Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti razloge, zaradi katerih je zavrnilo dokazni predlog toženca, vendar bi moral toženec na navedeno kršitev, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznega predloga opozoriti sodišče prve stopnje najkasneje pred koncem zadnje glavne obravnave, česar pa tožnik ni storil.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se sodba v točki 1. in 5. spremeni tako, da se glasi: »1. Tožena stranka I. S. je dolžan plačati tožeči stranki A. S. iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo znesek 39.382,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2004 dalje do plačila, vse v petnajstih dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek iz naslova plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se zavrne.

5. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 4.668,00 EUR v roku 15 dni od prejema pismenega odpravka sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi».

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan tožnici iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo plačati 45.901,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do plačila (točka 1), zavrnilo je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice (točka 2), tožencu je naložilo, da je dolžan plačati tožnici odškodnino iz naslova prispevka za bivanje tožnice v varni hiši v višini 557,06 EUR z obrestmi od 10. 10. 2005 (točka 3), zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati 1.430.000,00 SIT (5.967,28 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi iz naslova izgube na dohodku (točka 4) ter tožencu naložilo, da je dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v višini 8.428,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 5).

Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (točka 1., 3. in 5.) iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in razpiše obravnavo po določbi 347. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Odsotnost aktivnosti stranke ne more nadomestiti sodišče, saj sodišče ne sme ugotavljati dejstev, ki jih nobena stranka ni navajala. Prvo sodišče je sledilo dokaznemu predlogu tožnice, da se vpogleda v kazenski spis Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 186/2005, čeprav iz dokaznega predloga ne izhaja, kaj naj bi tožnica s predlaganim dokazom dokazovala. Dokazni predlog je tudi premalo substanciran, saj mora pravdna stranka pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis določno navesti, katere listine naj sodišče vpogleda, kaj se s tem dokazuje in kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. Sodišče prve stopnje sklepa o agresivnem značaju toženca na podlagi pravnomočne sodbe v kazenskem postopku III K 168/2005, takšna dokazna ocena je nesprejemljiva, saj je prvo sodišče oprlo svojo odločitev v celoti na ugotovitve v kazenskem postopku. Prvo sodišče je zato kršilo določbe pravdnega postopka in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo. O mnenju izvedenca se toženec ni mogel izjasniti, prvo sodišče pa ni pojasnilo razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov toženca. Ker je prvo sodišče zavrnilo dokazni predlog toženca, da se zasliši M. K. in ker mu ni bila dana možnost, da se izjavi o mnenju izvedenca, je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi prvo sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in ne bi kršilo določb postopka, bi pravilno ugotovilo dejansko stanje, zato bi tožnica z zahtevkom uspela v nižjem odstotku. Nepravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj prvo sodišče ni upoštevalo uspeha v pravdi.

Pritožba je deloma utemeljena.

Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti razloge, zaradi katerih je zavrnilo dokazni predlog toženca, vendar bi moral toženec na navedeno kršitev, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznega predloga opozoriti sodišče prve stopnje najkasneje pred koncem zadnje glavne obravnave, česar pa tožnik ni storil. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člen ZPP). Takšnih trditev pritožba ne vsebuje. Pritožba tudi ne pove, v čem bi bile dejanske ugotovitve prvega sodišča drugačne, če bi bil izveden dokaz in v katerem delu bi bila odločitev prvega sodišča drugačna.

Toženec v pritožbi zatrjuje, da se o izvedeniškem mnenju ni mogel izjaviti. Takšne trditve so zmotne. Toženec je prejel izvedeniško mnenje pred razpisom zadnjega naroka, zato bi lahko podal pripombe pisno ali na naroku. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da tožnica ni podala trditvene podlage glede protipravnega ravnanja toženca, kar izhaja iz obsežnih navedb tožnice v tožbi in pripravljalnih vlogah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvo sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, kakor tudi ne relativnih bistvenih kršitev postopka, ki bi vplivale na pravilnost sodbe (prvi in drugi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja pravdnih strank in priloženih zdravstvenih kartonov ugotovilo, da je tožnik s protipravnimi ravnanji z dne 2. 7. 1999, 19. 7. 1999, 7. 4. 2000, 26. 6. 2000, 3. 7. 2000 in januarja 2004 povzročil tožnici telesne poškodbe, takšnih dejanskih ugotovitev pritožba opredeljeno ne izpodbija, kakor tudi ne ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil toženec za dogodek z dne 6. 1. 2004 pravnomočno obsojen na podlagi kazenske sodbe III K 168/2005. Dejanske ugotovitve prvega sodišča ne temeljijo na izvedenih dokazih v kazenskem postopku, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba. Sodba vsebuje podrobne razloge, zaradi katerih je prvo sodišče sledilo izpovedbi tožnice (2), da je toženec odgovoren za škodne dogodke, kar potrjuje tudi predložena zdravstvena dokumentacija ter posredno tudi izvedeniški mnenji. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejanske okoliščine o obstoju civilnega delikta, kar je ustrezno obrazložilo v sodbi.

Pritožba podrobneje ne napada višine priznane nepremoženjske škode, zato je pritožbeno sodišče presojalo višino priznane nepremoženjske škode v okviru pravilne uporabe materialnega prava. Poškodbe pri tožnici (3) so bile lahke, vendar so nastajale s ponavljajočimi protipravnimi ravnanji toženca v družinskem okolju, v sorazmerno kratkem obdobju od 2. 7. 1999 do 3. 7. 2000 ter nato še 6. 1. 2004. Zato je glede na vrsto poškodb, intenziteto in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja sodišče prve stopnje prisodilo tožnici primerno odškodnino za telesne bolečine v višini 4.172,93 EUR.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je pritožbeno sodišče upoštevalo, da so škodni dogodki povzročili pri tožnici ponavljajoče se depresivne motnje, zaradi česar tožnica ni več zmožna za pridobitvena dela, izražena je anhedonija (nezmožnost, da bi se razveselila, razvedrila in podobno), anksioznost in arterijska hipertenzija (4). Tožnica ima zaradi škodnih dogodkov velik strah pred tožencem, zato se ne upa svobodno gibati in živi v »ilegalnem« stanovanju, kar pomembno vpliva na njene zmanjšane življenjske aktivnosti. Strah pred tožencem in njegovimi protipravnimi ravnanji je prešel v obliko duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato je za to vrsto nepremoženjske škode primerna odškodnina v višini 29.210,00 EUR, ob tem, da je bila odškodnina za strah znižana na znesek 6.000,00 EUR.

Intenziven primarni strah je tožnica doživljala ob vsakem dogodku. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo za primarni in sekundarni strah enotno odškodnino v višini 6.000,00 EUR. Glede na sodno prakso je tožnici priznana sorazmerno visoka odškodnina za to vrsto nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da je v času škodnih dogodkov tožnica živela s tožencem v življenjski skupnosti, nasilna ravnanja toženca zoper tožnico so se ponavljala, zaradi česar je tožnica v spornem obdobju doživljala grozovit strah za življenje, saj so se protipravna (nasilna) ravnanja toženca kontinuirano ponavljala, zaradi nastalih poškodb pa je tožnica imela tudi strah za izid zdravljena(5).

Na podlagi določbe 1060. in 1062. člena Obligacijskega zakonika je bila glede priznanja odškodnine za nepremoženjsko škodo uporabljena določba 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (6), za škodni dogodek iz leta 2004 pa 179. člen OZ. Priznana nepremoženjska škoda je odraz načela individualizacije višine odškodnine, ki je vezana na subjektivno doživljanje škode s strani tožnice, hkrati pa je priznana odškodnina objektivno pogojena s kriteriji, kot so: objektivne materialne možnosti družbe in razmerja, kot jih je oblikovala sodna praksa, med posameznimi vrstami škode in škodnimi posledicami (7).

V okviru materialnopravne presoje pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile nepravilno priznane zamudne obresti od 1. 1. 2002, saj se je zadnji škodni dogodek zgodil 6. 1. 2004. Tožnica ne zatrjuje, da je toženca pozvala na plačilo škode. Šele takrat, ko upnik izrazi svojo škodo v denarju in ko dolžnik s pomočjo objektivnih podatkov lahko preveri resničnost denarnega zahtevka, je v zamudi, kar pomeni, da je toženec prišel v zamudo z dnem vložitve tožbe 27. 9. 2004. Tožnica je upravičena do vračila prispevka, ki ga je plačala za njeno bivanje v varni hiši v višini 557,06 EUR, saj je navedeni strošek posledica protipravnega ravnanja toženca, teh ugotovitev pa pritožba opredeljeno ne izpodbija.

Pritožba je bila deloma utemeljena, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo, v ostalem delu pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. in 358. člen ZPP).

Tožencu so bili priznani naslednji stroški (8): za odgovor na tožbo 1100 točk, za odgovor na razširitev tožbe 1100 točk, za pripravljalno vlogo z dne 9. 1. 2006 825 točk, za narok 10. 10. 2006 in trajanje 550 točk, za pripravljalno vlogo 12. 6. 2006 550 točk, za narok 20. 6. 2006 1.100 točk, za pripravljalno vlogo 25. 10. 2006 550 točk, za glavno obravnavo 22. 3. 2007 750 točk, za porabljeni čas 250 točk, za narok 30. 1. 2007 550 točk, za porabljeni čas 200 točk, za vlogo 27. 3. 2007 20 točk, sporočilo sodišču 28. 3. 2007 20 točk, za pripombe na izvedeniško mnenje 550 točk, za narok 5. 5. 2008 550 točk, porabljeni čas 100 točk, za narok 22. 12. 2008 550 točk, za trajanje 50 točk, kar je skupaj 9365 točk, DDV 1873 točk, materialni stroški 103,65 točk, skupaj 11.341,65 točk oziroma 5.205,81 EUR skupaj s stroški predujma 5.254,46 EUR. Tožencu so bili tudi priznani pritožbeni stroški: za pritožbo 1875 točk, za DDV 375 točk in materialni stroški 28,7 točk, skupaj 2278,70 točk oziroma 1046 EUR, skupaj s takso 2426,40 EUR. Tožnici so bili priznani pravdni stroški v višini 8.428,00 EUR (9), glede na uspeh v pravdi (75%) je tožnica upravičena do pravdnih stroškov v višini 6.321,00 EUR. Tožencu pa so bili priznani pravdni stroški pred sodiščem prve stopnje v višini 5.254,46 EUR, glede na uspeh (25%) 1.313,61 EUR ter pritožbeni stroški v višini 2.426,40 EUR, glede na uspeh s pritožbo (14%) 339,69 EUR, kar skupaj predstavlja znesek 1.653,00 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je toženec dolžan plačati tožnici 4.668,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Glej podrobneje sodbo stran 7. (3) Podrobneje glej sodbo stran 8 in 9 točka b. (4) Podrobneje glej sodbo stran 10 in 11 točka d in izvedeniško mnenje stran 111 - 112. (5) Podrobneje glej sodbo stran 9 točka c. (6) Za škodne dogodke v letu 1999 in 2000.(7) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 260/2004.(8) Glej stroškovnik toženca stran 176 in 180.(9) Glej podrobneje specifikacijo priznanih pravdnih stroškov tožnice, ki jih pritožba ne izpodbija, na strani 13 in 14 sodbe sodišča prve stopnje.