Jedro

Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost (1. odstavek 18. člena ZKP). Zato ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni (materialno ali procesno), obramba pa mora pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 300.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 16.3.2004 obsojenega B.Z. spoznalo za krivega kaznivega ravnanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega meseca zapora ter preizkusno dobo enega leta. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 70.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19.4.2005 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 120.000 SIT povprečnine.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev Zakona o kazenskem postopku (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter odloči skladno s 426. členom ZKP.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ocenjuje, da zagovornik uveljavlja le razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in da zato ne more biti govora o tem, da bi obe sodišči kršili ustavno načelo poštenega sojenja v skladu s 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Obe sodišči sta namreč upoštevali vsa odločilna dejstva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitve kazenskega zakona vložnik zahteve ni konkretno opredelil, prav tako iz obrazložitve zahteve ni razvidno, katero kršitev kazenskega zakona sploh uveljavlja. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati le tako, da mora zahteva vsebovati navedbo konkretnih razlogov, s katerimi izpodbija pravnomočno sodbo in tudi njihovo utemeljitev. Navedb kršitev zakona, ki niso konkretizirane in obrazložene, namreč ni mogoče preizkusiti. Enaka pomanjkljivost se nanaša tudi na uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vložnik zahteve niti v uvodnem delu niti v obrazložitvi ne navaja, katere konkretne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi sodišče storilo in zato tudi takih kršitev ni mogoče preizkusiti.

Zahteva s trditvijo, da je obsojencu bila kršena pravica do obrambe v povezavi z navedbo, da uveljavlja druge kršitve ZKP po 3. točki 1. odstavka 420. člena tega zakona, nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Opozarja, da je bilo obsojencu onemogočeno izvajati dokaze, zahteval je, da sodišče zasliši izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko povedal in utemeljil, ali so poškodbe v kritičnem času sploh nastale. Z zaslišanjem izvedenca bi obsojenec dokazal drugačno dejansko stanje, kar bi imelo za posledico, da ne gre za kaznivo dejanje. Pri tem se sklicuje na zakonske in ustavne določbe ter na d. točko 6. člena EKČP. Trdi tudi, da je bilo obsojencu onemogočeno dokazovanje z zaslišanjem sina L. in njegove delavke S.S. Na glavni obravnavi 4.2.2004 je državna tožilka predlagala, da sodišče postavi izvedenca medicinske stroke z nalogo, da oceni naravo in težo poškodb oškodovanca in način njihovega nastanka. Temu dokaznemu predlogu, ki ga je sodišče zavrnilo, je obsojenčev zagovornik izrecno nasprotoval. Na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje obsojenec in zagovornik nista predlagala, da sodišče zasliši obsojenčevega sina L. in delavko S.S. Šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je obramba v okviru utemeljevanja pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navajala, da se je obsojenec v inkriminiranem času nahajal v svojem lokalu v Ljubljani ter le nakazal, da bi to okoliščino lahko potrdili navedeni priči. V pritožbi je tudi navedba, da se obramba ne strinja z zavrnitvijo predloga državne tožilke za postavitev izvedenca medicinske stroke z obrazložitvijo, da bi izvedenec lahko ugotovil, ali je sploh šlo za udarec s pestjo, roko ali kako drugače in če je oškodovanec sploh dobil udarec od obsojenca ali pa je prišlo do drugačnega načina zadobitve poškodbe.

Glede na vsebino pritožbe je sodišče druge stopnje utemeljeno preizkusilo pritožbene navedbe z vidika obstoja pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje odločilno okoliščino, da je obsojenec s pestjo udaril oškodovanca v levi del vratu in mu z udarcem povzročil oteklino v predelu vratu, že na podlagi izvedenih dokazov zanesljivo ugotovilo. Takšno presojo je tudi izčrpno obrazložilo, prav tako pa navedlo razloge, zaradi katerih izvedba v pritožbi predlaganih dokazov ne bi mogla vplivati na drugačno oceno, kot jo je glede izvedenih dokazov sprejelo sodišče prve stopnje in s tem tudi ne na drugačen zaključek v zvezi z navedenim dejstvom.

Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost (1. odstavek 18. člena ZKP). Zato ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni (materialno ali procesno), obramba pa mora pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V primeru dvoma je treba šteti, da je dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 34/93 in druge).

Vložnik zahteve s svojimi izvajanji povezuje predlagane dokaze z že navedenim odločilnim dejstvom in na tak način z zadostno stopnjo verjetnosti utemeljuje njihovo materialnopravno relevantnost. Glede na vsebino očitka je za obravnavano kaznivo dejanje bistvena ugotovitev, ali je obsojenec z udarcem v levi del vratu oškodovancu povzročil oteklino v predelu vratu in s tem prizadel njegovo telesno celovitost. Prav tako je izkazan obstoj predlaganih dokazov. Vendar pa je po presoji Vrhovnega sodišča drugostopenjsko sodišče utemeljeno sklepalo, da izvedba teh dokazov ni potrebna, ker je navedeno odločilno dejstvo že na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov zanesljivo ugotovljeno in zato predlagani dokazi očitno ne bi mogli biti uspešni. Iz teh razlogov zavrnitev izvedbe v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje predlaganih dokazov ne pomeni niti bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP niti kršitev ustavnih določb (3. alineja 29. člena Ustave RS) in določb EKČP. V delu, v katerem vložnik zahteve napada presojo verodostojnosti izpovedbe D.B. s trditvijo, da je kot policist zainteresiran za izid kazenskega postopka ter s posplošenim in neobrazloženim sklicevanjem na ustavno in sodno prakso nakazuje, da tega dokaza sodišče ne bi smelo izvesti, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega B.Z. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).