščal in se vanj vračal. Če bi bil resnično znatno begosumen, bi lahko iz Azilnega doma v Ljubljani samovoljno odšel (v Italijo), vendar te možnosti ni zlorabil, temveč je ostal v Sloveniji. Glede na ugotovljeno so razlogi izpodbijanega sklepa v zvezi z obstojem okoliščin, ki vzpostavljajo visoko stopnjo nevarnosti tožnikovega pobega tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1738/2021/43 (1222-13) z dne 26. 5. 2022 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1738/2021/43 (1222-13) z dne 26. 5. 2022.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/20131 (Dublinska uredba III) ter odločila, da se ga pridrži na prostore Centra za tujce v Postojni od 25. 5. 2022 od 11.10 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

_Povzetek obrazložitve izpodbijanega sklepa_

2. Tožnik 14. 5. 2022 v Republiko Slovenijo ni vstopil prvič. V policijskem postopku je povedal, da je izvorno državo zapustil leta 2015 in preko Turčije, Grčije, Makedonije, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške, v Slovenijo nezakonito vstopil leta 2020. Policija ga je takrat izročila hrvaškim varnostnim organom (HVO), kljub temu pa je nato še večkrat poskušal vstopiti v Slovenijo, nazadnje julija 2021. Takrat se je predstavil kot A. A., roj. ..., državljan Libije, in tu vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito. Povedal je, da je po balkanski poti preko Hrvaške in Slovenije odšel v Italijo in nato v Francijo. Od tam je odpotoval v Belgijo, kjer je bil leto dni v zaporu. Po deportaciji na Hrvaško je tam ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Po pozivu tožene stranke je Republika Hrvaška avgusta 2021 sprejela pristojnost za tožnikovo obravnavo, zato je bila njegova prva prošnja za mednarodno zaščito v Sloveniji s sodbo in sklepom tega sodišča I U 1408/2021 z dne 28. 9. 2021 pravnomočno zavržena.

3. V Sloveniji je tožnik storil več prekrškov zoper javni red in mir ter kazniva dejanja tatvine, velike tatvine in poškodovanja tuje stvari. Obsojen je bil na 7 - mesečno zaporno kazen, ki jo je prestal od 2. 10. 2021 do 3. 5. 2022. Iz zapora je bil odpeljan v Azilni dom v Ljubljani, kjer mu je bila izrečena omejitev gibanja na prostore Centra za tujce. Tam je bil do 12. 5. 2022, ko so ga po Uredbi Dublin III predali HVO. Dva dni kasneje se je odpravil nazaj v Slovenijo, kjer ga je 14. 5. 2022 ob prehodu skozi tunel Malo Brdo na železniški progi Šapjane – Ilirska Bistrica prijela policija. Takrat se je predstavil kot B. B., roj. .... Po končanem postopku so ga policisti neformalno želeli vrniti HVO, ker pa so ti izročitev zavrnili, je bil odpeljan v Center za tujce, kjer je 25. 5. 2022 drugič zaprosil za mednarodno zaščito. Takrat se je predstavil kot C. C., vendar svoje istovetnosti ni izkazal. Povedal je, da je njegova ciljna država Italija in da je za mednarodno zaščito že zaprosil na Hrvaškem, kjer je prejel negativno odločitev. Za mednarodno zaščito v Sloveniji zaproša, ker se želi tu zaposliti in tako pomagati družini. Sem je prišel le zaradi dela.

4. Na podlagi tožnikovih navedb in podatkov, pridobljenih iz baze prstnih odtisov sistema EURODAC, je tožena stranka ugotovila, da je tožnik na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito 8. 7. 2021. Zato je tja posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika ter Hrvaško zaprosila za nujen odgovor. Ker je tožnik po vloženi prošnji Hrvaško predčasno zapustil, nato pa bil v Sloveniji pravnomočno obsojen na zaporno kazen 7 mesecev zapora, je tožena stranka v skladu s tretjo in deseto alinejo 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1)2, ocenila, da je begosumen.

5. Ugotovila je, da je tožnik pogosto prehajal med državami in da je večkrat izrazil željo priti v Italijo. Na Hrvaškem je sicer vložil prošnjo za azil, ker pa je od tam večkrat samovoljno odšel, je menila, da si tam ne želi ostati oziroma se tja vrniti. Glede na njegova opisana ravnanja je sklepala, da bo samovoljno zapustil tudi Slovenijo in tako onemogočil svojo predajo Hrvaški. Zato mu je na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje. Upoštevaje tožnikove individualne okoliščine je ocenila, da izrečeni ukrep ne bo učinkovit, če se mu bo gibanje omejilo na območje azilnega doma. To je nastanitev odprtega tipa, ki bi jo lahko samovoljno zapustil. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 odločila, da so izpolnjeni pogoji za njegovo omejitev gibanja na prostore Centra za tujce.

_Tožbene navedbe in zahtevek_

6. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je tožena stranka zaradi „preformalističnega“ pogleda na pojem znatne nevarnosti napačno uporabila materialno pravo. Vrhovno sodišče je že večkrat ugotovilo, da zgolj to, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil že v drugi državi podpisnici Uredbe Dublin III, nato pa to državo zapustil, ne zadostuje za oceno, da je znatno begosumen (tretja alineja 84.a člena ZMZ-1). Zato zgolj hipotetična možnost, da bo morda zapustil azilni dom, sama zase ne more utemeljiti tako visoke stopnje nevarnosti, da bi to opravičevalo njegovo omejitev gibanja na prostore Centra za tujce. Dokazno breme glede tožnikove znatne begosumnosti nosi tožena stranka, ki bi morala ob presoji ali takšna nevarnost obstoji, nujno upoštevati tudi tožnikove individualne okoliščine (npr. njegove osebnostne lastnosti, ravnanje pred pridržanjem, način prehajanja meja držav podpisnic Uredbe Dublin III, tožnikovo ravnanje in sodelovanje s HVO), tega pa ni storila. Tožnik bo v Sloveniji ostal do zaključka tega postopka, zato omejitev osebne svobode ni primerna. Ni jasno, zakaj je tožena stranka pravnomočno kazensko obsodbo na sedem mesecev zaporne kazni štela kot izpolnjen objektivni razlog, ki kaže na njegovo begosumnost. Slovenski varnostnim organom se 16. 5. 2022, ko so ga pripeljali v Azilni dom v Ljubljani, očitno ni zdel znatno begosumen. Sprejemni prostori, kjer je bival, niso bili strogo varovani, lahko je neomejeno izstopal iz njih in se tja vračal. To je počenjal brez pretvarjanja in zaradi tega ni bil v nobenem postopku zaradi kršitve hišnega reda azilnega doma. Če bi ga želel zapustiti in oditi iz Slovenije, bi to lahko zlahka storil, vendar ni.

7. Tožnik še navaja, da se mu neutemeljeno očita, da za mednarodno zaščito leta 2015 v Sloveniji ni zaprosil. Takrat je državo prečkal v t.i. migracijskem valu, ko se je med državami članicami EU izvajal dogovor, da bo Slovenija predstavljala koridor za več kot pol milijona ljudi, ki so imeli možnost priti v ciljne države brez, da bi v predhodnih, tranzitnih državah zaprosili za mednarodno zaščito.

8. Zatrjuje, da je želel 12. 5. 2022 na Hrvaškem ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, vendar mu HVO te možnost niso dali. Vročili so mu odločbo, da mora v roku 7 dni zapustiti Hrvaško, zato se je vrnil v Slovenijo.

9. Toženi stranki očita, da mu je omejila gibanje na prostore Centra za tujce, pred tem pa ni niti poskusila izvesti milejšega ukrepa niti ni skušala individualizirano pristopiti k rešitvi njegove situacije. Njegova ravnanja v Sloveniji ne kažejo na to, da bo pobegnil. ZMZ-1 v 84. členu predvideva dve obliki pridržanja – obvezno zadrževanje na območju Azilnega doma in omejitev gibanja na prostore Centra za tujce. Slovenska zakonodaja manj prisilnih ukrepov (kot jih npr. dopušča Direktiva 2003/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta3; Recepcijska direktiva) ne predvideva. Neobstoj ustrezne zakonske podlage za njegovo pridržanje na območje azilnega doma, ne bi smel bremeniti tožnika. Če tožena stranka ni poskrbela za ustrezna zakonska pooblastila varnostnikom, to ne more iti v njegovo škodo tako, da se ga sedaj zapira in se mu omejuje osebno svobodo. Neugodne varstvene razmere v azilnem domu ne morejo biti podlaga za omejitev gibanja, še najmanj pa jih je moč tolmačiti na njegovo škodo. Opisi splošne organizacije azilnega doma ne pomenijo vsebinske obrazložitve, saj prosilec na to nima vpliva – tožena stranka pa. Prav tako morebitne organizacijsko-kadrovske težave ne morejo biti upoštevane na škodo prosilca. Zanika, da bi bil begosumen in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži, da takoj po prejemu sodne odločbe preneha izvajati izpodbijani sklep in ga nemudoma izpusti.

10. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki naloži, da naj nemudoma po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep odvzema njegove osebne svobode do pravnomočne odločitve v tej zadevi. Zaradi omejitve gibanja mu že nastaja nepopravljiva škoda. S težavo prenaša omejitev osebne svobode, zato je v stiski. Zoper sodno odločitev je možna pritožba, sodba še ni pravnomočna, zato ima pravni interes za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Ureditveno začasno odredbo je treba izdati iz razloga, ker mu je z odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo. Njegovo nezakonito pridržanje se zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite nadaljuje, javne koristi pa v tem ne more biti.

_Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in na naroku za glavno obravnavo_

11. Tožena stranka se v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Dodatno kot pomembno izpostavlja dejstvo, da je tožnik prehajal med državami EU (Hrvaška, Slovenija, Italija, Francija, Belgija), za mednarodno zaščito pa zaprosil šele 28. 7. 2021 na Hrvaškem, kamor je bil vrnjen iz Belgije. Kot njegovo osebno okoliščino je treba upoštevati, da je v Sloveniji storil kaznivo dejanje, za kar je bil pravnomočno obsojen. To je relevantno, saj imajo osebne okoliščine vpliv na obrazložitev begosumnosti. Ne sme se spregledati, da je bil eno leto v zaporu tudi v Belgiji. Tožena stranka zavrača tožnikove navedbe, da je na sprejem prošnje v azilnem domu čakal deset dni, v tem času pa se je neomejeno gibal, zato ni begosumen. V zvezi s tem pojasnjuje, da ga je po nezakonitem prečkanju hrvaško-slovenske meje pridržala policija in ga nastanila v Centru za tujce. Ker je šele dva dni kasneje zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, si je s tem omogočil preselitev v azilni dom. Podpisal je izjavo, da sprejemnih prostorov v azilnem domu ne bo zapuščal, te zaveze ni upošteval, s tem pa pokazal, da ne spoštuje napotil uradnih organov. Tožena stranka poudarja, da tožnik ves čas kot ciljno državo navaja Italijo.

12. Dne 6. 6. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo in zaslišalo tožnika.

**K točki I izreka:**

13. Tožba je utemeljena.

14. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 28. člen Uredbe Dublin III v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri se lahko prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. V skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III pa lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. V tretjem odstavku tega člena Uredba Dublin III še določa, da naj pridržanje traja čim manj časa, iz 2.(n) člen Uredbe Dublin III pa je razvidno, da mora ugotovitev obstoja nevarnosti pobega temeljiti na objektivnih merilih, ki morajo biti določena z zakonom in jih je treba uporabiti glede na okoliščine posamičnega primera.

15. V skladu z deseto alinejo 84.a člena ZMZ-1 okoliščina, ko je bila oseba v zadnjih dveh letih v Sloveniji pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, omogoča sklep, da bo ta oseba pobegnila. Ratio legis te določbe je preprečiti pobeg osebe, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi storitve navedenega kaznivega dejanja, izrečene kazni pa še ni prestala. Temu bi se s pobegom lahko izognila. V konkretnem primeru pa takšne okoliščine po presoji sodišča niso podane. Med strankama ni sporno, da je tožnik dosojeno 7 - mesečno kazen že prestal, zato njegova pravnomočna kazenska obsodba ni okoliščina, na kateri bi bilo mogoče utemeljiti njegovo begosumnost. 16. Ob upoštevanju navedenih izhodišč iz 14. točke obrazložitve pa je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ocenila, da obstaja objektivni kriterij begosumnosti iz tretje alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1. Izhajajoč iz podatkov EURODAC in tožnikovih izjav je ugotovila, da je tožnik 8. 7. 2021 že zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Tam na odločitev o prošnji ni počakal, temveč je nezakonito vstopil v Slovenijo, kjer je 28. 7. 2021 prav tako zaprosil za mednarodno zaščito. Hrvaška je 25. 8. 2021 sprejela pristojnost za njegovo obravnavo. Le dva dni zatem, ko so ga slovenski varnostni organi 12. 5. 2022 iz tega razloga vrnili na Hrvaško, je 14. 5. 2022 zopet nezakonito prečkal hrvaško - slovensko mejo in ponovno vstopil v Slovenijo. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo zaslišan pojasnil, da je 14. 5. 2022 tako ravnal zato, ker so mu HVO, ko so ga prevzeli s strani slovenske policije, vročili odločbo, s katero so mu naložili, da mora v roku 7 dni prostovoljno zapustiti Hrvaško, sicer ga bodo izgnali prisilno. Sodišče v tem delu tožnikovo izpoved sprejema kot verodostojno in prepričljivo, saj je dokazno podprta z omenjeno odločbo4, ki jo je tožnik predložil na naroku za glavno obravnavo in jo je sodišče zato lahko upoštevalo v dokaznem postopku.

17. Zgolj ugotovitev, da je tožnik na Hrvaškem že julija 2021 zaprosil za mednarodno zaščito, potem pa je državo še pred odločitvijo samovoljno zapustil, sama po sebi po naravi stvari ne pomeni presoje posamičnega primera.5 Ukrep pridržanja je mogoče izreči le, če je podana znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila. Zato je sodišče presojalo še, ali so na strani tožnika podane posebne dodatne okoliščine, ki pomenijo neposredno in konkretno stopnjo nevarnosti pobega. Gre npr. za tožnikove osebne lastnosti, za njegovo ravnanje pred pridržanjem, način prehajanja med državami članicami ipd.6

18. Ne drži očitek tožnika, da je tožena stranka izpodbijano odločitev oprla na ugotovitev, da leta 2015, ko je prečkal Slovenijo, tu ni zaprosil za mednarodno zaščito. Oceno, da je tožnik znatno begosumen, je utemeljila z naslednjimi okoliščinami. Ugotovila je, da je samovoljno zapuščal države, v katerih se je nahajal (Italijo, Belgijo in Francijo), ne da bi tam zaprosil za mednarodno zaščito. Zakaj je tako ravnal, ni pojasnil. Dejstvo je, da na Hrvaškem na odločitev o prošnji ni počakal, in da je od tam večkrat nezakonito poskušal priti v Slovenijo. Njegova ravnanja kažejo na to, da se na Hrvaško ne želi vrniti. Ko jo je nazadnje zapustil, je povedal, da si želi v Italijo (v Trst), tam bi zaprosil za „azil“ in delal. Glede na ugotovljeno je tožena stranka prepričana, da bo tožnik, če mu gibanje ne bo omejeno, še naprej zlorabljal azilni postopek za nezakonito prehajanje državnih meja, to pa ni dopustno.

19. Na naroku za glavno obravnavo je tožnik kategorično zanikal, da bi kadarkoli kot ciljno državo navedel Italijo. Vztrajno je ponavljal, da si želi ostati v Ljubljani. Trdil je celo, da prošnje za mednarodno zaščito in zapisnika o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja, ni podpisal. Sodišče ugotavlja, da je iz policijske depeše z 14. 5. 2022, prošnje za mednarodno zaščito z 25. 5. 2022 in iz zapisnika o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja z 25. 5.. 2022, razvidna tožnikova želja priti v Italijo. Tožnikova izbira ciljne države je bila do naroka za glavno obravnavo vseskozi enaka in konsistentna, tožnik vsebine omenjenih dokaznih listin pred tem ni nikoli prerekal. Zato sodišče njegove izpovedi o tem, da je njegova ciljna država Slovenija in da to nikoli ni bila Italija, ne more sprejeti kot verodostojne in prepričljive. Vendar to za presojo ali je bila tožniku omejitev gibanja na prostore Centra za tujce pravilna in zakonita, ni bistveno. Tožnik je namreč zaslišan utemeljeno izpostavil, da bi lahko v času, ko je od 16. 5. 2022 do 25. 5. 2022 bival v Azilnem domu v Ljubljani pobegnil v Italijo, vendar tega ni storil. 20. Sodišče ugotavlja, da se tožena stranka do te okoliščine v izpodbijanem sklepu ni vsebinsko opredelila. Pravno ni pomembno, zakaj tožnik 16. 5. 2022 ni ostal v Centru za tujce, temveč je bil nameščen v azilni dom. Dejstvo je, da je tožnik maja 2022 tam deset dni bival in da ga je v tem času lahko neomejeno zapuščal in se vanj vračal. Zavedal se je, da s tem krši hišni red, vendar zaradi tega zoper njega ni bil sprožen noben postopek. V izpodbijanem sklepu je tožena stranka sama navedla, da gre v azilnem domu za nastanitev odprtega tipa, ki bi jo tožnik lahko samovoljno zapustil. Če bi bil resnično znatno begosumen, bi lahko iz Azilnega doma v Ljubljani samovoljno odšel (v Italijo), vendar te možnosti ni zlorabil, temveč je ostal v Sloveniji.

21. Glede na ugotovljeno so razlogi izpodbijanega sklepa v zvezi z obstojem okoliščin, ki vzpostavljajo visoko stopnjo nevarnosti tožnikovega pobega tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Zato je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, saj v obravnavani zadevi niso podani pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Glede na navedeno se sodišče ni opredeljevalo do preostalih navedb strank v postopku.

**K II. točki izreka:**

22. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

23. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

24. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

25. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo, saj v Centru za tujce s težavo prenaša omejitev osebne svobode in je v veliki psihični stiski. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

26. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, pa lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa v tej zadevi nezakonit (I. točka izreka), saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Preprečitev njenega nadaljevanja odtehta tudi javne koristi, na katere se tožena stranka ni sklicevala.

27. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) 2 V 84.a členu ZMZ-1 so določene okoliščine, ki omogočajo sklep, da bo oseba pobegnila. V tretji alineji tega člena je tako nevarnost pobega podana, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila. V skladu z deseto alinejo pa gre za takšno nevarnost, če je bila oseba v zadnjih dveh letih v Sloveniji pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. 3 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (v nadaljevanju Recepcijska direktiva) 4 Z Odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, Policijske uprave Zagreb, Postaje mejne policije Bregana, št. 511-19-46-22-1 z dne 12. 5. 2022, je bilo odločeno, da se tožnika izžene s Hrvaške. V roku 30 dni od vročitve te odločbe je dolžan za eno leto zapustiti Evropski gospodarski prostor. Če tega ne bo storil prostovoljno, se bo odločba prisilno izvršila. Odločba je bila izdana, ker je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito na Hrvaškem 11. 8. 2021 zavrnjena oziroma se je postopek v zvezi s to prošnjo navedenega dne ustavil. 5 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 68/2022 z dne 30. 3. 2022 (8. točka obrazložitve), sodba Upravnega sodišča I U 1886/2021 z dne 29. 12. 2021 (21. točka obrazložitve). 6 Tako Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022, točka 13 obrazložitve.