Jedro

Prosilec v svoji prošnji zgolj s pavšalnim zatrjevanjem (da mu je izbris iz registra stalnega prebivalstva RS povzročil velike psihične rane, da je konkretna škoda vidna v vsakdanjem življenju, zlasti na področju osebne varnosti, svobode gibanja, pravice do šolanja, stanovanja, zaposlovanja, zdravja in da so bile predenj zaradi izbrisa postavljene formalne in neformalne ovire pri urejanju statusa) ni izkazal (niti zatrjeval) višje škode od tiste, ki mu je bila priznana v obliki pavšalne denarne odškodnine v upravnem postopku. Nastanek višje škode, ki jo bo prosilec uveljavljal v sodnem postopku, mora biti namreč izkazan v tolikšni meri, da toženi stranki in tudi sodišču omogoči presojo objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Celju št. Bpp 587/2017 z dne 23. 5. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva stranke z interesom, Zorana Milosavljevića, Cankarjeva ulica 5, Celje, za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji A.A. za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) in mu odobrila izredno BPP v zvezi s plačilom odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, v obliki sestave in vložitve tožbe od 11. 4. 2017 dalje (1. točka izreka) ter za izvajanje BPP določila odvetnika B.B. (2. točka izreka).

2. Tožena stranka je v postopku ugotavljanja materialnega položaja prosilca ugotovila, da je prosilec upravičen do denarne socialne pomoči za čas od 1. 12. 2016 do 30. 9. 2017, zato izpolnjuje pogoje za dodelitev izredne BPP, v skladu s prvim odstavkom 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

3. Izpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP je tožena stranka oprla na ugotovitev, da je tožnik želel vložiti tožbo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ter ugotovitev, da je bila prosilcu izdana odločba Upravne enote Celje, št. 214-1103/2014-3 (121804) z dne 16. 7. 2014, s katero je bilo odločeno, da je prosilec upravičen do denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, nastalo v obdobju od 26. 2. 1992 do 22. 8. 2002, v višini 6.250,00 EUR. Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP) v 10. členu določa vložitev tožbe treh letih po začetku uporabe zakona. Pojasnila je tudi, da se za odločanje o denarni odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ZPŠOIRSP ne določa drugače. Sklicevala se je tudi na določbo 12. člena navedenega zakona, ki omejuje skupno višino denarne odškodnine na trikratnik zneska denarne odškodnine, ki je lahko upravičencu določena v upravnem postopku. Glede na vsa navedena dejstva, torej izdano odločbo Upravne enote Celje, št. 214-1103/2014-3 (121804) z dne 16. 7. 2014 in glede na zakonska določila ZPŠOIRSP, je tožena stranka ugotovila, da zadeva ni očitno nerazumna in da ima prosilec pravico do vložitve tožbe za plačilo odškodnine za čas izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do 18. 6. 2017, ko izteče triletni rok določen v prvem odstavku 10. člena ZPŠOIRSP. Prav tako je tožena stranka ugotovila, da je na podlagi izkazanih dejstev v konkretni upravni zadevi in sicer glede na prosilčev finančni položaj, zadeva pomembna tudi za njegov osebni in socialno-ekonomski položaj, zato so podani tudi objektivni pogoji za dodelitev BPP v skladu s 24. členom ZBPP.

4. Tožeča stranka odločitvi tožene stranke oporeka. Ne strinja se s stališčem tožene stranke, da je pogoj iz 24. člena ZBPP izpolnjen. Zadeva je očitno nerazumna, ker je pričakovanje in zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom zadeve s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Po mnenju tožeče stranke prosilcu ni uspelo izkazati razumnosti in verjetnega izgleda za uspeh, zato bi morala tožena stranka njegovo vlogo zavrniti.

5. ZPŠOIRSP uzakonja upravni in sodni postopek za uveljavljanje odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva tako, da se v upravnem postopku denarna odškodnina odmeri v pavšalnem znesku, glede na obdobja izbrisa, v sodnem postopku pa 11. člena ZPŠOIRSP napotuje na uporabo splošnih pravil obligacijskega prava, torej mora sodišče ugotavlja tako elemente glede temelja civilnega delikta, kot tudi višino škode. Samo dejstvo, da je bila prosilcu - oškodovancu v upravnem postopku, priznana pavšalna odškodnina, za sodni postopek ne pomeni obstoja pravno priznane škode, ker se v upravnem postopku pavšalna odškodnina prizna ne glede na dejstvo, ali je upravičenec utrpel pravno priznano škodo po OZ, ali ne. Sodna pot je po ZPŠOISP predvidena kot dodatna pot za tiste upravičence, ki menijo, da jim je nastala višja škoda od pavšalne škode To pa morajo dokazati v pravdnem postopku, upoštevaje splošna načela obligacij. Prosilec ni izkazal takšne škode in posledično zatrjevanega dejstva, da je upravičen do višje odškodnine, kot mu je bila določena z odločbo upravne enote. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je odvetnik predhodno ocenil možnost uspeha v pravdi, niti ne odvezuje tožene stranke, da v okviru postopka za dodelitev BPP sama preveri obstoj objektivnega pogoja razumnosti in verjetnosti za uspeh. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zahtevek prosilca kot neutemeljen zavrne, oziroma podredno, zadevo vrne v ponovni postopek.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

7. Stranka z interesom je sodišču poslala odgovor na tožbo, v katerem prereka navedbe tožeče stranke in meni, da je tožba nesklepčna in dokazno nepodprta, ker tožeča stranka v tožbi za svoje navedbe ne ponuja nikakršnega dokaza. Prav tako tožeča stranka ni konkretizirala svojega zatrjevanja, da je zadeva očitno nerazumna in brez verjetnega izgleda za uspeh v pravdnem postopku. Iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da se stranka z interesom ne strinja z višino odškodnine priznane v upravnem postopku in pojasnjuje, da je opravičena do višje odškodnine iz razlogov, ki jih je navedla v prošnji za dodelitev BPP. Ne strinja se z navedbo tožeče stranke, da se mora v sodnem postopku odškodnina izkazati skladno z določbami OZ ter pojasnjuje posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva RS. Tožbo je že vložila in zahtevala v sodnem postopku še 12.500 EUR odškodnine, presoja utemeljenosti te tožbe pa ni v pristojnosti ne tožene stranke, ne tega sodišča. Ker je po njegovi presoji izpodbijana odločba pravilna, kar potrjuje tudi sodna praksa VS RS (II Ips 170/21016 z dne 10. 11. 2016) sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

K I. točki izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Sodišče v obravnavani zadevi uvodoma ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na določbi 24. člena ZBPP, ki določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialnoekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V tretjem odstavku navedene določbe je določeno, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

10. Po navedeni določbi je torej pri presoji upravičenosti dodelitve BPP, kot pogoj treba upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Predvsem je treba upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj. Ne glede na finančne okoliščine, ki jih je v obravnavani zadevi izkazal prosilec za dodelitev BPP, da je prejemnik denarne socialne pomoči, kar je posledično zahtevalo uporabo določbe 12. člena ZBPP, sodišče ugotavlja, da morata biti tako finančni pogoj, kot objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP, izpolnjena kumulativno.

11. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik v prošnji za dodelitev BPP zaprosil za BPP za vložitev tožbe za višjo odškodnino, za škodo, ki mu je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 22. 8. 2002. Prav tako ni sporno, da je bila prosilcu v upravnem postopku že izdana odločba Upravne enote Celje, št. 214-1103/2014-3 (121804) z dne 16. 7. 2014, s katero je bilo ugotovljeno, da je prosilec upravičen do denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v prej navedenem obdobju, v višini 6.250,00 EUR.

12. Kot je pravilno ugotovila tožena stranka, pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin za primere kot je obravnavani določa ZPŠOIRSP, ki v II. poglavju ureja postopek uveljavljanja denarne odškodnine v upravnem postopku in v III. poglavju uveljavljanje denarne odškodnine v sodnem postopku. Iz določbe III. poglavja ZPŠOIRSP izhaja, da je treba tožbo za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je upravičencu nastala v obdobju izbrisa vložiti v 3 letih po začetku uporabe zakona, torej do 18. 6. 2017. 13. ZPŠOIRSP torej omogoča uveljavitev višje denarne odškodnine, ki je nastala upravičencu zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, kot je bila določena v upravnem postopku, vendar v 12. členu omejuje višino denarne odškodnine, ki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ne more preseči trikratnika zneska denarne odškodnine, ki je bila upravičencu določena v upravnem postopku. Prav tako 11. člen tega zakona določa, da se v sodnem postopku odločanja o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, razen če ta zakon ne določa drugače. 14. Ker torej ZPŠOIRSP napotuje na uporabo pravil Obligacijskega zakonika, sodišče opozarja na določbe 2. oddelka Obligacijskega zakonika1 (v nadaljevanju OZ). Iz komentarja določbe 131. člena OZ (podlage za odgovornost) izhaja, da mora vsako dejansko stanje, ki povzroči zahtevo za povrnitev škode vsebovati naslednje predpostavke: škodljivo dejstvo, nedopustno škodo, vzročno zvezo med škodnim dogodkom in škodo ter odgovornost. 15. Tožeča stranka v obravnavani zadevi kot sporno izpostavlja dejstvo, da zatrjevana višja škoda, kot je bila prosilcu določena oziroma ugotovljena v upravnem postopku, ni izkazana ter posledično ni izkazana razumnost in verjetnost izgleda za uspeh v sodnem postopku. Sodišče se s tem stališčem tožeče stranke strinja in dodaja le, da vseh zahtevanih predpostavk odškodninske odgovornosti po presoji sodišča prosilec v svoji prošnji, niti tožena stranka v izpodbijani odločbi, ni bil dolžan utemeljevati. Že iz določb ZPŠOIRSP in namena zaradi katerega je bil sprejet ter odločitev Ustavnega sodišča RS, ki je presojalo ustavnost posameznih določb tega zakona (odločba Up-124/14, U-I-45/14 z dne 28. 5. 2015) izhajajo stališča, ki se nanašajo na opredelitev odgovornosti države za škodo, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročijo državni organi, uslužbenci in funkcionarji pri izvrševanju oblasti. Gre za specifično obliko odgovornosti, za presojo katere ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, kar pomeni, da mora sodišče pri presoji uporabiti nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, prilagojena značilnostim javno pravne odškodninske odgovornosti. Ne Ustavno sodišče RS, ne veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Kurić in drugi proti Republiki Sloveniji (sodba z dne 26. 6. 2012), pa v svojih presojah morebitnim vlagateljem odškodninskih zahtevkov niso spregledali uporabe splošnih pravi obligacijskega prava, ki se nanašajo na ugotavljanje višine škode.

16. Iz razloga navedenega v prejšnji točki obrazložitve te sodbe, sodišče pritrjuje tožeči stranki, da prosilec v svoji prošnji zgolj s pavšalnim zatrjevanjem (da mu je izbris iz registra stalnega prebivalstva RS povzročil velike psihične rane, da je konkretna škoda vidna v vsakdanjem življenju, zlasti na področju osebne varnosti, svobode gibanja, pravice do šolanja, stanovanja, zaposlovanja, zdravja in da so bile predenj zaradi izbrisa postavljene formalne in neformalne ovire pri urejanju statusa) ni izkazal (niti zatrjeval) višje škode od tiste, ki mu je bila priznana v obliki pavšalne denarne odškodnine v upravnem postopku. Nastanek višje škode, ki jo bo prosilec uveljavljal v sodnem postopku, mora biti namreč izkazan v tolikšni meri, da toženi stranki in tudi sodišču omogoči presojo objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP, torej presojo razumnosti in verjetnega izgleda za uspeh v pravdnem postopku. Ker tožena stranka svoje odločitve ni utemeljila v smislu 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in je posledično nepravilno uporabila določbo 24. člena ZBPP, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki, da opravi ponoven postopek.

K II. točki izreka:

17. Stranka z interesom v tem upravnem sporu je ob vložitvi odgovora na tožbo zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče upoštevaje določbo 22. člena ZUS-1 ugotavlja, da je Zoran Milosavljević izkazoval pravni interes, da v tem upravnem sporu uspe tožena stranka (prvi odstavek 199. člena Zakona o pravdnem postopku), zato je moralo sodišče njegovo zahtevo, upoštevaje odločitev v obravnavani zadevi, ob primerni uporabi določbe prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, zavrniti.

1 Obligacijski Zakonik s komentarjem in sodno prakso, december 2001.