Jedro

Pri določanju odškodnine je potrebno upoštevati širše okvire, ki se izražajo v medsebojni primerjavi med posameznimi škodami in odškodninami zanje (objektivni kriterij, konkretizacija odškodnine), hkrati pa specifične okoliščine pri posameznem oškodovancu (subjektivno merilo, individualizacija odškodnine). Take ugotovitve, kot v obravnavanem primeru, pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti terjajo posebno individualizacijo odškodnine. Tožnikova prizadetost je tako izrazita, da terja odmero nekaj višje odškodnine iz opisanega naslova, kot ga sodišča sicer dosodijo v (le) podobnih primerih. Upoštevati je potrebno tudi tožnikovo mladost (31 let) in dejstvo, da je tožnik trajno prikrajšan za kolesarjenje, kar predstavlja gotovo bodočo škodo (203. člen ZOR).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se sodba sodišča prve stopnje v celoti glasi: "Tožena stranka Z. T. d.d., Poslovna enota M., je dolžna plačati tožniku B. P. znesek 6,047.550,00 (šestmilijonovsedeminštiridesettisočpetstopetdeset 00/100) SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 47.550,00 (sedeminštiridesettisočpetstopetdeset 00/100) SIT od 14.6.1994 dalje ter od preostalega zneska od 23.5.1996 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 409.025,80 (štiristodevettisočpetindvajset 00/100) SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe in na račun njegove pooblaščenke pri A - Banki P., štev...

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine tožniku za negmotno in gmotno škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči dne 2.11.1992. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in je odmerilo tožniku za 900.000,00 SIT nižjo odškodnino za negmotno škodo.

Zoper tako sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, predvsem določila 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ob znižanju odškodnine za strah je sodišče prezrlo, da je sekundarni strah pri tožniku prisoten že pet let, dnevno ima težave, o katerih lahko pove le sam tožnik. Pritožbeno sodišče je pozabilo na načelo individualizacije pri odmeri te odškodnine. Enako neutemeljeno je bilo znižanje odškodnine za skaženost. Tožnik intenzivno trpi zaradi močne deformacije stopala, saj mu manjkata dva prsta in del stopalnice, celotno stopalo je stanjšano, prsti so omejeno gibljivi, vidni sta brazgotini. Tožnik trpi zaradi šepanja in ortopedskega obuvala. Pol leta hodi bos ali v sandalih, ko je deformacija posebej vidna in vzbuja gnus pri drugih ljudeh. Tožnik je občutljivega značaja in zaradi tega zelo prizadet, posebej ko ni možnosti odprave deformacije. Najbolj neživljenjski poseg je sodišče druge stopnje naredilo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je to ocenil z 20%, tožnik je invalid III. kategorije. Nesposoben je za delo viličarista, prenašanje težjih bremen, daljšo hojo, delo na višini ali lestvi. Vedno znova pa je tožnik prizadet, ker mu je popolnoma odvzeta možnost ukvarjati se s svojo veliko strastjo - kolesarstvom. To ni bilo le kolesarjenje od doma do najbližje trgovine, ampak celoletno redno treniranje, udeležba na maratonih, kjer je tožnik prejel tudi odlikovanja. Dnevno je prevozil 30 km na delo in še domov, pa ne zaradi revščine, ampak velikega osebnega zadovoljstva. Te pomembne okoliščine, izrecno vezane na tožnikovo osebnost, višje sodišče ni upoštevalo v zadostni meri.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Dejanske ugotovitve v postopku so bile, da je bil 31 letni tožnik hudo poškodovan v prometni nesreči in je utrpel odprt zdrobitveni zlom IV. in V. prsta levega stopala s stopalnico, zlom zadnjega členka palca levega stopala, manjšo površinsko rano v temenskem predelu glave, udarnino desnega ramenskega sklepa in desnega stopala. Poškodbe so pustile trajne posledice: deformacijo levega stopala po delni amputaciji 4. in 5. prsta in dela stopala leve noge, obrazgotinjeno stopalo, lažjo rigidnost levega skočnega sklepa, jasno skaženost levega stopala, ki se posebej izraža s šepanjem, atrofijo levih mišic goleni. Izvedenec je ocenil tožnikovo invalidnost z 20%, ta invalidnost je trajna. Tožnik ima težave pri hoji, ne more skakati in težko teče. Ortopedsko obuvalo tožnika pogosto žuli. Tožnik več ne opravlja svojega dela viličarista, tudi sicer je omejen na dela, ki niso povezana z dolgotrajno hojo, stanjem in večjimi obremenitvami leve noge. Glede kolesarjenja sta sodišči ugotovili, da se je tožnik aktivno ukvarjal s tem športom in bil pri njem uspešen. Kolesarjenja ne zmore več. Te ugotovitve, ki predstavljajo neizpodbojno dejansko podlago odločanja v revizijskem postopku (3. odstavek 385. člena ZPP), omogočajo oceno, da je tožnik v svojih prejšnjih življenjskih aktivnostih nadpovprečno prikrajšan. Očitno utemeljene so revizijske navedbe, da je predstavljajo kolesarjenje tožnikovo veliko strast, za katero je po poškodbi prikrajšan. Izrazita je tudi prikrajšanost pri opravljanju dela in izbiri zaposlitve, saj je tožnik fizični delavec, po poškodbi pa izrazito omejen v tem, kakšna dela še lahko opravlja. Odškodnina mora biti vedno odmerjena glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Pri tem je potrebno paziti, da ne bi odškodnina šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo (200. člen ZOR). Zato je potrebno pri določanju odškodnine upoštevati širše okvire, ki se izražajo v medsebojni primerjavi med posameznimi škodami in odškodninami zanje (objektivni kriterij, konkretizacija odškodnine), hkrati pa specifične okoliščine pri posameznem oškodovancu (subjektivno merilo, individualizacija odškodnine). Take ugotovitve, kot v obravnavanem primeru, pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti terjajo posebno individualizacijo odškodnine. Tožnikova prizadetost je tako izrazita, da terja odmero nekaj višje odškodnine iz opisanega naslova, kot ga sodišča sicer dosodijo v (le) podobnih primerih.

Upoštevati je potrebno tudi tožnikovo mladost (31 let) in dejstvo, da je tožnik trajno prikrajšan za kolesarjenje, kar predstavlja gotovo bodočo škodo (203. člen ZOR). Revizijsko sodišče soglaša z navedbami revizije o posebno hudem (in trajajočem) duševnem trpljenju tožnika in je zato v tem delu ugodilo reviziji in zvišalo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 500.000,00 SIT. S tako dosojeno odškodnino je v celoti ugodeno zahtevku tožnika v tem delu.

Tudi odmera odškodnine za pretrpljeni strah in skaženost mora biti v skladu z zgoraj opisanimi kriteriji. Po oceni revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče tudi ravnalo tako. Za strah je tožniku odmerilo 500.000,00 SIT, kar predstavlja potrebno individualizacijo odmere odškodnine iz tega naslova. Tožnik je utrpel le hipen primarni strah, sekundarni strah pa je trajal približno mesec dni (šteto kumulativno). Odmerjena odškodnina je primerjalno med višjimi iz tega naslova, kar sicer ustreza posebnostim, ugotovljenim pri tožniku. Višja odškodnina iz tega naslova bi bila v nasprotju z njenim namenom, to pa v nasprotju s pravilno uporabo materialnega prava.

Podobno je mogoče ugotoviti pri odmerjeni odškodnini iz naslova skaženosti. Znesek 1,000.000,00 SIT predstavlja primerno denarno nadomestilo za posledice, ki jih tožnik trpi zaradi delno amputirane stopalnice in dveh prstov, obrazgotinjenega stopala in šepanja. Res ni mogoče odpraviti deformacij, ki jih ima tožnik, vendar tudi pri odmeri te odškodnine velja, da je v skladu z že opisanimi kriteriji. Kljub vsemu je vendarle potrebno ugotoviti, da ne gre za katastrofalno skaženost pri tožniku, ki bi ga upravičevala do višje odškodnine. Po presoji revizijskega sodišča v tem delu ni razlogov za odmero višje odškodnine.

Opisane ugotovitve in pravilna uporaba materialnega prava so narekovale delno spremembo sodbe sodišča druge stopnje (395. člen ZPP), kot je to razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem delu pa je bilo potrebno neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Delna sprememba sodbe o glavnem zahtevku je terjala tudi spremembo izreka o pravdnih stroških. Tožnik je v postopku v celoti gledano uspel s 93,75% svojega zahtevka. V enakem odstotku je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov. Ugovori tožene stranke so bili utemeljeni v 6,25%, zato ji gre tak delež priglašenih pravdnih stroškov (takse za odgovor na tožbo in za pritožbo). Pravdne stroške, odmerjene v skladu s tarifo sodnih taks in odvetniških storitev, je sodišče odmerilo po uspehu, nato med seboj pobotalo, presežek pa naložilo v plačilo toženi stranki (166. člen ZPP).