Jedro

Seznanitev z razlogi za redno odpoved PZ iz poslovnega razloga nastopi tedaj, ko je delodajalec seznanjen z vsemi okoliščinami, to je tedaj, ko delodajalec ugotovi obstoj enega od razlogov iz

1. alinee 1. odstavka 88 člena ZDR ter nadalje, da delavca, katerega dela pod pogoji iz PZ ne potrebuje več, ni mogoče prekvalificirati, dokvalificirati oz. ga zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Šele po posvetu zakonitih zastopnikov delodajaca z lastniki družbe, po katerem je bilo jasno, da bo potrebno tožniku redno odpovedati PZ, se je delodajalec seznanil z razlogi za redno odpoved PZ zato od tega trenutka dalje tečejo roki za podajo odpovedi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 2., 3., 4. in 6. točka izreka) spremeni tako, da se v tem delu spremenjena glasi: "1. Zavrne se zahtevek, ki se glasi: Ugotovi se, da je odločba o prenehanju delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15.12.2003, podana s strani tožene stranke tožeči stranki nezakonita in se razveljavi.

Ugotovi se, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno obstoji z vsemi medsebojnimi pravicami in obveznostmi.

Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku za januar in februar 2004 obračunati mesečno osnovno plačo v znesku 383.000,00 SIT in pripadajoče dodatke po pogodbi o zaposlitvi ter po odbitku in plačilu ustreznih prispevkov in akontacije davka tožniku izplačati ustrezen neto znesek, zmanjšan za 293.208,40 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto razlike za januar 2004 od 10.2.2004 do plačila, od neto razlike za februar 2004 pa od 10.3.2004 dalje, v 8 dneh pod izvršbo.

2. Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 15.12.2003 nezakonita, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak z vsemi pravicami in obveznostmi še traja, naložilo toženi stranki, da ga pozove nazaj na delo, mu za januar in februar 2003 obračuna plačo v znesku 383.000,00 SIT bruto z dodatki ter po odbitku davkov in prispevkov tožniku izplača neto znesek, zmanjšan za 293.208,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

10.2.2004 za januar 2004 in od 10.3.2004 za februar 2004. Zahtevek, ki je presegal tako določeno plačo, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v znesku

194.590,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je bilo na sestanku z dne 14.7.2003 poudarjeno le, da je potrebno zaradi slabih rezultatov pristopiti k reorganizaciji oddelkov, vendar pa se takrat še ni predvidevalo zmanjšanje števila zaposlenih. V drugi polovici leta 2003 si je tožena stranka prizadevala doseči boljši promet in znižanje stroškov in je konkretno odločitev o tem, da se loti zmanjšanja števila zaposlenih sprejela šele v jeseni 2003. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da objektivni rok za odpoved začne teči z dnem, ko se v družbi opazijo in izpostavijo ekonomski ralogi, ki lahko vodijo k zmanjšanju števila zaposlenih. Pa tudi če bi to držalo, je do tega spoznanja tožena stranka prišla na sestanku z dne 14.7.2003 in torej do odpovedi pogodbe o zaposlitvi objektivni rok ni potekel. Ni pa potekel niti subjektivni rok, saj zgolj predvidevanje enega od vodilnih še ne pomeni seznanitve z razlogi za odpoved. Sodišče prve stopnje bi moralo po mnenju pritožbe upoštevati, da je tožena stranka iskala druge možnosti, ki bi lahko preprečile odpuščanje in da se je z razlogom za odpoved konkretne pogodbe o zaposlitvi (s tožnikom) seznanila šele, ko je videla, da drugih možnosti ni.

To pa se je zgodilo v novembru 2003 na sestanku z lastniki družbe, ko so bile proučene vse možnosti in se je izkristalizirala odločitev, da se nastalo ekonomsko situacijo rešuje tudi z odpuščanjem konkretnih delavcev. Pritožba nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede spremembe tožbe. Tožena stranka je spremembi tožbe nasprotovala, zato bi moralo sodišče presoditi, ali je sprememba smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Prepričana je, da razširitev zahtevka v nobenem primeru ne izkazuje kriterija smotrnosti.

Sodišče prve stopnje bi moralo o svoji odločitvi glede spremembe tožbe izdati sklep. Tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti oz. razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V zvezi s pritožbenimi navedbami glede spremembe tožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik prvotno zahteval poleg ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ugotovitev, da njegovo delovno razmerje pri toženi stranki še vedno obstoji z vsemi medsebojnimi pravicami in obveznostmi. Z zahtevkom, naj ga tožena stranka pozove nazaj na delo in mu izplača plačo za januar in februar 2004 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zahtevek "... z vsemi medsebojnimi pravicami in obveznostmi ..." le konkretiziral oz. ga določno oblikoval. Konkretizacija tožbenega zahtevka ne pomeni, da je tožnik spremenil istovetnost zahtevka, povečal obstoječi zahtevek ali uveljavljal drug zahtevek poleg obstoječega. Zato sporna dopolnitev ne pomeni spremembe tožbe v smislu 2. odstavka 184. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo pravilno stališče do večine pogojev, ki so potrebni za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tako je ugotovilo, da je tožena stranka izkazala utemeljenost in resnost razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je zaradi vse slabšega poslovanja zmanjšala število zaposlenih, kar izkazuje kasnejša ukinitev delovnih mest. Preverila je tudi obstoj možnosti za zaposlitev tožnika pod spremenjenimi pogoji. Te možnosti ni bilo, ker so bila vsa sistemizirana delovna mesta zasedena. Nadalje je pravilno ugotovilo, da opustitev obvestila o nameravani odpovedi ni vplivala na uveljavljanje tožnikovih pravic v postopku odpovedi in zato ta pomanjkljivost nima za posledico nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Napačno stališče pa je sodišče prve stopnje zavzelo glede tega, kdaj so začeli teči roki iz 5. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002). Pritožbeno sodišče se strinja, da so ti roki materialnopravni in prekluzivni in da mora biti odpoved podana v roku šestih mesecev od nastanka razloga oz. v 30 dneh od seznanitve z razlogi. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da se je tožena stranka z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika seznanila že julija 2003, ker je zaslišani direktor izpovedal, da je že takrat vedel, da bo tožnikovo delo nepotrebno.

Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je opredeljen v

1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da je poslovni razlog prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Na seji z dne 14.7.2003 je bila sprejeta odločitev, da bo treba pristopiti k reorganizaciji oddelkov, zmanjšanju stroškov in odpravi določenih delovnih mest. O konkretnih delovnih mestih še ni bilo govora. Zato je mogoče ugotoviti, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal že v juliju 2003. Vendar pa ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne

15.12.2003 objektivni šestmesečni rok še ni potekel. Glede na izpoved direktorja so manjša naročila in slaba pričakovanja v naslednjem mesecu že v juliju 2003 kazala na potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih, konkretno pa je bilo njemu takrat že tudi jasno, da bo tožnikovo delo postalo nepotrebno. Kljub temu je zaključek, da je bil tedaj delodajalec že seznanjen z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, napačen. V 5. odstavku 88. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi. Trenutka seznanitve z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi zato ni mogoče določiti za vse primere enako, saj nastopi tedaj, ko je delodajalec seznanjen z vsemi okoliščinami, ki utemeljujejo odpoved pogodbe o zaposlitvi, to pa je takrat, ko ugotovi obstoj enega od razlogov iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR in ko spozna, da delavca, pri katerem je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ga dokvalificirati ali prekvalificirati. Šele ko delodajalec preveri tudi to možnost in ugotovi, da je nima, se dokončno seznani z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz direktorjeve izpovedi izhaja, da ni pričakoval tako drastičnih ukrepov, da je želel situacijo izpeljati drugače, npr. z razporeditvami, ki so bile v pričakovanju boljših rezultatov izvedene na področju trženja, vendar rezultatov ni bilo. Šele sestanek z lastniki v novembru 2003 je pripeljal do dokončne odločitve, da ni druge rešitve, kot odpoved pogodb o zaposlitvi. Pritožba ima prav, da se je delodajalec šele tedaj seznanil z razlogom, ki utemeljuje odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Zato ni pravilno stališče sodišča, da razgovor vodstva tožene stranke z lastniki podjetja ni vplival na trenutek seznanitve delodajalca z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mora preveriti, ali se bo lahko izognil odpovedi pogodbe o zaposlitvi s posledico prenehanja delovnega razmerja. V okvir preverjanja drugih možnosti pa je mogoče šteti tudi posvet zakonitih zastopnikov delodajalca z lastniki družbe.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo napačno uporabilo, ker je štelo, da je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi prekoračila prekluzivne roke iz 5. odstavka 88. člena ZDR. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu spremenilo tako, da je zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo in mu z vsemi medsebojnimi pravicami in obveznostmi še traja in za vrnitev nazaj na delo zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo plač za januar in februar 2004. Tožnik je imel določen 45-dnevni odpovedni rok, ki se je glede na vročitev odpovedi z dnem

17.12.2003 iztekel 1.2.2004. Zato do plače za februar 2004 ni upravičen, za januar 2004 pa jo je prejel izplačano v znesku

282.708,40 SIT, kar glede na pogodbeno dogovorjeno bruto plačo v znesku 383.000,00 SIT pomeni, da mu je bila v celoti izplačana. V spremembo izpodbijane sodbe je vključena tudi odločitev o stroških postopka, ki jih tožnik glede na uspeh po 1. odstavku

154. člena ZPP krije sam, tožena stranka pa jih glede na vrsto spora (prenehanje delovnega razmerja) po 2. odstavku 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) tudi krije sama, ne glede na izid.