Jedro

Revizija je na podlagi prvega odstavka 382. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP iz leta 1977) dovoljena le zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, revizija torej ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in je sklepa disciplinskih organov tožene stranke z dne 2.4. in 29.4.1991 spremenilo tako, da je tožniku, ki bi si naj prisvojil 16 štruc (po 1,5, kg) kruha, izreklo disciplinski ukrep javni opomin. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka sprejeti tožnika nazaj na delo, ki ga je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja, mu izplačati vse denarne obveznosti in mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico.

Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo tako, da jo je zavrnilo v zvezi s 1. točko izreka (izrečeni javni opomin), prvostopno sodbo pa je razveljavilo glede drugih delov izreka in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da je bil tožnik v letu 1992 tuji državljan in da bi zato moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o vrnitvi v delovno razmerje upoštevati določbe Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92, v nadaljevanju: ZZT), ki je začel veljati 18.7.1992. Pri sojenju na prvi stopnji tudi ni bilo upoštevano, da je bil tožnik v letu 1996 v A., delovno razmerje pa mu je tudi prenehalo zato, ker je bil pet dni neupravičeno odsoten z dela.

Zoper prvi odstavek izreka sklepa sodišča druge stopnje - to je zoper razveljavitveni del odločbe sodišča druge stopnje - je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navajal je, da bi v primeru, če bi sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožene stranke, postala sodba sodišča prve stopnje pravnomočna, tožnik pa bi imel na podlagi ZZT možnost vložiti prošnjo za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas.

Revizija je bila na podlagi določbe 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe (sklepa) navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Po prvem odstavku 382. člena ZPP je revizija dovoljena zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Sodišče druge stopnje je s sklepom, ki ga revident izpodbija (prvi odstavek izreka odločbe sodišča druge stopnje), razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na vrnitev tožnika v delovno razmerje, na plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja in na vpis delovne dobe v delovno knjižico, in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev v tem delu torej ni postala pravnomočna.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi navedene določbe v zvezi s 392. členom ZPP revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).