Jedro

Pravdni stranki sta sklenili sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. S tem sporazumom se je tožena stranka zavezala, da bo tožnici poravnala vse zapadle in neporavnane obveznosti iz delovnega razmerja (odškodnino za neizkoriščeni letni dopust, sorazmerni del regresa za letni dopust in neizplačan del plačila za delo). Ker tožena stranka ni poravnala obveznosti iz sklenjenega sporazuma, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku iz tega naslova utemeljeno ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino za neizrabljeni letni dopust za leti 2013 in 2014 v znesku 577,90 EUR bruto ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2014 dalje do plačila, obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 v znesku 261,20 EUR bruto ter ji po plačilu davka izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 dalje do plačila, obračunati plačo (80 razporeditvenih delovnih ur) v znesku 447,00 EUR bruto ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2014 dalje do plačila, izplačati plačo (152 razporeditvenih ur in redno delo za april 2014) v znesku 1.014,56 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 dalje do plačila ter na navedeni neto znesek obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (prvi odstavek točke I). Kar je zahtevala tožeča stranka več, to je izplačilo zakonskih zamudnih obresti za dan 5. 6. 2014 (od neto zneska plače za 80 razporeditvenih delovnih ur), za dan 30. 6. 2014 (od neto zneska sorazmernega dela regresa za letni dopust, neto zneska plače za 152 razporeditvenih ur in rednega dela za april 2014) in za dan 30. 7. 2014 (od neto zneska odškodnine za neizrabljen letni dopust), je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 190,93 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila; pod izvršbo (točka II izreka) ter da povrne stroške sodne takse v višini 120,00 EUR in sicer tako, da del takse v znesku 96,00 EUR plača na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, drugi del takse v znesku 24,00 EUR pa neposredno tožeči stranki v roku 8 dni, pod izvršbo (točka III izreka).

Zoper ugodilni del sodbe v točki I izreka ter zoper točki II in III izreka se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del zamudne sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, toženi stranki pa prizna stroške postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani del zamudne sodbe razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da ni prejela tožbe (skupaj s pozivom za odgovor na tožbo). Sodišče prve stopnje pri preizkusu pogojev za izdajo zamudne sodbe ni ugotavljalo, ali je bila vročitev opravljena. Sodišče prve stopnje sicer navede, kdaj naj bi bila vročitev opravljena, ne pa tudi, na katerem naslovu in komu. Prav tako ni navedeno ali je vročilnica podpisana oziroma ali je bila vročitev pravilno opravljena. Zgolj pavšalna navedba v obrazložitvi, da je sodišče prve stopnje tožbo poslalo v odgovor, onemogoča učinkovit preizkus zamudne sodbe. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zamudna sodba je izdana v nasprotju z določbami ZPP, s tem pa je podana tudi kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. Glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, je prvostopenjsko sodišče sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožba skupaj s pozivom sodišča, da mora tožena stranka v roku 30 dni odgovoriti na tožbo, toženi stranki vročena dne 23. 10. 2014, na njen poslovni naslov: A.. Na povratnici je tudi podpis prejemnika. Ker je bila tožba vročena toženi stranki na njenem poslovnem naslovu, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožba pravilno vročena. Tožena stranka v pritožbi ne trdi, da je tožbo prejela neupravičena oziroma nepooblaščena oseba, temveč meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, na katerem naslovu in komu naj naj bi bila opravljena vročitev ter ali je vročilnica podpisana oziroma ali je bila vročitev pravilno opravljena. Sodišče prve stopnje je že s tem, ko je ugotovilo, da je bila tožba dne 13. 10. 2014 pravilno vročena toženi stranki, posredno odgovorilo tudi na to, kar izpostavlja pritožba, in sicer, da je bila vročilnica podpisana s strani pooblaščene osebe. Takšno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožba pravilno vročena toženi stranki, pa lahko tudi pritožbeno sodišče v celoti preizkusi glede vseh okoliščin, ki vplivajo na pravilnost vročitve (vročanje in podpis pooblaščene osebe za sprejem pošiljk na pravilnem naslovu tožene stranke).

Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, katere terjatve iz delovnega razmerja tožnica uveljavlja s tožbo in v kakšni višini, ker tožena stranka svojih obveznosti iz delovnega razmerja ni poravnala. Pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP je torej izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi dodatni pogoj iz 4. točke 1. odstavka istega člena ZPP, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica ali z dejstvi, ki so splošno znana, saj med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi ni nikakršnega nasprotja. Izpodbijana zamudna sodba je tudi materialnopravno pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev.

Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je tožena stranka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 9. 2013 do 31. 8. 2014 (A2), da je dne 28. 4. 2014 tožnica podala vlogo za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi ter da je tožena stranka s tožničinim predlogom soglašala. Stranki sta sklenili sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katerega je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem 1. 5. 2014 (A2). S tem sporazumom se je tožena stranka zavezala, da bo tožnici poravnala vse zapadle in neporavnane obveznosti iz delovnega razmerja in sicer odškodnino za neizkoriščeni letni dopust za leti 2013 in 2014 v znesku 577,90 EUR bruto, ki bo izplačana do 30. 7. 2014, sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 v znesku 261,20 EUR bruto, ki bo izplačana do 30. 6. 2014, 80 razporeditvenih delovnih ur v znesku 447,00 EUR bruto, ki bodo izplačane do 5. 6. 2014 ter 152 razporeditvenih delovnih ur in redno delo za mesec april 2014 v znesku 1.014,56 EUR neto, kar bo izplačano do 30. 6. 2014. Ker tožena stranka na vloženo tožbo ni odgovorila, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožena stranka priznava vsebino sporazuma, kot tudi to, kar navaja tožnica v tožbi in sicer, da tožena stranka ni poravnala obveznosti iz sklenjenega sporazuma. Zato je sodišče prve stopnje pravilno delno ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je upoštevalo datum zapadlosti posameznih terjatev in obrestni, zahtevek pa je delno zavrnilo, za čas ko tožena stranka z izpolnitvijo ni bila v zamudi. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse okoliščine v zvezi z vročitvijo in tudi glede utemeljenosti ter sodbo izdalo v skladu s 318. členom ZPP.

Bistvene kršitve določb postopka iz 7. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Ker niso podani niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka povrniti tožnici stroške postopka. Ker je bila tožnica s sklepom z dne 16. 9. 2014 delno oproščena plačila sodne takse za postopek za postopek na prvi stopnji, je sodišče prve stopnje toženi stranki tudi pravilno naložilo plačilo sodne takse in sicer tako, da mora tožena stranka del sodne takse, za katerega tožnica ni bila oproščena, plačati tožnici, preostali znesek, za katerega pa je bila tožnica oproščena, pa nakazati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).