Jedro

Dogovor o skupni gradnji in o solastninskih deležih je podlaga za obračun stroškov vlaganja v skupno gradnjo. Terjatev je dospela ob koncu gradnje. Tedaj je začel teči zastaralni rok za obligacijski zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 5,501.461,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki zgradili stanovanjsko hišo na podlagi dogovora o skupni gradnji. Tožeča stranka je v gradnjo vložila več kot toženec. Zato bi bila upravičena do poračuna vloženih sredstev v skladu s solastniškima deležema. Vendar pa je upoštevalo ugovor zastaranja, ker je ugotovilo, da je bila gradnja končana v letu 1971, ko je bila napravljena fasada hiše in urejena okolica. Tedaj je dospela terjatev tožeče stranke in je začelo teči zastaranje. Desetletni zastaralni rok je do vložitve tožbe v letu 1989 potekel. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da zastaralni rok ni mogel teči od leta 1971, saj sta bila tožnika zemljiškoknjižna lastnika hiše in zemljišča in sta se tudi štela za lastnika vse do pravnomočne odločitve v pravdi opr. št. P 43/81 v letu 1987. Šele s to sodbo je toženec postal solastnik nepremičnine in šele tedaj sta tožnika pridobila temelj za uveljavljanje obligacijskega zahtevka. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je v napačni oceni dokazov v zvezi s plačilom komunalnega pripevka.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V pravdi, ki je tekla pri Temeljnem sodišču v ..., enoti v ... pod opr. št. P 43/81, je bilo pravnomočno razsojeno, da je toženec solastnik do ene polovice stanovanjske hiše vl. št... k.o... in imetnik pravice uporabe na stavbni parceli v enakem deležu. Sodba temelji na ugotovitvi, da sta se tožeča in tožena stranka z dogovorom o skupni gradnji sporazumela o enakih solastninskih deležih. Ta ugotovitev je pomembna za pričetek teka zastaralnega roka za uveljavljanje obligacijskega zahtevka, s katerim tožeča stranka v tej pravdi obračunava prispevke h gradnji v skladu s solastninskima deležema. Ugotovljeno je, da sta se pravdni stranki pred začetkom gradnje dogovorili za skupno gradnjo in za solastninske deleže. Ta dogovor je podlaga za obračun stroškov vlaganja v skupno gradnjo. Terjatev je dospela ob koncu gradnje, to je tedaj, ko sta stranki šteli dogovor za izpolnjen. To pa se je zgodilo z dokončanjem gradnje po izdelavi fasade in ureditvi okolice v letu 1971, potem ko sta se stranki pred tem že vselili vsaka v svoje stanovanje. Dejstvo, da tožeča stranka ni priznavala dogovora, na začetek zastaralnega roka ne vpliva. Tožeča stranka je v pravdi opr. št. P 43/81 neuspešno uveljavljala stališče, da ni šlo za skupno gradnjo in da solastninska deleža nista bila dogovorjena. S tem, da se je neutemeljeno upirala zemljiškoknjižni realizaciji sklenjenega in dejansko že izpolnjenega dogovora, ni prestavila začetka zastaralnega roka. Svoj obračunski zahtevek bi lahko postavila v letu 1971. Tedaj ta zahtevek nikakor ne bi bil preuranjen. Ker ga ni uveljavila niti v 10 letih, kot je določal zanjo ugodnejši tedaj veljavni Zakon o zastaranju terjatev v 14. členu, je nastopilo zastaranje. Tožena stranka je v tej pravdi ugovarjala zastaranje, zato sta sodišči prve in druge stopnje ravnali pravno pravilno, ko sta ugovor upoštevali (3. odst. 360., 1. odst. 361. in 362. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih).

Nadaljnji revizijski ugovor, da sta sodišči z zmotno dokazno oceno bistveno kršili določbe pravdnega postopka, je po vsebini ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki na revizijski stopnji odločanja ni mogoč (3. odst. 385. čl. ZPP). Ne glede na to se ta ugovor nanaša na višino terjatve, kar pa je glede na zavrnitev celotnega zahtevka brez pomena za odločitev v tej zadevi.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).