Jedro

Dosežen je bil dogovor oziroma zaveza toženke, da bo stroške energetske sanacije krila v določeni višini. Zato je v konkretni pravdi pravno nerelevantno, če njen solastniški delež v stavbi morebiti ni pravilen oziroma če so površine njenih poslovnih prostorov v tej stavbi mogoče manjše. Že na opisani pravni podlagi je pravilna končna presoja sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku, medtem ko sam izračun višine zahtevka ni pritožbeno problematiziran.

Procesni pobotni ugovor toženke je bil zavrnjen iz razloga nevzajemnosti terjatev in te (pravilne) odločitve toženka s pritožbo konkretno ne izpodbija.

Po drugem odstavku 14. člena OT je sicer predpisana "uporaba" OT, vendar sodišča niso dolžna upoštevati obvezne razlage OT s strani OZS. Slednje je določeno le v 19. členu OT, ki je presegel okvir javnega pooblastila (op. OT je podzakonski akt, izdan na podlagi javnega pooblastila), zato razlage OT, ki jo sprejme OZS, sodišče ni dolžno upoštevati. Nenazadnje sodišča niso vezana niti na obvezne (avtentične) razlage zakonov, kaj šele na obvezne razlage podzakonskih predpisov (op. 125. člen Ustave Republike Slovenije določa, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni in vezani samo na Ustavo in zakon).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka, ki sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 373,32 EUR pritožbenih stroškov in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 7.660,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.11.2019 dalje do plačila, (II.) ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke (toženke) v višini 3.697,80 EUR, in (III.) odločilo, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki (tožnici) v roku 8 dni od vročitve sodbe pravdne stroške v višini 2.839,58 EUR in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje "pred drugim sodnikom in drugim sodiščem". V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, navaja, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zavzema se za uporabo 115. člena (in 106. člena) Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in meni, da bi morala strošek obnove fasade kriti skladno s svojim solastniškim deležem. Obširno nasprotuje uporabljeni površini njenih poslovnih prostorov oziroma solastniškemu deležu po spornem razdelilniku stroškov. Izpostavlja, da je bila tožnica malomarna, da je bila seznanjena z manjšo površino poslovnih prostorov in da je kasneje upoštevala manjši delež toženke. Sodišče prve stopnje se do slednjega ni opredelilo, s čimer je storilo očitano bistveno kršitev ZPP. Enako velja glede strinjanja tožnice o meji med stavbama in dveh toženkinih prostorih na naslovu ... 9b. Ne bi smelo slediti izpovedbama prič A. A. in B. B. Neutemeljeno je sklicevanje na listino z dne 24.10.2018, saj toženka ni mogla določiti velikosti solastnega deleža s podpisom listine, s katero se je strinjala z energetsko sanacijo fasade. Toženka ni ravnala venire contra factum proprium, ampak je moč tožnici očitati neprofesionalno in malomarno delo. Razdelilnik stroškov je napačen in ne more biti temelj toženkine obveznosti. Toženka je dolžna plačati le to kar odpade na njen solastni delež. Upoštevati bi bilo treba strošek fasade, ki jo je izdelala toženka. Toženka tega ni izkazovala le z računom, ampak je priložila specifikacijo del. Toženka opozarja na neresničnost izpovedbe priče C. C. Tega ni mogla dokazovati tekom postopka na prvi stopnji. Priča je bila prisotna pri izdelavi fasade, kar izhaja iz fotografij, ki so bile posnete tekom izvajanja del (priloge pod B57). Fotografije je toženka pridobila šele po zaključku glavne obravnave, zato jih ni mogla predložiti tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Z njimi dokazuje neverodostojnost izpovedbe, da toženka ni delala fasade na ... 9b. Iz fotografij tudi sicer izhaja, da je bila tudi na tej lokaciji fasada izdelana. Posledično toženka nasprotuje tudi obrestnemu delu zahtevka in odločitvi sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov.

3. Tožnica v vsebinskem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim očitkom, soglaša s presojo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim izpostavlja, da je treba uporabiti Stanovanjski zakon (SZ-1), saj je več kot polovica površin stavbe namenjena stanovanjem. V zvezi s predloženimi fotografijami ugovarja prekluzijo in predlaga zaslišanje D. D., da naj bi zakoniti zastopnik toženke proti koncu zadnjega naroka za glavno obravnavo "brskal" po telefonu in izjavil, da je našel fotografije povezane s fasado. Izpoved priče C. C. tudi sicer ni pomembna za predmetni postopek.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče izpostavlja, da toženka dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje v zvezi z listino z dne 24.10.2018 v pritožbi nasprotuje le v smeri, da toženka s podpisom listine ni mogla določiti (sama, enostransko) velikosti svojega solastnega deleža. Takšen pravni zaključek zgreši bistvo razlogov in pravilnih pravnih zaključkov sodišča prve stopnje o predmetni listini. Ti so takšne narave, da je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen že na pogodbeni podlagi (na soglasju etažne lastnice glede izvedbe konkretne investicije), in je posledično nerelevantno obširno sklicevanje na določbe SPZ (in SZ-1) o delitvi stroškov med etažne lastnike po solastnih deležih (in površinah), ker med etažnimi lastniki ni sklenjene pogodbe o medsebojnih razmerjih glede solastniških deležev na skupnih delih v skladu s SPZ (oziroma SZ-1). Tožnica v odgovoru na pritožbo nenazadnje pravilno izpostavlja, da bi bilo sicer za konkretno stavbo treba primarno uporabiti specialnejši zakon, to je SZ-1, saj so v stavbi pretežno stanovanjske enote. Do predmetne listine se je sodišče prve stopnje opredelilo predvsem v točki 31. obrazložitve izpodbijane sodbe. Upoštevalo jo je v celoti in ne samo kot soglasje za izvedbo posla, zato toženki ni sledilo, da je podpis na soglasju ne zavezuje glede izračuna (op. kritja) stroškov, ki odpadejo nanjo kot na etažno lastnico. Podpis je štelo kot odraz prave in resnične volje etažnih lastnikov. Na listini je izrecno navedeno, da se bo investicija financirala iz rezervnega sklada in direktno preko računa po solastniškem deležu posameznega poslovnega deleža, konkretno pa so bili opredeljeni posamezni lastniki poslovnih prostorov in njihovi solastniški deleži. Povedano drugače, dosežen je bil dogovor oziroma zaveza toženke, da bo stroške energetske sanacije krila v določeni višini. Zato je v konkretni pravdi pravno nerelevantno, če njen solastniški delež v stavbi morebiti ni pravilen oziroma če so površine njenih poslovnih prostorov v tej stavbi mogoče manjše. Že na opisani pravni podlagi je pravilna končna presoja sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku, medtem ko sam izračun višine zahtevka ni pritožbeno problematiziran.

6. Skladno z navedenim se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pretežnega dela pritožbenih navedb o pravem solastniškem deležu toženke v stavbi na naslovu ... 9b oziroma o pravi velikosti njenih poslovnih prostorov v tej stavbi in o nepravilni uporabi SPZ, ki nenazadnje niti ne more biti podana, saj bi bilo primarno treba uporabiti SZ-1. S presojo predmetnega se je tudi sodišče prve stopnje ob povedanem ukvarjalo povsem po nepotrebnem. Toženka se je z danim soglasjem zavezala, da bo konkretno investicijo krila v točno določenem deležu, in zaradi njene zaveze je tožbeni zahtevek utemeljen ne glede na pravo velikost njenega solastniškega deleža oziroma njenih poslovnih prostorov. V tem delu pritožbe toženka uveljavlja še absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki primarno ni relevantna, saj ni imela vpliva na končno presojo, podredno pa ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo zadostne razloge o pravno odločilnih dejstvih in je tudi v tem delu sodbo mogoče preizkusiti, zato omenjena kršitev ni podana. Nenazadnje je moč ugotoviti še, da toženka pravzaprav z navideznim očitkom omenjene kršitve uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Procesni pobotni ugovor toženke je bil zavrnjen iz razloga nevzajemnosti terjatev (glej 13. točko obrazložitve v zvezi z II. točko izreka izpodbijane sodbe) in te (pravilne) odločitve toženka s pritožbo konkretno ne izpodbija. Izpodbija razloge sodišča prve stopnje o neupoštevanju stroška dela fasade, ki naj bi ga izdelala sama, ob tem pa ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam, da ni obstajal dogovor o upoštevanju teh stroškov. Nerazumljivo je, kako naj bi se predmetni stroški ob neobstoju dogovora kakorkoli lahko upoštevali v razmerju do (kondikcijskega (op. upravnica izterjuje strošek, ki ga je založila za etažno lastnico)) zahtevka tožnice. Sama toženka v pritožbi navaja, da bi ta strošek sicer bremenil vse etažne lastnike in da bi bila fasada sicer dražja. Tožnice ni moč enačiti z etažnimi lastniki in ona zagotovo ni bila z ničemer obogatena. Tudi v tem delu ni podane vzajemnosti terjatev. Nepojasnjeno je, zakaj naj toženka ne bi bila tudi sicer dolžna kriti (dela) stroška (celotne) energetske sanacije fasade stavbe, ker naj bi nek del fasade izdelala sama. Povedano drugače, to je ni in je ni moglo razbremeniti siceršnje odgovornosti za prevzeto zavezo. Pravno nerelevantna je zato pritožbena kritika odvečnih razlogov sodišča prve stopnje o neizkazanosti izdelave fasade na stavbi 9b in o nespecifikaciji izvedenih del, do katere se pritožbeno sodišče posledično niti ni dolžno opredeliti. V zvezi z zatrjevano neresničnostjo izpovedbe C. C., kar naj bi bilo podkrepljeno s fotografijami, ki so priložene k pritožbi in naj bi bile posnete tekom izvajanja fasade, velja dodati, da gre za nedopustne in zato neupoštevne pritožbene novote. Toženka bi smela namreč skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le v primeru, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti pred sodiščem prve stopnje. Gola navedba, da je fotografije pridobila šele po zaključku glavne obravnave, zato jih ni mogla predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne zadošča in niti ne pojasnjuje pogoja nekrivde. Posledično seveda ni potrebe po zasliševanju priče, ki jo v odgovoru na pritožbo predlaga tožnica. Zato nenazadnje toženka tudi ne izpodbije dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da na stavbi ... 9b ni izdelala dela fasade.

8. Toženka obrestni del zahtevka in odločitev o pravdnih stroških izpodbija le posledično, ker naj bi bila napačna odločitev o glavnici oziroma glavni stvari. Ker je toženka v zamudi s plačilom spornega razdelilnika (računa), je pravilna odločitev sodišče prve stopnje o obrestnem delu zahtevku. Nepravilnosti tudi ni mogoče zaznati pri odločitvi sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov.

9. Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še njen preizkus glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov (ob v sodbi ugotovljenem pravno relevantnem in pritožbeno preizkušenem dejanskem stanju, ki se na tem mestu ne ponavlja, saj je razvidno že iz izpodbijane sodbe) ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama nosi svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo (OT) prizna priglašenih 500 točk za odgovor na pritožbo, 10 točk materialnih stroškov (pavšalno priglašenih 2% od nagrade v višini do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 373,32 EUR. Tožnici se ne prizna priglašenih 100 točk za sestanek s stranko in 100 točk za pregled dokumentacije, saj gre ne samo za neizkazane stroške, ampak tudi za nesamostojne stroške, ki so že zajeti v nagradi za odgovor na pritožbo. Tožnica v zvezi s slednjim sicer meni, da gre za samostojni odvetniški storitvi; izpostavlja obvezno razlago Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije (OZS), sprejeto na seji 9.2.2016 (posvet), ter pojasnilo z dne 28.9.2017 (pregled dokumentacije); ter dodaja, da bi sodišče to razlago moralo uporabiti, vendar ji pritožbeno sodišče ne sledi. Po drugem odstavku 14. člena OT (v zvezi z Zakonom o odvetništvu) je sicer predpisana "uporaba" OT, vendar sodišča niso dolžna upoštevati obvezne razlage OT s strani OZS. Slednje je določeno le v 19. členu OT, ki je presegel okvir javnega pooblastila (op. OT je podzakonski akt, izdan na podlagi javnega pooblastila), zato razlage OT, ki jo sprejme OZS, sodišče ni dolžno upoštevati.1 Nenazadnje sodišča niso vezana niti na obvezne (avtentične) razlage zakonov,2 kaj šele na obvezne razlage podzakonskih predpisov (op. 125. člen Ustave Republike Slovenije določa, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni in vezani samo na Ustavo in zakon).

1 Glej tudi širšo argumentacijo usklajene sodne prakse (npr. odločbe VS RS I Up 996/2005 z dne 14.9.2005, I Ips 345/2005 z dne 13.4.2006 in X Ips 23/2022 z dne 24.1.2024). 2 Glej npr. odločbe VS RS II Ips 201/2018 z dne 31.1.2019, Cpg 8/2018 z dne 16.10.2018 in Cpg 2/2014 z dne 17.6.2014.