Jedro

Pritožba se v razlogih osredotoča in izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogoja iz 5. alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr, in sicer, da vzrokov in ogrožanja iz 3. in 4. alineje ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (izven socialno varstvenega zavoda, v nadzorovani obravnavi).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka ustavilo postopek odločanja o alternativnem predlogu predlagatelja z dne 27. 3. 2025 za sprejem osebe (nasprotne udeleženke) na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom na podlagi sklepa sodišča, v II. točki izreka je sklenilo, da se nasprotni udeleženki podaljša zadržanje na varovanem oddelku posebnega socialno varstvenega zavoda Dom na Krasu, Enota Dutovlje, Dutovlje 128, Dutovlje, za dobo enega leta oziroma najdlje do 17. 4. 2026, pri čemer je ta dolžan sprejeti nasprotno udeleženko ob sprostitvi prvega prostega mesta v vrstnem redu za sprejem po sodnih sklepih, v III. točki izreka je odločilo, da se do sprostitve prostega mesta na varovanem oddelku tega posebnega socialno varstvenega zavoda oziroma najdlje do poteka roka iz II. točke izreka sklepa nasprotna udeleženka zadrži na varovanem oddelku UKC Maribor, Oddelku za psihiatrijo, pri čemer se doba zadržanja na varovanem oddelku UKC Maribor, Oddelku za psihiatrijo, všteje v dobo trajanja ukrepa iz II. točke izreka sklepa.

2.Zoper sklep se nasprotna udeleženka po odvetnici pravočasno pritožuje. V pritožbi povzema odločitev v II. in III. točki izreka in uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s členom 30/1 Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri presoji pogojev za zadržanje oziroma podaljšanje zadržanja nasprotne udeleženke na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda nedopustno sklicevalo na razloge iz sklepa z dne 17. 4. 2024. Okoliščine so bile bistveno drugačne, saj se je 13. 1. 2025 iztekalo obdobje odrejenega varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstveni ustanovi, ki se je preverjal vsakih šest mesecev, in je sodišče odločilo o sprejemu nasprotne udeleženke v socialno varstveni zavod Dom na Krasu, nato pa dopolnilo s sklepom 13. 1. 2025 še o zadržanju na Enoti za forenzično psihiatrijo Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor oziroma po prestanem varnostnem ukrepu na varovani enoti Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor do sprostitve prostega mesta v SVZ Dom na Krasu. S tem, ko je s sklepom 13. 1. 2025 odločilo o zadržanju nasprotne udeleženke na Enoti za forenzično psihiatrijo, je poseglo v izrečen varnostni ukrep, ki se je iztekel istega dne, v nadaljevanju pa brez zakonsko predpisanega postopka sprejema na oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnice brez privolitve odločilo o njenem zadržanju v psihiatrični ustanovi, kar ni združljivo s procesnimi jamstvi nasprotne udeleženke. Dejansko stanje iz sklepa VSM I Cp 40/2024 ni primerljivo z obravnavanim, ampak bi bilo primerljivo v primeru postopkovno pravilnega odločanja o sprejemu na oddelek pod posebnim nadzorom Oddelka za psihiatrijo v UKC Maribor z dnem 13. 1. 2025, če bi ta bil izveden. Nasprotni udeleženec v postopku I Cp 40/2024 kljub pravnomočni odločitvi sodišča vse do izteka ukrepa na varovani oddelek SVZ še ni bil nameščen, zaradi prezasedenosti varovanega oddelka SVZ pa je bil ves čas veljavnosti ukrepa nameščen na Oddelku za psihiatrijo, Enoti za forenzično psihiatrijo, ki je bil predlagatelj postopka in ne na oddelku pod posebnim nadzorom po izteku varnostnega ukrepa, kot je bila nasprotna udeleženka. Navaja, da nasprotna udeleženka ne graja ugotovitve glede zaključenega in nepotrebnega nadaljnjega akutnega bolnišničnega zdravljenja, ker je ugotovitev podprta že z izvedenskim mnenjem sodne izvedenkeB. B. z dne 13. 4. 2024 in izvedenskim mnenjem sodne izvedenke A. A. z dne 14. 4. 2025. Iz takšne ugotovitve izvira zaključek, da ZDZdr ne daje podlage za namestitev ali podaljšanje namestitve nasprotne udeleženke v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, pri čemer se sklicuje na opredelitev oddelka pod posebnim nadzorom iz 12. točke 2. člena ZDZdr in varovanega oddelka iz 17. točke 2. člena ZDZdr. Navaja, da nasprotna udeleženka na oddelku pod posebnim nadzorom Oddelka za psihiatrijo v UKC Maribor ni deležna intenzivnega zdravljenja, ki bi utemeljevalo njeno zadržanje ali podaljšanje njene namestitve do sprostitve prostega mesta v SVZ. Nasprotna udeleženka morda res potrebuje strukturirano okolje, vendar pa bremena dejstva, da so SVZ-ji preobremenjeni in sprejemajo varovance po čakalnih listah, nanjo ni mogoče prenesti na način, da bo za nedoločeno in povsem nedoločljivo obdobje, ko ne izpolnjuje pogojev za sprejem brez privolitve v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, dejansko v takem oddelku bivala nedvomno v nasprotju z določili ZDZdr. Izpostavlja 3. člen ZDZdr in 6. točko v obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-294/12 z dne 10. 6. 2015 in navaja, da je ob tem, ko nasprotna udeleženka ne potrebuje več akutnega bolnišničnega zdravljenja, mogoče in tako obenem dopustno v skladu z ZDZdr zagotoviti institucionalno varstvo samo v SVZ, pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr glede namestitve v oddelek pod posebnim nadzorom pa niso omiljeni ali suspendirani za čas, ko oseba na odrejeno institucionalno varstvo v SVZ čaka na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnice, ker v njem ni prostih mest. Dopuščanje neustavnega stanja je do oseb s težavami v duševnem razvoju krut odklon od ustavno zagotovljenih jamstev. Izpostavlja, da mora biti odvzem osebne svobode sorazmeren z ustavno vrednoto, ki se na ta način varuje, to je s premoženjem, zdravjem in življenjem samoogrožajoče pridržane osebe in drugih oseb. Navaja, da se med več možnimi zdravstvenimi posegi izbere oziroma predlaga tistega, ki najmanj posega v osebno integriteto osebe, najmanj omejuje njeno osebno svobodo in ima najmanj neželenih učinkov (drugi odstavek 8. člena ZDZdr). V konkretnem primeru je prekršena tudi ta določba, saj ZDZdr ne opredeljuje prilagojenega režima obravnave za osebe, ki v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice čakajo na namestitev SVZ. Pritožba opozarja na neustavne odločitve v zvezi s čakanjem na namestitev SVZ, medtem ko določba drugega odstavka 52. člena Ustave ustvarja pozitivno obveznost države, da na normativni in izvedbeni ravni, kolikor to le dopuščajo njene finančne zmožnosti, sprejme celovite ukrepe za uresničevanje človekovega dostojanstva oseb z duševnimi motnjami. Nasprotni udeleženki se krši tudi pravice iz 17. člena ZDZdr, po katerem je upravičena do varstva v socialnem in bivalnem okolju, ki je kar se da neomejevalno, in zdravljenja na najmanj omejevalni in vsiljivi način, ki je na razpolago, ob upoštevanju njenega zdravstvenega stanja in potreb po zagotavljanju varnosti drugih. Pritožba navaja, da razume vidik odločevalca v primerih, da je določeno osebo treba prisilno zadržati v zavodu in bi bilo zanjo ogrožujoče, če bi bila zgolj iz razloga prezasedenosti vseh SVZ na prostosti ter so ji znana stališča pritožbenega sodišča, da je ustavno vzdržna začasna rešitev, da se do zagotovitve ustreznejše rešitve tako osebo zadrži v psihiatrični bolnišnici, ki ima varovani oddelek in lahko zagotovi primerno varstvo. Vendar pa se v konkretno obravnavanem dejanskem stanju pridruži okoliščina, ko se je sodna izvedenka izjavila o obstoju morebitnega milejšega ukrepa, o katerem izpodbijani sklep razlogov ne vsebuje in je s tem zagrešena absolutna bistvena kršitev postopka. Sodna izvedenka A. A. je na naroku 14. 4. 2025 pojasnila, da bi pri nasprotni udeleženki prišla v poštev depo terapija, če bi ji spremenili terapijo, ki ima preparat v depojski obliki, da za njene zdravstvene težave sicer depo terapija ni registrirana, ampak bi lahko takšno terapijo vodili v terciarni ustanovi, ki lahko predpisuje zdravila izven indikacijskega področja - če bi se takšna terapija izkazala za učinkovito, bi bil možen milejši ukrep. Zato uveljavlja, da pogoji za sprejem na zdravljenje na varovani oddelek SVZ niso izpolnjeni, ker ta ukrep ni prilagojen zdravstvenim potrebam nasprotne udeleženke in bi bil zanjo po spoznanjih psihiatrične stroke primernejši milejši ukrep, pri čemer ni pomembno, na katerem nivoju se zanj zagotavljajo možnosti ter ali je predviden z zakonom ali ne. Izpostavlja sklep VS RS II Ips 45/2020 z dne 21. 8. 2020, iz katerega izhaja, da bi bil vsak drugačen odgovor nesprejemljiv z vidika ustavne pravice nasprotne udeleženke do osebne svobode, dodaja, da bi se bilo nedopustno zadovoljiti s cinično razlago, da mora nasprotna udeleženka ostati v varovanem oddelku samo zato, ker oblik terapije, ki bi bile zanjo najprimernejše ″pri nas ni‶. Takšno naziranje je po navedbi pritožbe mogoče preformulirati na obstoječe dejansko stanje, da obstaja druga možnost terapije, s katero bi se 25-letnemu dekletu pod nadzorom skrbnika CSD lahko omogočilo življenje v strukturiranem okolju institucije po lastni privolitvi ali izven institucije ob jemanju ustrezne terapije, ki bi predstavljala zdravstveni poseg, sorazmeren z njenim namenom, izbran med več možnimi zdravstvenimi posegi, ki imajo preverljive učinke, ker najmanj posega v osebno integriteto osebe, najmanj omejuje njeno osebno svobodo in ima najmanj neželenih učinkov, s čimer bi bilo spoštovano tudi jamstvo iz 8. člena ZDZdr. Pritožba tako poleg neustavnosti opozarja tudi na obstoj milejše oblike obravnave, ki je enakovreden pogoj za zakonito zadržanje v 74. členu ZDZdr, ni pa izpolnjen, saj milejša oblika obravnave, skozi možnosti drugačne oblike terapije, ki bi jo omogočila bivanje izven institucije pod nadzorom skrbnika, ni bila presojena, s tem pa tudi ni bila spoštovana pravica nasprotne udeleženke do individualno prilagojene obravnave. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče tej pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, hkrati pa naj odloči o povrnitvi priglašenih stroškov postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje je skladno z določbama prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 30. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v pritožbeno izpodbijanih delih in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti tudi glede bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) in pravilne uporabe materialnega prava.

5.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v pritožbeno povzetih delih (točkah II. in III. izreka1 ), po predlogu predlagatelja z dne 27. 3. 2025, ki je tudi skrbnik nasprotne udeleženke, na podlagi izvedenega dokaznega postopka2 ,v katerem je v dokazne namene prebralo k predlogu priložene listine (priloge A1 do A8), zapisnik o naroku z dne 17. 4. 2024, izvedensko mnenje izvedenke B. B. z dne 13. 4. 2024, odgovor Psihiatrične bolnice Vojnik, prejete odgovore zavodov po e-pošti sodišču prve stopnje z dne 14. 4. 2025, vpogledalo v evidenco socialno varstvenih zavodov, pri katerih so organizirani varovani oddelki in na naroku dne 14. 4. 2025 zaslišalo nasprotno udeleženko, socialno delavko (kot predstavnico predlagatelja in skrbnika nasprotne udeleženke) in sodno izvedenko psihiatrinjo A. A., ki je v skladu z nalogo v sklepu 9. 5. 2025 podala ustni izvid in mnenje, obrazloženo presodilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji po prvem odstavku 74. člena ZDZdr za podaljšanje namestitve (sprejema) nasprotne udeleženke v varovani oddelek posebnega socialno varstvenega zavoda3 . Zaključilo je, da je kot doba namestitve v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda primerna najdaljša možna doba enega leta, (najdlje do 17. 4. 2026)4 , kot najbolj primeren oziroma ustrezen socialno varstveni zavod je (ponovno) določilo socialno varstveni zavod Dom na Krasu, Enota Dutovlje5 . Ob upoštevanju (tudi pritožbeno neizpodbijanega) dejstva, da je nasprotna udeleženka še vedno začasno zadržana v UKC Maribor, Oddelku za psihiatrijo, takojšnja namestitev v socialno varstveni zavod pa zaradi prezasedenosti ni možna, je odločilo, da se nasprotno udeleženko kljub ugotovitvi, da je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno, do sprostitve prostega mesta na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda Dom na Krasu zadrži na tem oddelku, pri čemer sme zadržanje trajati najdlje do poteka roka iz II. točke izreka sklepa, čas zadržanja pa se všteje v dobo trajanja zadržanja na varovanem oddelku posebnega SVZ6 . Poudarilo je, da je pri tej odločitvi izhajalo iz ciljev, ki se zasledujejo pri namestitvi oseb z duševnimi motnjami v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, kjer se zasledujeta varstveni in terapevtski cilj, ki se oba prepletata in skupaj utemeljujeta ustavno dopustnost posega v osebno svobodo osebe z duševno motnjo in pojasnilo, da se v konkretnem primeru želi preprečiti ogrožanje zdravja in življenja nasprotne udeleženke, hkrati pa doseči odpravo (ali vsaj omilitev) vzrokov, zaradi katerih nasprotna udeleženka ogroža svoje zdravje in življenje, ustrezna oskrba in varstvo za nasprotno udeleženko pa se glede na ugotovljeno stanje v konkretnem primeru lahko doseže le v strukturiranem in nadzorovanem okolju, kjer bo nasprotna udeleženka pod posebnim nadzorom7 in navedlo tudi razloge za začasno namestitev nasprotne udeleženke prav na Oddelek za psihiatrijo na UKC Maribor, pri čemer je pojasnilo, da drugih možnosti dovolj varne namestitve sodišče za nasprotno udeleženko ni našlo ter poudarilo, da sodna praksa še vedno stoji na stališču, da bi bilo v primeru, ko je ugotovljeno, da je določeno osebo treba prisilno zadržati v zavodu, ogrožujoče, če bi bila ta oseba zgolj iz razloga prezasedenosti vseh socialno varstvenih zavodov na prostosti in da je ustavno vzdržna začasna rešitev, da se do zagotovitve ustreznejše rešitve namesti v psihiatrični bolnišnici, ki ima varovani oddelek in lahko zagotovi primerno varstvo8 .

6.Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo za odločitev o predlaganem podaljšanju zadržanja na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda predstavlja prvi odstavek 74. člena ZDZdr (v zvezi z drugim odstavkom 77. člena ZDZdr) in presojalo kumulativno izpolnjenost zakonsko določenih pogojev, ki so: (1) - če je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno, (2) - če oseba potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki je ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način, (3) - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (4) - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, (5) - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz tretje in četrte alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (izven socialno varstvenega zavoda, v nadzorovani obravnavi), (6) - če izpolnjuje druge pogoje za sprejem v socialno varstveni zavod, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva.

7.Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločalo o predlogu za podaljšanje sprejema na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda⁹ , saj je bilo o sprejemu nasprotne udeleženke na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve na podlagi 75. in 74. člena ZDZdr s sklepom sodišča prve stopnje z dne 17. 4. 2024 že pravnomočno odločeno¹⁰ , ni nedopustno sklicevanje sodišča prve stopnje (tudi) na že navedene razloge v že izdanem in pravnomočnem sklepu. Drži, da je bila nasprotna udeleženka v času izdaje sklepa z dne 17. 4. 2024 na prestajanju varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstveni ustanovi, ki ga je prestajala na Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor, kjer je bila po sklepu sodišča prve stopnje 17. 4. 2024 tudi zadržana do sprostitve prostega mesta na varovanem oddelku posebnega socialno varstvenega zavoda Dom na Krasu, Enota Dutovlje. Vendar je sodišče prve stopnje z dopolnilnim sklepom z dne 13. 1. 2025 (po obvestilu UKC Maribor, Oddelka za psihiatrijo, Enote za forenzično psihiatrijo o poteku varnostnega ukrepa) sklep z dne 17. 4. 2024 glede začasnega zadržanja (v točkah II. in III. izreka) dopolnilo s tem, da se po prestanem varnostnem ukrepu nasprotno udeleženko zadrži na varovani enoti oddelka za psihiatrijo UKC Maribor do sprostitve prostega mesta na varovanem oddelku posebnega socialno varstvenega zavoda Dom na Krasu, Enota Dutovlje¹¹ , ta sklep pa je pravnomočen¹² in ni predmet tega pritožbenega postopka in tudi ne more biti predmet pritožbene presoje. Zato s pritožbeno kritiko te že pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje pritožba sedaj izpodbijanega sklepa ne more izpodbiti, niti se pritožbenemu sodišču do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločitev v dopolnilnem sklepu z dne 13. 1. 2025, ni treba opredeljevati.

8.Pritožba ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje o izpolnjenosti prvega pogoja iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr, da je pri nasprotni udeleženki akutno zdravljenje zaključeno. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, se je sodišče tudi pri nadaljnjih zaključkih o izpolnjenosti ostalih še kumulativno predpisanih pogojev iz te zakonske določbe oprlo na izvedene dokaze in pri tem predvsem na izvid in mnenje v postopku določene izvedenke prof. dr. A. A., ki je ustni izvid in mnenje po sklepu sodišča z dne 9. 4. 2025 podala na naroku, njenemu mnenju in ugotovitvam pa kot popolnemu, strokovno utemeljenemu ter na katerega tudi nihče od udeležencev postopka ni imel pripomb, podprtem tudi z drugimi izvedenimi dokazi, sledilo.

9.Pritožba ne izpodbija dejanskih zaključkov in ugotovitev (na katerih je utemeljilo izpolnjenost pogoja iz 3. in 4. alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr) o tem, da sta pri nasprotni udeleženki podani dve duševni motnji (blaga duševna manj razvitost in pridružena duševna motnja, ki je mejna impulzivnega tipa), v posledici katerih (zlasti druge), je nasprotna udeleženka impulzivna in ima raptuse destruktivnega vedenja, v okviru katerih ima povsem moteno presojo realnosti in za kratek čas izgubi sposobnost obvladovanja svojega ravnanja (16. točka obrazložitve), nadalje, da je v posledici teh v preteklosti nasprotna udeleženka že ogrožala svoje zdravje in življenje in zdravje ter življenje drugih (samopoškodovanje, poskus uboja kot hujše kaznivo dejanje) in da tudi na oddelku, kjer je obravnava intenzivna, še prihaja do posameznih raptusov, vstopa v zanjo potencialno škodljive odnose in se na omejitve odziva impulzivno, s čimer bi lahko ogrozila svoje življenje ali življenje drugih ali svoje zdravje in zdravje drugih, da je imela v okviru zadržanja na Oddelku psihiatrične bolnice konflikte z moškimi, zavrača druge ženske, ob konfliktni situaciji je tudi grozila, kar vse kaže na njeno šibko kontrolo impulzov, labilnost čustvovanja, znižano frustracijsko toleranco, zaradi česar je nepredvidljiva (15. točka obrazložitve). Prav tako pritožba ne izpodbija po izvedenki ugotovljenega in opisanega trenutnega duševnega stanja in funkcioniranja nasprotne udeleženke (11. točka obrazložitve), ne izpodbija dejanskih ugotovitev in zaključkov (14. točka obrazložitve), ki prav tako temeljijo na mnenju izvedenke, da nasprotna udeleženka potrebuje strukturirano okolje, ki ji omogoča varnost, saj zase ni sposobna poskrbeti, kot tudi ne zaključkov sodišča, da nasprotna udeleženka nima socialne mreže in bivanjskega prostora in trenutna oskrba in varstvo v domačem okolju ni mogoča (s čimer je utemeljilo izpolnjenost pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr).

10.Pritožba se v razlogih osredotoča in izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogoja iz 5. alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr, in sicer, da vzrokov in ogrožanja iz 3. in 4. alineje ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (izven socialno varstvenega zavoda, v nadzorovani obravnavi). Kot izhaja iz razlogov v 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče sledilo mnenju izvedenke, da vzrokov in ogrožanja iz 3. in 4. alineje ni mogoče odvrniti z drugimi (milejšimi) oblikami pomoči (izven socialno varstvenega zavoda, v nadzorovani obravnavi), pri čemer je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi razloge, da tudi odprta enota socialno varstvenega zavoda ne nudi zadostnega varovanja in nadzora za nasprotno udeleženko, kot tudi da nasprotna udeleženka nima ustrezne socialne mreže ter prostora, kjer bi bivala, kot neustrezno pa je obrazložilo tudi možnost selitve k partnerju.

11.Pritožba tezo o tem, da pogoji za sprejem ali zadržanje na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda zaradi neizpolnjenosti pogoja iz 5. alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr niso izpolnjeni, ker ta ukrep ni prilagojen zdravstvenim potrebam nasprotne udeleženke in bi bil zanjo po spoznanjih psihiatrične stroke primernejši milejši ukrep, pri čemer po navedbi pritožbe ni pomembno, na katerem nivoju se zagotovijo možnosti ter ali je predviden z zakonom ali ne, in ob tem tudi očitek, da je nasprotni udeleženki s podaljšanjem sprejema na varovani oddelek SVZ kršen drugi odstavek 8. člena in 17. člen ZDZdr, gradi in utemeljuje z (le delnim) povzemanjem razlogov iz sklepa VS RS II Ips 45/2020 z dne 21. 8. 2020 in na pojasnilih izvedenke na naroku 14. 4. 2025, ko je ta odgovorila na vprašanje odvetnice nasprotne udeleženke, če bi prišla v poštev depo terapija. Tem pritožbenim razlogom ni pritrditi.

Izvedenka je na naroku 14. 4. 2025, kar delno povzema tudi pritožba, ob podaji izvida in mnenja, na vprašanje odvetnice nasprotne udeleženke, ali bi pri nasprotni udeleženki prišla v poštev depo terapija, odgovorila, da ima predpisan Mirzaten, Apaurin, Depakine Chrono, Loquen, Akineton in Buskopan, da nobena od predpisane terapije ni v depoju in le če bi ji spremenili terapijo, ki ima preparat v depojski obliki, bi prišla v poštev, pri tem je pa je kot pomembno poudarila, da za njene zdravstvene težave niso registrirani in bi bila takšna terapija možna samo, če bi jo vodili v terciarni ustanovi, ki lahko predpisuje zdravila izven indikacijskega področja, da ni nujno, da bi se ta terapija izkazala za učinkovito oziroma bi jo prenašala, v kolikor bi se izkazala za učinkovito, bi veljalo razmišljati o milejšem ukrepu. Na podlagi takšnega pojasnila izvedenke psihiatrinje pa, za razliko od mnenja izvedenca psihiatra, ki ga je kot dejansko podlago svoje odločitve upoštevalo Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 45/2020¹³ , ni mogoče zaključiti, da bi bil za nasprotno udeleženko po spoznanjih psihiatrične stroke primernejši milejši ukrep, kot ob tem razloguje pritožba. Izvedenka namreč terapije, ki jo prejema nasprotna udeleženka, ni opredelila kot neobičajne, niti ne kot neustrezne, ampak je pojasnila, da bi bila depo terapija možna pri nasprotni udeleženki le ob pogojih, ki jih je pojasnila, pri čemer je obrazložila tudi, da bi šele v primeru, če bi se takšna terapija izkazala za učinkovito oziroma bi jo nasprotna udeleženka prenašala, kar pa ni nujno, veljalo razmišljati o milejšem ukrepu. Zato tudi s temi pritožbenimi razlogi pritožba ne uspe izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogoja iz 5. alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr.

12.Ob obrazloženem pritožba pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o izpolnjenosti vseh pogojev iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr za podaljšanje sprejema nasprotne udeleženke v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, ni uspela izpodbiti in s tem tudi ne materialno pravne pravilnosti odločitve v II. točki izreka izpodbijanega sklepa.

13.Pritožba pa nadalje tudi ne uspe izpodbiti odločitve sodišča v III. točki izreka. Ob pritožbenih navedbah je najprej pojasniti, da je zadržanje nasprotne udeleženke na varovanem oddelku UKC Maribor, Oddelku za psihiatrijo, začasno, do sprostitve prostega mesta na varovanem oddelku posebnega socialno varstvenega zavoda, ki ga je določilo sodišče prve stopnje, oziroma najdlje do poteka roka za namestitev v socialno varstvenem zavodu. Torej ne gre za nedoločeno in povsem nedoločljivo obdobje, kot neutemeljeno navaja pritožba. S problematiko prezasedenosti varovanih oddelkov posebnih socialno varstvenih zavodov sta se že ukvarjali tako Ustavno sodišče¹⁴ , kot tudi Vrhovno sodišče v več odločbah¹⁵ in poudarili, da je prostorsko stisko socialno varstvenih zavodov treba reševati ne le na zakonit, temveč tudi na ustavno skladen način. Poudarjen je pomen spoštovanja človekovih pravic, ki so resno ogrožene in kršene, če se osebe, ki potrebujejo institucionalno varstvo v varovanih oddelkih socialno varstvenih zavodov, nameščajo v prezasedene oddelke, pa tudi vidik posega v človekove pravice ostalih varovancev, ki so že nameščeni v prezasedeni socialno varstveni zavod. Poudarjeno je, kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, da se z namestitvijo osebe z duševno motnjo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, ki pomeni hud poseg v osebno svobodo in ustavno pravico iz prvega odstavka 19. člena Ustave, zasledujeta dva cilja, prvi je varstveni cilj, t. j. preprečiti ugotovljeno ogroženost življenja in zdravja drugih in obravnavane osebe, drugi pa je terapevtski cilj, t. j., da se odpravi vzroke, ki so narekovali izrek takšnega ukrepa, ki pa je povezan z oskrbo, varstvom in zdravljenjem sprejete osebe, ki naj poteka v terapevtskem okolju, ki je primerno in spodbudno naravnano in ki osebam s težavami v duševnem razvoju nudi izvajanje njim prilagojenih terapij, varstveni in terapevtski cilj pa tvorita neločljivo celoto in le oba skupaj lahko utemeljujeta dopustnost posega v osebno svobodo zadržane osebe z duševno motnjo. Vrhovno sodišče je v odločbah II Ips 51/2019 in tudi II Ips 71/2019 kot alternativo nameščanju oseb s težavami v duševnem zdravju, ki sicer izpolnjujejo pogoje za neprostovoljno namestitev varovani oddelek socialno varstvenega zavoda (kar je bilo ugotovljeno tudi v konkretnem primeru), v prezasedene varovane oddelke socialno varstvenih zavodov, ponudilo kot možnost namestitev osebe v psihiatrično bolnišnico, čeprav izven akutne faze bolezni oziroma motnje ali drugače, tudi v primeru, ko je zdravljenje duševne motnje že zaključeno¹⁶ , čemur je sledila tudi sodna praksa nižjih sodišč. Že Vrhovno sodišče je v izpostavljenih sklepih začasno namestitev v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom ponudilo kot ustavno vzdržno, čeprav takšna procesna rešitev v ZDZdr izrecno ni predvidena, čemur je obrazloženo sledilo tudi sodišče prve stopnje. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, s katerimi pritožba izpodbija odločitev v III. točki izreka.

14.Ob obrazloženem se tako pritožba pokaže za neutemeljeno. Ker sodišče druge stopnje pri pritožbenem preizkusu tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP - 1 ter prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). O priglašenih stroških pritožbenega postopka bo na podlagi 51. člena ZDZdr odločilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------

Glej sklep VS RS II Ips 45/2020, točka 12 obrazložitve, ko je izvedenec (3. 6. 2020) ugotovil, da je nasprotni udeleženki predpisana terapija, ki ni običajna in odstopa od običajnih praks glede terapije same, saj prejema terapijo, značilno za osebe s hujšimi oblikami duševnih bolezni, prav tako pa ji je predpisan višji odmerek anksiolitika od najvišjega dovoljenega in po njegovem mnenju ni izključeno, da to povzroči zvišano vrednost hormona prolaktin, kar bi lahko v manjši meri vplivalo na stopnjo obvladovanja njenega vedenja. Odločba številka U-I-477/18 - 19, Up - 93/18 - 37 z dne 23. 5. 2019. Glej npr. sklepe VS RS II Ips 51/2019, II Ips 71/2019 in II Ips 11/2020. Primerjaj npr. tudi sklep VSC II Cp 222/2020, VSL sklep I Cp 1432/2019 in še drugi.

Zveza:

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 71, 71/1, 75, 75/1, 77, 77/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.