Jedro

Javni poziv EKO Sklada, ki ni (niti podzakonski) predpis in je namenjen le informiranju strank o vsebini predpisov, ne more biti neposredna pravna podlaga za odločanje in naknadno upravno sodno presojo zakonitosti zavrnitve revidentove prijave za dodelitev nepovratne finančne spodbude. Za to presojo je relevantna določba prvega odstavka 146. h člena ZVO-1. V obravnavani zadevi je bila prijava zavrnjena, ker je revident vlogo za dodelitev nepovratne finančne spodbude za nakup vozila na električni pogon oddal isti dan kot je kupil vozilo, zato je za presojo relevantna predvsem 6. točka prvega odstavka 146. h člena ZVO-1 in na tej podlagi tudi besedilo drugega dela 4. a točke Javnega poziva, ki dodelitev spodbude pogojuje s tem, da ob oddaji vloge „vozilo ni bilo kupljeno“. To besedilo pa je treba razlagati tako, da pred oddajo vloge za dodelitev nepovratne finančne pomoči prosilec ne sme začeti naložbe in tako skleniti niti nobenega zavezujočega dogovora o izvedbi naložbe (na primer podpisati prodajne pogodbe, pogodbe o finančnem leasingu, plačati predujem za vozilo in podobno). Seveda pa ob oddaji vloge nakup vozila tudi ne sme biti dokončan in torej ne sme biti preneseno lastništvo na kupca in opravljena registracija vozila na prosilčevo ime.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 56/2018-16 z dne 11. 11. 2020 se spremeni tako, da se glasi: Tožbi se ugodi in se odločba Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada, št. 36015-150/2017-14 z dne 21. 2. 2018, odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 823,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke - Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada (v nadaljevanju tudi Eko sklad), št. 36015-150/2017-14 z dne 21. 2. 2018, s katero je ta v obnovljenem postopku zavrnil tožnikovo vlogo za pridobitev nepovratne finančne pomoči/spodbude za nakup novega električnega vozila, (prejšnjo) odločbo o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči, št. 36015-150/2017-7 z dne 22. 8. 2017, pa razveljavil. 2. Upravno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe kot nosilni razlog navedlo, da tožnikova naložba pri nakupu električnega vozila ni bila „nova naložba“ v smislu besedila 4. a točke Javnega poziva 38SUB-EVPO16 Nepovratne finančne spodbude občanom za električna vozila (v nadaljevanju Javni poziv) in Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. 6. 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom z uporabo členov 107 in 108 Pogodbe (v nadaljevanju Uredba Komisije), saj je tožnik pogodbo o nakupu vozila sklenil 11. 7. 2017, ko je prodajalcu dal aro, medtem ko je tožena stranka njegovo prijavo na javni poziv, ki jo je tožnik poslal z navadno pošto, prejela šele 12. 7. 2017. Ker je v skladu z določbami prvega odstavka 21. člena, 18. člena in 64. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pogodba sklenjena, ko je dana ara, je torej tožnik električno vozilo kupil (en dan) preden je tožena stranka prejela tožnikovo prijavo na javni poziv - treba je namreč upoštevati tudi, da po določbah prvega in drugega odstavka 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), vloga, ki je organu posredovana z navadno pošto, šteje za vloženo na dan, ko jo organ prejme (čas vložitve torej ni dan oddaje na pošto). Zato ne gre za novo naložbo, ki bi utemeljevala pridobitev finančne pomoči. Na podlagi novo ugotovljenih dejstev v pravnomočno obnovljenem postopku je torej tožena stranka sprejela pravilno in zakonito odločitev, da se tožnikova prijava na Javni poziv za pridobitev nepovratne finančne pomoči zavrne in odločba o dodelitvi pomoči št. 36015-150/2017-7 z dne 22. 8. 2017 razveljavi.

3. Na tožnikov predlog je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 9/2021-3 z dne 13. 4. 2021 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je določilo razpisa Eko Sklada, ki dodelitev spodbude pogojuje s tem, da ob oddaji vloge „_vozilo ni bilo kupljeno_“, obenem pa določa še, da je „_nova naložba nakup vozila, katerega prva registracija po proizvodnji bo opravljena v Republiki Sloveniji po oddaji vloge na javni poziv_“, potrebno razlagati tako, da ob oddaji vloge nakup vozila ne sme biti dokončan, v smislu, da ne sme biti preneseno lastništvo na kupca in opravljena registracija vozila na njegovo ime.

4. Na podlagi navedenega sklepa o dopustitvi revizije je tožnik (v nadaljevanju revident) zoper izpodbijano sodbo vložil revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). V njej predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo Upravnega sodišča spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi ali pa naj vrne zadevo v ponovno odločanje Upravnemu sodišču. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača navedbe revidenta in predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

**K I. točki izreka**

6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve upravnih organov in Upravnega sodišča, ki so povezane s pravnim vprašanjem, glede katerega je bila revizija dopuščena.

**Dejanski okvir obravnavane zadeve in bistvo navedb strank**

8. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je Vrhovno sodišče vezano (85. člen ZUS-1), izhaja, da je revident prodajalcu, družbi A., d. o. o., dne 11. 7. 2017 vplačal aro za nakup električnega vozila Renault Twizy, na toženo stranko pa (z navadno pošto) istega dne naslovil prijavo za dodelitev nepovratne finančne pomoči za nakup električnega vozila, ki jo je tožena stranka prejela 12. 7. 2017. 9. Tožena stranka je revidentu z odločbo, št. 36015-150/2017-7 z dne 22. 8. 2017, dodelila pravico do finančne pomoči v višini do 4.500,00 EUR, po prejemu dokumentacije o zaključku naložbe (računa, dokazila o plačilu are z dne 11. 7. 2017, dokazila o plačilu preostanka kupnine z dne 21. 8. 2017, potrdila o skladnosti vozila in prometnega dovoljenja) pa izvedla obnovo postopka in revidentovo prijavo za pridobitev nepovratne finančne pomoči zavrnila. Ugotovila je, da je revident električno vozilo kupil pred oddajo vloge na Javni poziv, dne 11. 7. 2017, ko je plačal aro. Revidentova naložba v električno vozilo torej v času oddaje prijave ni bila več nova v smislu besedila 4. a točke Javnega poziva. Povedano drugače, njegovi prijavi za dodelitev finančne spodbude bi bilo lahko ugodeno le, če bi tožena stranka prijavo na Javni poziv prejela preden je revident (s tem, ko je dal aro) sklenil pogodbo za nakup električnega vozila.

10. Revident v reviziji nasprotuje razlagi kot sta je zavzela tožena stranka in Upravno sodišče, ter trdi, da OZ ni pravilna pravna podlaga za presojo, kdaj je revident kupil vozilo, saj že samo besedilo Javnega poziva v 4. a točki predvideva, kdaj je naložba nova in da mora biti registracija vozila opravljena po oddaji vloge. To, da ob oddaji vloge vozilo še ne sme biti kupljeno, tako po jezikovni, sistemski kot tudi logični razlagi lahko pomeni le, da nakup ne sme biti zaključen, torej ne sme biti plačana celotna kupnina, prenesena lastninska pravica in opravljen prepis (registracija) vozila. Podobno velja za drugo obliko spodbude – predelavo, kjer poziv predvideva, da vozilo ne sme biti predelano, ne pa, da se predelava še ne sme začeti. Besedilo prejšnjega takšnega poziva je bilo sicer drugačno, saj je bilo izrecno predvideno, da pred oddajo vloge za subvencijo ne sme biti sklenjen noben zavezujoč dogovor o začetku naložbe, kot na primer podpis prodajne pogodbe, podpis pogodbe o finančnem zakupu, plačan predujem za nakup ali predelavo vozila ipd. Razlogov za spremembo oziroma očitno rahljanje pogojev tožena stranka v upravnem sporu ni pojasnila. Po revidentovem mnenju tudi besedilo Uredbe Komisije ne omogoča razlage, kot jo zastopa tožena stranka, saj v okviru določb, ki se nanašajo na spodbujevalni učinek le abstraktno določa, da se mora zahtevek za subvencijo predložiti pred začetkom izvajanja projekta oziroma dejavnosti oziroma, da spodbuda ne sme biti dana za naložbe, ki bi bile izvedene neodvisno od spodbude.

11. Revident dodaja, da se je Upravno sodišče v zvezi s presojo trenutka vložitve prijave na Javni poziv zmotno oprlo na določbo 68. člena ZUP, saj se ta nanaša (le) na vprašanje pravočasnosti vloge, ki v obravnavanem primeru ni sporna – vloga je pravočasna, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. Če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto. Pravočasnost prijave javni poziv opredeljuje v 4. b točki svojega besedila. Revidentova prijava ni bila zavrnjena zato, ker bi bila prepozna, pač pa zato, ker je tožena stranka presodila, da ni izpolnil materialnopravnega pogoja javnega poziva in je kupil vozilo preden je oddal prijavo. Določbi 68. člena ZUP in 4. a točke besedila Javnega poziva torej urejata različni stvari: ZUP se uporablja za ugotavljanje pravočasnosti prejema (dospetja) vloge na pristojni organ, Javni poziv pa v tem delu opredeljuje materialnopravni pogoj za pridobitev sredstev – oddajo vloge. Slednje se nanaša na stranko (ne pa na organ).

12. Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača navedbe revidenta in poudarja, da v skladu z jasnim besedilom Javnega poziva, ki ne dopušča drugačne razlage in bi ga revident ob zadostni skrbnosti moral poznati ter določbami Pogodbe o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude, ki jo je revident nenazadnje tudi podpisal, ob oddaji vloge električno vozilo še ne sme biti kupljeno oziroma predelano. Od trenutka sklenitve prodajne pogodbe, tj. od dne 11. 7. 2017 dalje torej v obravnavani zadevi ni več mogoče govoriti o izvedbi „nove naložbe“, podpora kateri bi lahko imela spodbujevalni učinek. Slednji je poudarjen tako v 6. členu Uredbe Komisije kot tudi v aktih tožene stranke – Pravilniku o dodeljevanju državnih pomoči za varstvo okolja, št. 0141-6/2015-1 z dne 13. 4. 2015 in Splošnih pogojih poslovanja Eko sklada, št. 141-1/2020-5 z dne 22. 4. 2010. Tožena stranka dodaja, da je za predmetno revizijsko presojo irelevantno, kdaj se šteje vloga za oddano po določbah 68. člena ZUP, revident bi moral le dokazati (na uro natančno), da je vlogo za dodelitev spodbude oddal preden je vplačal aro.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

13. V obravnavani zadevi gre za naknadno zavrnitev revidentove prijave na Javni poziv za dodelitev nepovratne finančne spodbude, v zvezi s čimer sta se tožena stranka in Upravno sodišče oprla na besedilo 4. a točke Javnega poziva (Predmet nepovratne finančne spodbude je samo nova naložba), ki med zahtevami in pogoji za kandidiranje na Javnem pozivu navaja: „_Nepovratna finančna spodbuda bo lahko dodeljena samo za nove naložbe. Nova naložba je naložba v vozilo, katerega prva registracija po proizvodnji ali predelavi bo opravljena v Republiki Sloveniji po oddaji vloge na javni poziv. Ob oddaji vloge vozilo, ki je predmet nepovratne finančne spodbude, še ne sme biti kupljeno oziroma predelano._“

14. Glede na odločilno stališče tožene stranke in Upravnega sodišča, da revident ni upravičen do finančne spodbude za nakup električnega vozila, ker je ravnal v nasprotju s tem besedilom, Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da Eko sklad, ki dodeljuje javna sredstva posameznim upravičencem s cilji spodbud na področju trajnostnega razvoja s financiranjem naložb za preprečevanje, odpravljanje in zmanjšanje obremenjevanja okolja (prvi in tretji odstavek 143. člena ZVO-1), opravlja razvojno funkcijo uprave. Ker gre torej za javnopravno delovanje tožene stranke,1 na kar kaže tudi to, da 146. i člen ZVO-1 zoper njeno odločitev o zavrnitvi vloge izrecno predvideva možnost sodnega varstva v upravnem sporu, mora imeti odločitev ustrezno podlago v predpisu, ki sodišču omogoča presojo, ali je bilo navedeno odločanje (v materialnem in procesnem smislu) zakonito ali ne (prvi odstavek 2. člena ZUS-1).2 To izhaja tudi iz četrtega odstavka 153. člena Ustave, ki določa, da morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Vrhovno sodišče dodaja, da tožena stranka in drugi nosilci oblasti oziroma javnih pooblastil pri izvajanju funkcij uprave nimajo zasebnopravne avtonomije volje, ki bi jim prepuščala prosto oblikovanje podlag za sprejemanje svojih odločitev, na primer s pogodbami. Z vidika materialne zakonitosti odločitve tožene stranke torej Javni poziv, ki ni (niti podzakonski) predpis in je namenjen le informiranju strank o vsebini predpisov,3 ne more biti neposredna pravna podlaga za odločanje in naknadno upravno sodno pravno presojo.

15. Nadalje, ne da bi se opredeljevalo do siceršnje pravilnosti in zakonitosti postopanja tožene stranke, ki je (po tem, ko je od revidenta prejela dokumentacijo o zaključku naložbe) o utemeljenosti njegove prijave za dodelitev nepovratne finančne vzpodbude po ZVO-1 (ponovno) odločala, in sicer v obnovljenem postopku4, Vrhovno sodišče ugotavlja tudi, da morajo biti zakonski pogoji (glej prejšnjo točko) za naknadno zavrnitev prijave za dodelitev nepovratne finančne vzpodbude v vsakem primeru v bistvenem medsebojno skladni s pogoji, ki jih ZVO-1 predpisuje za odvzem pravice do (že dodeljene) nepovratne finančne vzpodbude.

16. ZVO-1 ne določa pogojev za dodelitev nepovratnih finančnih vzpodbud in v tej zvezi splošno napotuje na besedila posameznih javnih pozivov, s tem ko v prvem odstavku 146. d člena pooblašča Eko sklad, da z javnim pozivom določi zlasti skupni obseg sredstev, pogoje za njihovo dodelitev, merila za določitev višine sredstev, upravičence in rok za vlaganje vlog. Ima pa ZVO-1 posebno določbo, ki ureja odvzem pravice do nepovratnih sredstev, in sicer 146. h člen, ki v prvem odstavku določa: „_Pravico do pridobljenih sredstev Sklad odvzame z odločbo, če upravičenec:_ _1. pridobljenih sredstev deloma ali v celoti ne uporabi za namen, določen z odločbo;_ _2. naložbe ne izvede v roku, določenem z odločbo, ali v dodatnem daljšem roku, ki ga s sklepom določi Sklad;_ _3. ne izpolni pogojev za pridobitev sredstev v roku, določenem z odločbo, ali v dodatnem daljšem roku, ki ga s sklepom določi Sklad;_ _4. ne predloži dokumentacije v roku, določenem z odločbo, ali v dodatnem daljšem roku, ki ga s sklepom določi Sklad;_ _5. onemogoči ali ovira nadzor nad namensko uporabo pridobljenih sredstev ali_ _6. ne izpolni drugih določil splošnih pogojev poslovanja Sklada glede na namen dodeljenih sredstev oziroma določila javnega poziva ali javnega razpisa._“ Po presoji Vrhovnega sodišča je vsebina citirane zakonske določbe prvega odstavka 146. h člena ZVO-1, ne glede na to, da je tožena stranka (v obnovi postopka) odločala o utemeljenosti revidentove prijave na Javni poziv in ne o odvzemu pridobljenih sredstev, relevantna tudi za odločitev v obravnavani zadevi.

17. Glede na obseg dopuščene revizijske presoje in dejansko stanje obravnavane zadeve5 je bistveno vprašanje, na katero mora odgovoriti Vrhovno sodišče, ali lahko odvzem dodeljenih sredstev oziroma (kot v obravnavnem primeru) zavrnitev prijave za dodelitev nepovratne finančne spodbude, utemeljuje ugotovitev, da prosilec _ni izpolnil drugih določil splošnih pogojev poslovanja Sklada glede na namen dodeljenih sredstev oziroma določila javnega poziva ali javnega razpisa_ (6. točka prvega odstavka 146. h člena ZVO-1), ker je vlogo za dodelitev nepovratne finančne spodbude za nakup vozila na električni pogon oddal isti dan kot je kupil vozilo. Presoditi je torej treba, ali je v teh okoliščinah dodelitev nepovratne finančne spodbude lahko dosegla svoj bistveni namen (učinek) in torej odločilno vplivala na odločitev prosilca oziroma ga spodbudila, da spremeni svoje ravnanje in z investicijo v nakup okolju prijaznejšega, električnega vozila prispeva k zmanjšanju obremenjevanja okolja (tudi prvi odstavek 143. člena ZVO-1).6

18. Po stališču Vrhovnega sodišča je za to presojo - poleg zakonske določbe 6. točke prvega odstavka 146. h člena ZVO-1 – relevantno tudi besedilo drugega dela 4. a točke Javnega poziva7, ki se glasi: _“Ob oddaji vloge vozilo, ki je predmet nepovratne finančne spodbude, še ne sme biti kupljeno oziroma predelano._“ To namreč predvideva objektivni kriterij časovnega zaporedja, ki iz sheme dodeljevanja te pomoči izrecno izključuje prosilce, ki bi okolju prijaznejše vozilo kupili oziroma predelali pred oddajo prijave za dodelitev nepovratne finančne pomoči ter preprečuje, da bi prosilci obšli namen dodelitve nepovratne finančne spodbude in naknadno predložili zahtevke za projekte, katerih izvajanje se je začelo (ali celo že končalo) neodvisno od možnosti pridobitve pomoči. Eko sklad namreč kot upravljavec javnega premoženja, ko odloča o razdelitvi za to razpoložljivih denarnih sredstev, ne more vedno celovito preučiti vseh gospodarskih vidikov naložbene odločitve potencialnih upravičencev do nepovratne finančne spodbude in ugotoviti, ali bo dodeljena pomoč konkretnega prosilca spodbudila k spremembi ravnanja. Zato lahko o tem sklepa, če prosilec vlogo za dodelitev pomoči odda pred začetkom izvajanja projekta (torej pred nakupom oziroma predelavo vozila na električni pogon).8 Nasprotno, to da prosilec začne izvajati projekt in na primer že sklene zavezujoč dogovor o izvedbi naložbe (podpiše prodajno pogodbo ali pogodbo o finančnem leasingu, plača predujem za vozilo ipd.), preden odda prijavo za nepovratno finančno spodbudo, nedvoumno kaže, da dodeljena pomoč ni bila nujna in očitno ne bo dosegla svojega namena ter torej bistveno spodbujevalno delovala na spremembo prosilčevega ravnanja (v tem smislu 6. točka prvega odstavka 146. h člena ZVO-1).

19. Ker sta časovna trenutka oddaje prijave na Javni poziv in nakupa (oziroma predelave) vozila materialna kriterija, ki sta z vidika presoje, ali je dosežen spodbujevalni namen spodbude, relevantna le za presojo prosilčevega „obnašanja“ oziroma čas izjave njegove volje (torej kdaj je izjavil voljo za pridobitev nepovratne finančne pomoči), po stališču Vrhovnega sodišča niti ni pomembno, kdaj je upravljavec sredstev (Eko sklad) prejel prijavo na Javni poziv. Nenazadnje tudi Javni poziv govori o oddaji, ne o prejemu prijave. Zato tudi ni pravilno nadaljnje stališče Upravnega sodišča, ki je v obravnavanem primeru vprašanje, kdaj je revident oddal vlogo na Javni poziv, presojalo tudi z uporabo 68. člena ZUP, ki se nanaša na pravočasnost vloge, glede na čas prejema prijave pri toženi stranki.9

20. Glede na vsebino dopuščenega revizijska vprašanja Vrhovno sodišče še dodaja, da se po njegovi presoji prvi del 4. a točke Javnega poziva (na katerega sta se pri utemeljitvi svojega stališča oprla tudi tožena stranka in Upravno sodišče) in ki se glasi: „_Nepovratna finančna spodbuda bo lahko dodeljena samo za nove naložbe. Nova naložba je naložba v vozilo, katerega prvega registracija po proizvodnji ali predelavi bo opravljena v Republiki Sloveniji po oddaji vloge na ta javni poziv_,“ ne nanaša na presojo namena dodeljevanja nepovratne finančne spodbude in s tem 6. točko prvega odstavka 146. h člena ZVO-1, ampak na drugo merilo za njihovo pridobitev - pogoj, da je vozilo, ki je predmet naložbe, novo, torej ne rabljeno. To ni kriterij, ki bi bil (vsaj ne prvenstveno) namenjen presoji spodbujevalnega učinka pomoči (gl. 16. in 17. točko te obrazložitve), pač pa najprej zagotavlja, da se finančna spodbuda dodeli za nakup vozila, ki ustreza najnovejšim ekološkim standardom, in šele za tem tudi, da vozilo (vsaj dve leti, prim. 4. e točko Javnega poziva) uporablja oseba, kateri je bila pomoč dodeljena (in se je za naložbo odločila zaradi dodeljene spodbude).

21. Odgovor na revizijsko vprašanje je torej, da je treba besedilo Javnega poziva _Eko Sklada, ki dodelitev spodbude pogojuje s tem, da ob oddaji vloge „vozilo ni bilo kupljeno_“, razlagati tako, da pred oddajo vloge za dodelitev nepovratne finančne pomoči prosilec ne sme začeti naložbe in tako skleniti niti nobenega zavezujočega dogovora o izvedbi naložbe (na primer podpisati prodajne pogodbe, pogodbe o finančnem leasingu, plačati predujem za vozilo in podobno). Seveda pa ob oddaji vloge nakup vozila tudi ne sme biti dokončan in torej ne sme biti preneseno lastništvo na kupca in opravljena registracija vozila na prosilčevo ime.

**Presoja v obravnavanem primeru**

22. Revident je dne 11. 7. 2017 prodajalcu, družbi A., d. o. o., vplačal aro za nakup električnega vozila Renault Twizy, s čimer je bil (kot pravilno ugotavlja že Upravno sodišče) sklenjen zavezujoč dogovor o nakupu vozila (64. člen OZ), tj. začetek izvajanja naložbe. Istega dne je revident na toženo stranko naslovil prijavo za dodelitev nepovratne finančne pomoči za nakup električnega vozila.

23. Zastavlja se torej vprašanje, ali te okoliščine utemeljujejo odvzem dodeljenih sredstev, ker kažejo na to, da je revident naložbo v električno vozilo izvedel neodvisno od možnosti pridobitve nepovratne finančne spodbude ter s tem ravnal v nasprotju _z drugimi določili splošnih pogojev poslovanja Sklada glede na namen dodeljenih sredstev oziroma določili javnega poziva ali javnega razpisa_ (6. točka prvega odstavka 146. h člena ZVO-1). Da to, da je tožena stranka prijavo prejela dan za tem (12. 7. 2017) za predmetno presojo ni relevantno, je Vrhovno sodišče pojasnilo že zgoraj (prim. 19. točko te obrazložitve).

24. Tožena stranka v odgovoru na revizijo zmotno trdi, da je bil revident tisti, ki bi moral v obnovljenem postopku dodelitve nepovratne finančne spodbude dokazati, da je prijavo na Javni poziv (na uro natančno) oddal pred vplačilom are. Vrhovno sodišče poudarja, da je ne glede na to, da je (prvič) res prosilec tisti, ki mora Eko skladu po zaključku naložbe (registraciji vozila)10 predložiti dokumentacijo, iz katere to izhaja in da je (drugič) v obravnavanem primeru Eko sklad odločil v postopku obnove in ne v postopku odvzema pravice do pridobljenih sredstev po 146. h členu ZVO-1, tožena stranka kot izdajateljica odločbe tista, ki mora ugotoviti okoliščine, ki utemeljujejo njeno odločitev.

25. In v tej zvezi nadalje, zahteva tožene stranke, da bi moral upravičenec do nepovratne finančne spodbude za ta namen, poleg seveda pogodbe, računa, dokazila o plačilu računa, prometnega dovoljenja in potrdila o skladnosti vozila (prim. 8. c točko Javnega poziva), hraniti dodatno dokumentacijo ali beležiti kakšne dodatne podatke (kot na primer natančen čas oprave posameznih dejanj) iz relevantnih predpisov ne izhaja.

26. Čeprav torej Javni poziv povsem utemeljeno zahteva pravilno časovno zaporedje oprave dejanj - oddaje prijave in nakupa oziroma predelave vozila - pa bi bila dodatna in, za sklenitev teh pravnih poslov, tako neobičajna11 zahteva Eko sklada, da bi morali upravičenci beležiti ne le datum, pač pa tudi uro podpisa zavezovalnega pravnega posla, povsem neživljenjska, predvsem pa v nasprotju z (prav tako v tej sodbi že večkrat poudarjenim) namenom dodeljevanja nepovratnih finančnih pomoči – spodbujanjem čim širšega kroga naslovnikov, da spremenijo svoje ravnanje in z investicijo v nakup okolju prijaznejšega, električnega vozila prispevajo k zmanjšanju obremenjevanja okolja. Neobičajne, dodatne zahteve bi potencialne upravičence zagotovo odvračale od vlaganja prijav za dodelitev takšnih sredstev. S tem bi bil spodbujevalni namen izničen.

27. Po pojasnjenem v okoliščinah obravnavanega primera na podlagi ugotovitve, da je revident prijavo na Javni poziv (na pošto) oddal na isti dan kot je sklenil pogodbo za nakup električnega vozila, torej ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da bi naložbo izvedel tudi, če mu pomoč ne bi bila dodeljena ter da s tem torej _ni izpolnil drugih določil splošnih pogojev poslovanja Sklada glede na namen dodeljenih sredstev oziroma določila javnega poziva ali javnega razpisa_ (6. točka prvega odstavka 146. h člena ZVO-1).

28. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji delno ugodilo in na podlagi 4. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbi ugodilo, tako da je odločbo tožene stranke odpravilo ter zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo tožena stranka ob vezanosti na stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) morala ponovno odločiti o utemeljenosti revidentove prijave za pridobitev nepovratne finančne pomoči za nakup novega električnega vozila.

**K II. točki izreka**

29. Ker je revident z revizijo uspel, je Vrhovno sodišče odločilo o stroških upravnega spora pred Upravnim sodiščem in o stroških revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Stroški postopka pred Upravnim sodiščem so priznani na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu ter odmerjeni v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV (62,70 EUR), skupaj torej 347,70 EUR.

30. Stroške revizijskega postopka pa je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 12. členom Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji (drugi odstavek). Revizijski stroški so v skladu s 5. točko tarifne številke 30 odmerjeni v skladu s prvo alinejo 1. točke tarifne številke 30 (sedaj tarifne številke 34) in 1. točko tarifne številke 18 OT (sedaj tarifne številke 19), ki je veljala v času, ko je odvetnik delo opravil, in (sedanje) vrednosti točke 0,60 EUR. Upoštevana je vrednost spornega predmeta 4.500,00 EUR.

31. Revident je zahteval povračilo stroškov za predlog za dopustitev revizije in revizijo. Ker OT ne vsebuje izrecne določbe o odmeri stroškov za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu, revizijski postopek v upravnem sporu pa je enak revizijskemu postopku v pravdnih zadevah, je Vrhovno sodišče stroške za obrazložen predlog za dopustitev revizije odmerilo na podlagi določb OT, ki veljajo za pravdni postopek in revidentu za vložitev predloga za dopustitev revizije priznalo 375 točk (4. točka tarifne številke 21 v povezavi s 1. točko tarifne številke 30 OT). Za revizijo pa je Vrhovno sodišče revidentu priznalo 262,5 točk, pri čemer je upoštevalo 5. točko tarifne številke 30 OT in 5. točko tarifne številke 21 OT, po kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo. Pri tem je Vrhovno sodišče upoštevalo 50 % prisojene nagrade za predlog za dopustitev revizije (187,5 točk). Revidentu se torej za revizijski postopek priznajo stroški v znesku 382,50 EUR (637,5 točk) in 7,65 EUR materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 476,00 EUR. Skupni stroški upravnega spora pred Upravnim sodiščem in stroški revizijskega postopka torej znašajo 823,70 EUR.

32. Zahtevane zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

33. Vračilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi z določbo točke c opombe 6.1. taksne tarife izvršilo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti.

**Glasovanje**

34. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel z dvema glasovoma za in enim proti. Proti je glasovala vrhovna sodnica Brigita Domjan Pavlin.

1 Tako Vrhovno sodišče v več odločbah, na primer v sodbi X Ips 357/2015 z dne 5. 4. 2017. 2 Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-171/17-16 z dne 6. 2. 2020. 3 Prim. 17. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča v že omenjeni zadevi X Ips 357/2015. 4 Sklep št. 36015-150/2017-10 z dne 28. 9. 2017. Po dopolnitvi ugotovitvenega postopka je tožena stranka sprejela stališče, da se revidentova vloga zavrne (1. točka izreka izpodbijane odločbe) in da se odločba o dodelitvi nepovratne finančne pomoči, št. 36015-150/2017-7 z dne 22. 8. 2017, razveljavi (2. točka izreka izpodbijane odločbe). 5 Dejansko stanje obravnavane zadeve ne ustreza nobeni od situacij, ki so predvidene v 1. do 5. točki prvega odstavka 146. h člena ZVO-1. 6 Tudi iz prvega odstavka 6. člena Uredbe Komisije izhaja, da se uporablja le za pomoč, ki ima spodbujevalni učinek. 7 Zakonsko podlago za to predstavlja prvi odstavek 146. d člena ZVO-1. 8 Izhaja tudi iz besedila drugega odstavka 6. člena Uredbe Komisije (EU), št. 651/2014 z dne 17. junij 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (v nadaljevanju Uredba), ki to opredeljuje še nekoliko konkretneje in določa: „Šteje se, da ima pomoč spodbujevalni učinek, če upravičenec zadevni državni članici predloži pisni zahtevek pred začetkom izvajanja projekta ali dejavnosti“. V zvezi s tem je tudi stališče Splošnega sodišča z dne 20. 9. 2011 v sodbi v združenih zadevah T-394/08, T-408/08, T-453/08 in T-454/08, v točki 213 in 215 obrazložitve, da je nezapletena ugotovitev, da je bil zahtevek za pomoč predložen pred začetkom izvajanja naložbenega projekta, preprosto, upoštevno in primerno merilo, na podlagi katerega lahko Komisija domneva, da obstaja spodbujevalni učinek. 9 Vprašanje pravočasnosti prijave je vprašanje, na katero se nanaša drugo besedilo Javnega poziva, in sicer v 4. b točki, ko predvideva, da je vloga pravočasna, če je oddana v času trajanja tega javnega poziva. To v obravnavanem primeru ni bilo problematizirano. 10 8. b točka Javnega poziva. 11 Beleženje natančne ure pravnih dogodkov s posebnim zasledovalnim ciljem terjajo le izjemni postopki (na primer vpis v zemljiško knjigo), sicer pa v pravnem prometu to, da bi se beležila tudi ura podpisa pogodbe, ni običajno.