Jedro

Stališče, da psihiatrični pregled v okviru izvedenstva po 265. členu ZKP po 35. členu Ustave Republike Slovenije ni možen, ni sprejemljivo.

Odklonitev obsojenca pri psihološkem testu v okviru pridobivanja podatkov o njegovem duševnem stanju v času storitve kaznivega dejanja je njegova pravica. Vendar pa to ne izključuje izvedenskega dela psihiatra, ki se opravlja tudi z opazovanjem. To pa je podlaga za oceno duševnega stanja, če je opravljeno v okviru pooblastil iz 265. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojeni M.Š. je dolžan plačati kot stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom povprečnino v znesku 150.000,00 (stopetdesettisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega M.Š. za krivega kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ in mu izreklo kazen eno leto zapora. Iz razlogov 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je prvostopno sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, naložilo pa mu je v plačilo izdatke in nagrado odrejene zagovornice (po uradni dolžnosti) v znesku 46.768,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi državne tožilke ugodilo tako, da je prvostopno sodbo v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen zvišalo na dve leti zapora. Pritožbo zagovornice obsojenca je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojencu so bili naloženi v plačilo stroški pritožbenega postopka in sicer na 100.000,00 SIT odmerjena povprečnina.

Obsojenčeva zagovornica je dne 30.05.2000 vložila na Okrožno sodišče v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in druge kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da Vrhovno sodišče odloči po 426. členu in 3. odstavku 422. člena ZKP.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da ta ni utemeljena. Sodišče ni zagrešilo kršitve iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj se sodbi ne opirata na dokaze, ki bi bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodbi sta sodišči oprli na izpoved oškodovanke, ki jo potrjujejo objektivne ugotovitve o preiskavi sledov dejanja in telesnih izločkov in katere verodostojnost in zanesljivost potrjuje tudi strokovno mnenje o osebnosti oškodovanke. Prav tako ni utemeljena zahteva, ko govori o nezakoniti hišni preiskavi in nezakonitem izvajanju dokazov s pomočjo izvedenca psihiatra.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica navaja, da je sodišče kršilo 8. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je sodbo oprlo na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in sicer nedotakljivost stanovanja, kot jo določa 36. člen Ustave Republike Slovenije. Dne 13.05.1999 naj bi bila v stanovanju obdolženca opravljena hišna preiskava v nasprotju z 214., 216. in 218. členi ZKP glede na to, da sta policist in kriminalist stopila v stanovanje obsojenca brez sodnega naloga, brez dveh prič, le v prisotnosti obsojenčeve matere, odvzela iz stanovanja proti izdaji zapisnika o zasegu predmetov avtomobilske ključe, hlače iz modrega jeansa ter moško srajco. Nadalje sta opravila pregled osebnega avtomobila, parkiranega pred blokom, in kontejnerja, na katerem naj bi se v prisotnosti oškodovanke iskali neki dokazi, pri čemer je bil ogled opravljen brez navzočnosti obsojenca in tudi dveh prič.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Hišna in osebna preiskava se po določbi 1. odstavka 215. člena ZKP odredi z obrazloženo pisno odredbo sodišča. Po določbi 220. člena ZKP je v 1. odstavku med drugim določeno, da se predmeti, ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku, zasežejo in izročijo v hrambo sodišču. V 4. odstavku tega člena pa je določeno, da pooblaščene uradne osebe organov za notranje zadeve smejo zaseči predmete, omenjene v 1. odstavku tega člena, kadar postopajo po 148. in 164. členu tega zakona ali kadar izvršujejo nalog sodišča. Po podatkih kazenskega spisa niti hišna preiskava stanovanja, v katerem je stanoval obsojenec, niti hišna preiskava obsojenčevega osebnega avtomobila nista bili opravljeni. Iz zapisnika o zasegu predmetov z dne 13.05.1999 (l. št. 19 spisa), je razvidno, da je bil zaseg predmetov - obsojenčevih oblačil in avtomobilskih ključev opravljen na stanovanju A.Š., na podlagi 220. člena ob pogojih 148. in 144. členov ZKP. Zato je brez odredbe sodišča, ob ogledu istega dne, o katerem je bil preiskovalni sodnik obveščen, pa se ga ni udeležil, bil opravljen pregled osebnega avtomobila Renault, ki ga je z originalnim ključem odprl kot pooblaščena uradna oseba kriminalist B.D., pri čemer se je ogled na kraju kaznivega dejanja opravil 14.05.1999 ob 01. uri, dočim se je pregled vozila nadaljeval ob 12. uri. V nobenem primeru niti pri zasegu predmetov niti pri ogledu obsojenec ni bil navzoč. Obsojencu je bila namreč 13.05.1999 ob 05.30 uri odvzeta prostost zaradi upravičene bojazni, da bo uničil sledove kaznivega dejanja in da obstoji nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje po 2. in 3. točki 1. odstvka 201. člena ZKP. Ob navedeni fazi odkrivanja obsojencu očitanega kaznivega dejanja niti o hišni preiskavi, ki jo očitno ni bilo potrebno opraviti, ker so bili zaseženi predmeti pooblaščeni uradni osebi od stanovalcev izročeni, kar velja tudi za pregled osebnega avtomobila in pri tem jemanje sledov obsojencu očitanega kaznivega dejanja, vse v okviru pooblastil iz 1. in 2. odstavka 148. člena ZKP zaradi izsleditve storilca in zavarovanja sledov kaznivega dejanja, kjer se izrecno navaja pooblastilo opraviti potreben pregled prevoznih sredstev. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v predkazenskem postopku pristojni policijski organi niso prekoračili pooblastil, ki jih imajo pri odkrivanju kaznivih dejanj in zavarovanju sledov le-teh ob ogledu, zasegu predmetov in pregledu vozil, zato vložnica zahteve v tej smeri ni mogla imeti uspeha. Zaradi povedanega očitek, da je sodišče kršilo 8. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin - 36. člena Ustave v izvedenem dokaznem postopku nima podlage, saj za ugotovitev med drugim, da so policijski organi vstopili v tuje stanovanje proti volji stanovalca in da so jih preiskali, vložnica razen pavšalnega očitka ne ponuja nobenih dokazov, kar velja tudi za opravljeni pregled osebnega avtomobila, ki ga je uporabljal obsojenec. V postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku obsojenec in njegova zagovornica nista ugovarjala izvedbi dokazov, pridobljenih z zasegom predmetov, oziroma nista zatrjevala, da bi bili pridobljeni z nezakonitim vstopom v stanovanje ali osebni avtomobil. Tudi očitek vložnice, da je bila obsojencu kršena pravica do pritožbe, ko pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, kot je to razvidno iz pritožbenih navedb ter sodbe višjega sodišča, ni utemeljen. Vložnica namreč ni v ničemer opredelila, na katere pritožbene trditve, ki bi utegnile biti pomembne za pravilnost in zakonitost obeh napadenih sodb, v sodbi pritožbenega sodišča ni dobila odgovora. Glede na to, da mora biti skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti obrazložen, česar pa v obravnavanem primeru vložnica ni storila, je bilo tudi navedeni očitek kršitve določb kazenskega postopka zavrniti kot neutemeljen.

Prav tako vložnica z nadaljnjim očitkom o kršitvi pravic iz 34. in 35. člena Ustave Republike Slovenije ni mogla imeti uspeha. Ustava z navedenima določbama varuje pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bil sprejet dokazni sklep o izvedbi dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, ko naj bi se ugotavljale okoliščine, pomembne za ugotovitev obsojenčeve prištevnosti in osebnosti nasploh. Obsojenec je sodelovanje z izvedencem psihiatrom odklonil in sicer je odklonil psihološki pregled, češ da vdirajo v njegovo zasebnost. Vložnica navaja, da v teku kazenskega postopka ni nihče izrazil kakršnegakoli suma v obsojenčevo duševno zdravje, zato naj bi bila odreditev izvedenca (psihiatra) očitno v nasprotju s 1. odstavkom 265. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da nobena kršitev niti ustave niti ZKP v tej smeri prav tako ni podana. Zlasti ni sprejemljivo vložničino stališče, da psihiatrični pregled po 35. členu Ustave ni možen, kakor tudi da psihiatrični pregled ni predviden niti v Ustavi, kaj šele v zakonu in da gre zato za neustaven in nezakonit poseg. Ugotavljanje kazenske odgovornosti je ustavno pooblastilo državnim organom - sodiščem po določbah od 19. do 32. člena ter 34. do 38. člena Ustave Republike Slovenije. Vložnica zatrjuje, da psihiatrični pregled po 35. členu Ustave ni možen glede na to, da je v tej določbi zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegova zasebnost in osebnostne pravice. Vložnica še nadaljuje, da psihiatrični pregled ni predviden niti v Ustavi niti v zakonu, zato je bil poseg neustaven in nezakonit, na rezultatih tega postopka pa temelji zato nezakonita in neustavna pravnomočna sodba, ko je bil psihiatrični pregled kot posreden dokaz za t.i. storitev kaznivega dejanja, kar je uporabilo tožilstvo kot razlog za zvišanje zaporne kazni.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je izvedenstvo psihiatrične stroke odredilo sodišče prve stopnje v fazi dokazovanja na glavni obravnavi po pooblastilu iz 248. člena ZKP v obsegu 265. člena tega zakona. Odklonitev obsojenca pri psihološkem testu v okviru pridobivanja podatkov o duševnem stanju obsojenca v času storitve kaznivega dejanja je pravica obsojenca v sistemu procesnega položaja le-tega v kazenskem postopku. To obsojenčevo ravnanje pa ne izključuje izvedenskega dela psihiatra, ki se opravlja tudi z opazovanjem, ki je bilo v obravnavanem primeru podlaga za oceno duševnega stanja obsojenca, saj je bilo opravljeno v okviru pooblastil iz 265. člena ZKP (opazovanje), ko Ustava v zvezi z ugotavljanjem kazenske odgovornosti storilca kaznivih dejanj dopušča določene posege v osebnost storilca, ne samo z omejevanjem osebne svobode, ampak tudi posege zaradi ugotavljanja sledov kaznivega dejanja in posege zaradi ugotavljanja osebnosti storilca zaradi ugotovitve prištevnosti obsojenca, le-temu zagotavlja, kolikor je njegovo sodelovanje potrebno, uveljavljanje pravice odkloniti sodelovanje pri posameznih metodah izvedenskega dela, kar pa ne izključuje opazovanja obsojenca v teku izvedenskega dela, tudi izvedenca s področja sodne psihiatrije. Izvedenčevi zaključki po oceni Vrhovnega sodišča ne temeljijo na kakršnikoli zlorabi pooblastil po prej citiranih določbah ZKP in ne predstavljajo očitane kršitve 34. člena Ustave. Zato so neupoštevna izvajanja, da je zlasti pritožbeno sodišče z uporabo dokaza z izvedencem psihiatrom uporabilo nedovoljen dokaz, ko je na pritožbo okrožne državne tožilke v prvostopni sodbi določeno kazen obsojencu zvišalo. Zaradi povedanega vložnica tudi v tej smeri s svojo zahtevo ni mogla imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da ni podana nobena kršitev zakona, ki ga vložnica uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, le-to zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na 1. odstavku 95. člena v zvezi z 98.a) členom ZKP.