Jedro

Sodišče mora zavreči tožbo, ki jo je vložila odvetnica potem, ko je tožeča stranka preklicala pooblastilo in je to sporočila sodišču s priporočeno pošiljko, oddano na pošto pred dnevom vložitve tožbe.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita. Tožba, ki jo je dne 16.7.2001 vložila I. L., se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se umik tožbe vzame na znanje, da je postopek končan in da se prekliče že določena glavna obravnava. Proti temu sklepu se je pritožila tožnica, ki je menila, da prvo sodišče ni pravilno ravnalo, ker bi moralo tožbo zavreči. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrglo po tretjem odstavku 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) kot nedovoljeno, ker je menilo, da pritožnica nima pravnega interesa, saj s sklepom, s katerim bi se zavrgla tožba, ne bi bilo odločeno v korist tožnice napram dejstvu, da se je postopek končal z umikom tožbe.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Poleg nje je vložila revizijo tudi intervenientka na njeni strani, to je mladoletna A. P. D. Revizija uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje.

Pojasnjuje, da je tožnica 17.5.2001 v odvetniški pisarni I. L. podpisala neizpolnjen obrazec pooblastila z namenom, da bi odvetnica do 14.6.2001 vložila tožbo zaradi dodelitve v varstvo in vzgojo ter zaradi zakonitega preživljanja mladoletne hčerke. Ker odvetnica ni ničesar storila, ji je tožnica 14.7. preklicala pooblastilo tako, da je po telefonu delavki v odvetniški pisarni M. V. podala izjavo, ker ji je ta zagotovila, da ima ustrezna pooblastila in da bo takoj obvestila odvetnico, nato pa je zapustila pisarno, tako da tožnica, ki se je po dvajsetih minutah zglasila v pisarni, ni mogla pisno preklicati pooblastila in prevzeti dokumentacije. Zato je tožnica obvestila sodišče o preklicu in v vlogi izrecno navedla, naj v primeru, da bi odvetnica vložila tožbo, njenih dejanj ne upošteva oziroma naj jih šteje za neveljavna. Ker je bil preklic pooblastila sodišču z dne 14.7.2001 znan pred vložitvijo tožbe dne 16.7.2001, meni, da bi moralo sodišče tožbo zavreči po 98. členu ZPP in da ni bilo podlage za sklep o umiku tožbe. Sodišču prve stopnje še očita, da ni uporabilo določbe 11. člena ZPP in ni onemogočilo zlorabe procesnih pravic ter ni sankcioniralo odvetničinega ravnanja. Glede na to, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo tožničine pritožbe, temveč jo je zavrglo kot nedovoljeno, pa mu očita naslednje kršitve drugega odstavka 339. člena ZPP: kršitev 6. točke, ker je oprlo svojo odločitev na nedovoljena razpolaganja odvetnice, saj gre za osebnostne pravice tožnice in njene hčerke; kršitev 8. točke, ker tožba, ki jo je vložila odvetnica, ni bila vročena tožeči stranki; kršitev 11. točke, ker se je postopka udeleževala odvetnica, ki za to ni imela pooblastila; in kršitev 14. točke, ker razlogi v sklepu sodišča prve stopnje nasprotujejo vsebini listin, saj v izjavi z dne 14.7.2001 ni izjave o umiku tožbe in ker tožbe ni mogoče umakniti, če ni bila vložena. Tožeča stranka meni, da sklep pritožbenega sodišča ni zakonit in ni pravilen, ker ne upošteva namena pravnih sredstev in uveljavitev z ustavo zajamčenih človekovih pravic in svoboščin. Poudarja, da so kot bistvene kršitve procesnih pravic opredeljene tiste kršitve, ki so odločilne za korektnost postopka in za pravno varnost (14., 22. in 25. člen Ustave Republike Slovenije URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, EKČP, Ur. l. RS, št. 33/94 - Mednarodne pogodbe št. 7). Po njenem so pravni interesi strank v postopkih lahko različni. S tem, ko je bil postopek končan z umikom tožbe, je sodišče odločilo, da je tožeča stranka vložila tožbo in mora plačati sodne takse, odvetnica L. bi lahko zahtevala plačilo stroškov za vložitev tožbe in v morebitnem kasnejšem postopku bi se lahko ugotovilo, da je tožnica že pred tem vložila tožbo in jo umaknila in da je morda navajala druga dejstva, pa tudi pravne posledice umika tožbe in zavrženja so različne. Pri tem priznava, da v obeh primerih lahko ponovno vloži tožbo, toda zavrženje tožbe ne bi ustvarilo napačnega pravnega razmerja, da je D. P. tožnica. Na koncu tožnica in intervenientka na njeni strani predlagata, naj sodišče razveljavi sklepa in zavrže tožbo. Omenjata tudi stroške postopka in sklep o odmeri sodne takse.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Iz listin v spisu in iz žigov o njihovi vložitvi izhaja, da je tožnica na sodišče s priporočeno pošiljko poslala obvestilo o preklicu pooblastila odvetnici I. L.. Ta vloga je prišla na sodišče 16.7.2001, torej istega dne, kot je odvetnica v imenu tožnice vložila tožbo, tako da sta se vlogi srečali v spisu, ki ga je sodišče prve stopnje vodilo pod opr. št. P 1822/2001-IV. Ker se po drugem odstavku 112. člena ZPP šteje, da je bila vloga, ki je bila poslana priporočeno po pošti, izročena sodišču na dan, ko je bila oddana na pošto, je na sodišče najprej prispelo tožničino obvestilo o preklicu pooblastila, zato odvetnica v tožničinem imenu ni bila upravičena vložiti tožbe (92. - 94. člen ZPP). Glede na to bi moral sodnik ali strokovni sodelavec pri predhodnem preizkusu tožbe (269. - 274. člen ZPP) ugotoviti, da ni osnovnih procesnih pogojev za začetek postopka in bi moral sodnik po petem odstavku 98. člena ZPP zavreči tožbo.

Sodišče prve stopnje je s tem, da je napačno presodilo obstoj procesnih pogojev, kršilo temeljne človekove pravice, ki so določene v URS in EKČP in so natančneje opredeljene v drugem odstavku 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče se ne strinja s trditvami v reviziji, češ da gre za kršitev 6. in 8. točke, zagotovo pa gre za kršitev 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj odvetnica, ki je vložila tožbo, ni imela potrebnega dovoljenja za pravdo oziroma za vložitev tožbe. Ker gre za tako hudo kršitev pravdnega postopka, da jo je zakonodajalec navedel kot brezpogojni razlog za obvezno razveljavitev sodne odločbe, na katerega mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), sodišče druge stopnje napake ni moglo sanirati z ugotavljanjem pritožničinega pravnega interesa, temveč bi moralo storiti to, kar je storilo revizijsko sodišče: razveljaviti sklep po tretjem odstavku 354. člena ZPP in glede na naravo kršitve zavreči tožbo.

V zvezi s predlogom za intervencijo na strani tožeče stranke, ki jo v reviziji uveljavlja mladoletna A. P. D., sodišče ugotavlja, da je predlog po drugem odstavku 199. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 202. člena načeloma dopusten, toda ker tožba ni bila vložena, tudi odločanje sodišča prve stopnje o njeni dovoljenosti ni potrebno (11. člen ZPP).

Revizija navaja tudi pomisleke v zvezi s pravdnimi stroški in plačilom sodnih taks, toda revizijsko sodišče se s tem ni ukvarjalo iz dveh razlogov: ker ta vprašanja ne zadevajo sodišča, saj gre za obligacijsko razmerje med tožnico in njeno pooblaščenko, in ker se Vrhovno sodišče Republike Slovenije v revizijah ukvarja s sklepi nižjih sodišč samo v omejenem obsegu.

Revizijskih stroškov tožeča stranka in intervenientka na njeni strani nista priglasili.