Jedro

Toženka je v dogovoru z dne 30. 3. 2006 pripoznala vtoževani dolg, s čimer je bilo zastaranje pretrgano. Petletni zastaralni rok je zato začel znova teči po tej pripoznavi. Zadnje toženkino delno plačilo na račun vtoževanega dolga je bilo izvršeno 18. 10. 2010, z njim pa je bilo zastaranje vtoževane terjatve še zadnjič pretrgano pred vložitvijo predloga za izvršbo, ki je bil vložen 22. 11. 2013, pred potekom petih let od zadnjega pretrganja zastaranja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 195736/2013 z dne 9. 12. 2013 v veljavi za znesek 4.691,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.937,81 EUR od 19. 10. 2010 do plačila in od zneska 753,86 EUR od 22. 11. 2013 do plačila ter za izvršilne stroške v znesku 48,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2014 do plačila (I. točka sodbe). Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 223,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka sodbe). V preostalem delu je zaradi delnega umika tožbe razveljavilo sklep o izvršbi ter v tem delu ustavilo postopek (II. točka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da ni pravilno stališče prvega sodišča, da je bilo zastaranje zahtevka pretrgano z zadnjim plačilom toženke. Tožnica je imela možnost terjati toženko v primernem roku. Po toženkinem mnenju znaša ta rok pet let od sklenitve dogovora z dne 30. 3. 2006 oziroma od zadnje redne izpolnitve obveznosti. Tožnica tega ni storila. Tožnica ni obrazložila svoje pasivnosti glede izterjave dolga toženke. V dogovoru je bilo določeno, da se bo štel za razvezanega v primeru neizpolnjevanja toženkinih obveznosti. Ker toženka ni poravnavala obveznosti v rokih, določenih z dogovorom, je bilo šteti dogovor celo za razvezan. Tožnica kljub temu ni začela s postopki prisilne izterjave. Glede na to je terjatev tožeče stranke zastarala.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da toženkin ugovor zastaranja ni utemeljen. Bistveno je, da je toženka v dogovoru z dne 30. 3. 2006 (priloga A8) pripoznala vtoževani dolg, s čimer je bilo zastaranje pretrgano (prvi odstavek 364. člena OZ). Petletni zastaralni rok je zato začel znova teči po tej pripoznavi (drugi odstavek 369. člena OZ). Zadnje toženkino delno plačilo na račun vtoževanega dolga je bilo izvršeno 18. 10. 2010, z njim pa je bilo zastaranje vtoževane terjatve še zadnjič pretrgano pred vložitvijo predloga za izvršbo, ki je bil vložen 22. 11. 2013, pred potekom petih let od zadnjega pretrganja zastaranja.

6. Toženkina trditev, da se šteje dogovor z dne 30. 3. 2006 za razvezanega zaradi njenega neizpolnjevanja obveznosti (nerednega plačevanja), je neupoštevna že zato, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), ne glede na to pa je pravno nepomembna, ker morebitna razveza tega dogovora v ničemer ne bi vplivala na obstoj toženkine izjave o pripoznavi dolga, dane v I. točki navedenega dogovora.

7. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).