Jedro

Merila civilnega odškodninskega prava, s katerimi sodna praksa v vsakem primeru posebej presoja pravni standard razžalitve dorega imena in časti, so predvsem običajne norme obnašanja in dobri običaji, ki veljajo v določenih kulturnih okoljih.

Izrek

Revizija zoper sodbo prve toženke se zavrne, druge toženke pa zavrže. Revizija toženk zoper sklep se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženkama, da sta nerazdelno dolžni plačati tožniku 500.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena, povzročene s člankom "Če si inšpektor zaželi hišo na hribčku", katerega avtorica je prva toženka, objavljen pa je bil v časopisu druge toženke ... z dne 19.5.1993. Višji zahtevek je zavrnilo in toženki obvezalo tudi na plačilo stroškov postopka. Sodišče druge stopnje je pritožbo prve toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

S sklepom z dne 14.5.1999 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog toženih strank za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe v delu, ki se je nanašala na drugo toženko (ki ni vložila pritožbe). Pritožbo toženk zoper navedeni sklep, je sodišče druge stopnje zavrnilo.

Reviziji zoper sodbo in sklep sta vložili obe toženki iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagali, da naj se izpodbijani odločbi razveljavita oziroma sodba spremeni.

V reviziji zoper sodbo se zatrjuje, da ni ocenjeno pritožbeno stališče toženk, da članek temelji na objektivnih dejstvih in da zato ni ne žaljiv in ne posmehljiv ali zbadljiv in ne posega v dobro ime tožnika. Glede bistvene okoliščine - o obstoju protipravnosti, se sodbi ne dasta preizkusiti. Ni ugotovljeno, ali je bil pri toženkah žaljiv namen ali namen zaničevanja. Ker namena zaničevanja ni bilo, ne more iti za novinarjevo odgovornost. Sporni članek je kritičen odmev na javno obnašanje tožnika kot javne osebe. To pa ni žaljivo ali nedopustno, kar bi moglo povzročiti odškodninsko odgovornost. Nakup ruševine kot stanovanjske hiše, za katere obnovo ne bi smel tožnik dobiti dovoljenja in glede katere je tekel denacionalizacijski postopek, so bila za javnost zanimiva dejstva, katerih resničnost bi sodišče moralo preizkusiti. Šlo je za resno kritiko ravnanja občinskih organov in tožnika kot inšpektorja. Brez ugotavljanja, ali je tožnik kupil ruševino, ali je v Občini ... dopustno obnavljati ruševine in ali je bil v teku denacionalizacijski postopek, ni mogoče sklepati na žaljivost namena toženk.

V reviziji zoper sklep pa poudarjata toženki, da sta sospornici, saj druga toženka ne more biti odgovorna, če ni odgovorna prva toženka. Učinki pritožbe prve toženke se zato avtomatično razširijo tudi na drugo toženko. Narava spornega razmerja govori v prid enotnemu sosporništvu.

Revizija zoper sodbo je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

K tč. 1. - Revizija zoper sodbo.

Zmotna so revizijska izvajanja toženk, da sta enotni sospornici (in da je zato dovoljena tudi revizija druge toženke, ki ni vložila pritožbe). Solidarna obveznost (po materialnem pravu) še ne pomeni enotnega sosporništva. Enotno sosporništvo po 201. členu ZPP je tako, pri katerem je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti za vse sospornike samo na enak način in pri katerem se učinki najugodnejših procesnih dejanj enega od njih raztezajo tudi na druge. Toženki sta le v materialnem sosporništvu po 1. točki prvega odstavka 196. člena ZPP, bi bili lahko toženi tudi z različnima tožbama ali pa bi bila lahko tožena le ena izmed njiju. Glede na tako naravo njunega sosporništva se procesni učinki pritožbe prve toženke niso mogli raztegniti na drugo toženko in ker se ta zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožila, nima pravice do revizije po 382. členu ZPP (revizija je namreč dovoljena le zoper pravnomočno sodbo sodišča druge in ne prve stopnje). Revizija druge toženke zoper sodbo je glede na povedano nedovoljena ter jo je moralo zato revizijsko sodišče zavreči (392. člen ZPP).

Revizija prve toženke pa ni utemeljena, ker niso bile ugotovljene v reviziji zatrjevane ali uradoma upoštevne kršitve. Revizijski razlogi, s katerimi se uveljavljajo procesne kršitve (iz 365. člena ZPP na drugi stopnji ter iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP na obeh stopnjah), po presoji revizijskega sodišča niso podani.

Drugostopenjsko sodišče se je izreklo o vseh razlogih, uveljavljenih v pritožbi in tudi o trditvi "da temelji sporni članek na objektivnih dejstvih in da zato ni ne žaljiv in ne posega v dobro ime tožnika, ni ne posmehljiv niti zbadljiv". Sodišče druge stopnje je tako o teh okoliščinah zapisalo v zadnjem odstavku na 3. strani razlogov svoje sodbe, da "članek... glede na zbadljiv in posmehljiv način izražanja prekoračuje meje dopustne in objektivne kritike", kar je v nadaljevanju podkrepilo z navedbo določenega dela spornega članka. Dalje pa je na 5. strani še ocenilo, da toženkina neresnična trditev o tožnikovem črnograditeljstvu in posmehljiv način pisanja, predstavljajo poseg v z ustavo in zakonom varovane tožnikove osebnostne pravice. Prav tako ni utemeljena revizijska trditev, da sodišči nižjih stopenj nista pojasnili v svojih sodbah vseh bistvenih okoliščin primera in da se zato sodbi ne dasta preizkusiti.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj ugotovitev o žaljivem namenu pisanja prve toženke in ostale elemente civilnega delikta pojasnili, tako sodišče prve stopnje predvsem v zadnjih odstavkih na 6. in 7. strani svoje sodbe (o zbadljivem, žaljivem načinu izražanja), sodišče druge stopnje pa na 3. in naslednjih straneh svoje sodbe (kjer je ob navajanju pravnih podlag in razmejitve med dopustnim in nedopustnem ravnanjem podalo tudi oceno toženkinega pisanja).

Pravno podlago za uveljavljanje tožnikovega odškodninskega zahtevka predstavlja 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem sodišče prisodi denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. To določilo pa ne opredeljuje razžalitve dobrega imena in časti kot vzroka duševnih bolečin in prav tako ne razlogov, ki bi izključevali protipravnost. Za razumevanje odškodninskopravnega varstva, ki ga revizija delno očitno razume drugače, je potrebno dodati še sledeče: namen odškodninskopravnega varstva po prvem in drugem odstavku 200. člena ZOR je v tem, da se zavarujejo osebnostne pravice in človekovo dostojanstvo. Tako varstvo ni v nasprotju s potrebo po kritiki, obveščanju, svobodi javnega izražanja, pravici dobiti informacijo javnega pomena in podobno, kar vse je dosežek demokracije in pogoj za njen obstoj. Odraz teh dosežkov pa je tudi tako razumevanje pravic in svoboščin, po katerem ima vsaka pravica in svoboščina svoje meje, ki jo predstavlja enaka pravica ali svoboščina drugega. Izvrševanje teh svoboščin (in pravic) vključuje tudi dolžnost in odgovornost in je zato lahko podvrženo omejitvam in kaznim, da se zavaruje ugled in pravica drugih (kot smiselno določa drugi odstavek 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP). V navedeno varstvo spada tudi nedotakljivost človekove duševne celovitosti in osebnostnih pravic (35. člen URS). K spoštovanju osebnostnih pravic in svoboščin drugih je pri svojem delu (svobodnega zbiranja, sprejemanja in širjenja vesti in mnenj v smislu prvega odstavka 39. člena URS) zavezan tudi novinar. Presoja, ali je z objavo določene informacije nedopustno posegel v čast in dobro ime koga drugega, o katerem je pisal, pa je odvisna ne le od resničnosti nekaterih zapisanih trditev ampak tudi od načina (namena) zapisa.

Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da je prva toženka s člankom "Če si inšpektor zaželi hišo na hribčku", ki ga je druga toženka objavila v ... dne 19.5.1993, nedopustno posegla v tožnikove osebnostne pravice, predvsem v njegovo čast in dobro ime (glede na zbadljiv, posmehljiv in žaljiv način izražanja - 7. stran sodbe sodišča prve stopnje in 3. stran sodbe sodišča druge stopnje). Te zaključke sta oprli na posamezne navedbe spornega članka, v katerem se je prva toženka najprej sklicevala na izjave ministra Jazbinška v zvezi z ustavitvijo črnograditeljstva in na dejstvo, da se je v preteklosti tožnik - piranski inšpektor za okolje in urejanje prostora - izkazal kot odločen rušitelj črnih gradenj. Po navedbah članka "pa si je zdaj očitno sam zaželel hišo na hribčku... Zato pa je treba parcele, a to za inšpektorja seveda ne more biti pretrd oreh. Zato je od občine že 26.1.1993 kupil staro stanovanjsko hišo in pripadajoče funkcionalno zemljišče... pri tem je nerodno najprej to, da sploh ne gre za hišo, ampak ruševino... je še bolj nerodno, da je občina sprejela sklep o brisanju ruševin s parcel, da bi tako preprečila črne gradnje... Če ima zgradba streho, je obnova mogoča, če je nima, gre za ruševino. In podrtija, ki jo je letos kupil K., strehe nima. Tu pa se začne: K. je na občini že dosegel, da so v kupoprodajni pogodbi zapisali, da gre za stanovanjsko hišo... na zemljišču, ki je bilo prodano letos, ko bi moralo biti po vseh pravilih vrnjeno nekdanjim lastnikom v skladu z Zakonom o denacionalizaciji. In bržkone bi novogradnjo gladko tudi dokončal, če bi sedanji lastnik dela posesti, ki ni bila nacionalizirana, S.K., upošteval njegov nasvet, naj zamiži, saj bo imel tudi sam kakšno korist... Kakšno opravičilo ima urbanistični inšpektor B. K., ki je nedavno drugim rušil črne gradnje, da se bo nazadnje sam vpisal med črnograditelje?... In navsezadnje, kaj poreče minister Miha Jazbinšek na podvig svojega moža na terenu?" Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja (vsebine obravnavanega članka, prečitanih odločb in izpovedi strank) utemeljeno zaključili, da je prva toženka s člankom na nedovoljen način posegla v tožnikovo čast, ugled, v njegovo varovano osebnostno pravico. V članku uporabljen način izražanja, ki je posmehljiv, zbadljiv in žaljiv, pospremljen pa z novinarkinimi mnenji in nepreverjenimi trditvami, ki presega meje objektivne dopustne kritike, predstavlja protipraven poseg v osebnostne pravice drugega, to je tožnika. Za tožnika kot inšpektorja, ki se je po navedbi članka izkazal kot odločen rušitelj črnih gradenj, je očitek o črnograditeljstvu (čeprav v retorični obliki) in nespoštovanju predpisov, saj naj bi sam počenjal prav to, kar je zavzeto preganjal pri drugih, predstavljal hud poseg v njegovo človeško dostojanstvo in osebnostne pravice. Ne more iti za dopustno kritiko, kot meni revizija, kadar je ta pospremljena z žaljivim namenom. Kot je že spredaj navedeno, 200. člen ZOR ne daje razlage razžalitve dobrega imena in časti in tudi ne kazenski zakonik (ki v 169. členu določa zgolj razžalitev kot predpostavko obstoja kaznivega dejanja) ter zato sodna praksa na podlagi običajnih norm obnašanja in dobrih običajev, ki vladajo v določenih kulturnih sredinah, ocenjuje v vsakem primeru posebej ali gre za žaljivo to je nedopustno, škodljivo ravnanje. Pri tem pa je še poudariti, da so predpostavke za obstoj kaznivih dejanj drugačne od predpostavk civilnega delikta, saj oprostilna sodba v kazenskem postopku ne izključuje morebitne odškodninske odgovornosti storilca. Po enakih merilih bi morebitno nekaznovanje razžalilca ob obstoju predpostavk iz tretjega odstavka 169. člena KZ (ki določa: ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem..., pri izvrševanju... časnikarskega poklica..., če se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja), ne pripeljalo v odškodninskem sporu nujno do ugotovitve, da isto dejanje ne vsebuje vseh elementov civilnega delikta. To se poudarja zaradi revizijskih izvajanj, ki poudarjajo pisanje prve toženke kot časnikarsko kritiko tožnikovih ravnanj.

Odškodninsko podlago spora predstavlja le članek z dne 19.5.1993, kot sta pravilno poudarili že sodišči nižjih stopenj in ne morebitni nameni prve toženke, ki naj bi izhajali iz poznejšega obširnejšega članka. Revizijsko sodišče po povedanem sprejema zaključke sodišč nižjih stopenj, da sporni članek prve toženke glede na zbadljiv, posmehljiv in žaljiv način izražanja ne more predstavljati dopustne objektivne kritike, pač pa pomeni glede na način izražanja nedopusten poseg v tožnikovo osebno dostojanstvo in ugled. Dalje sprejema kot pravilne tudi zaključke o tem, da vsebuje ravnanje prve toženke vse elemente civilnega delikta. Tožnik je zato upravičen zahtevati od prve toženke povračilo nastale škode na podlagi 200. člena ZOR. Glede na posledice objave članka, ki so bile ugotovljene v postopkih na nižjih stopnjah, je po presoji revizijskega sodišča ustrezno odmerjena tudi odškodnina za prestane duševne bolečine v znesku 500.000,00 SIT.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi, iz katerih izhaja, da v postopkih na nižjih stopnjah niso bile zagrešene v reviziji uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo prve toženke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

K tč. 2 - Revizija zoper sklep.

Po določilu prvega odstavka 400. člena ZPP je dovoljena revizija tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V tem primeru sta toženki vložili revizijo zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrnilo njuno pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to zavrnilo njun predlog, da se razveljavi klavzula o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe z dne 25.3.1999 zoper drugo toženko. Postopek, na katerega se nanaša omenjeni sklep, je bil zoper drugo toženko pravnomočno končan s sodbo sodišča prve stopnje z dne 25.3.1999 (zoper katero se druga toženka ni pritožila). Glede na povedano in vsebino obravnavanega sklepa se pokaže, da se postopek pravdnih strank s sklepom sodišča druge stopnje z dne 14.12.1999 in v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje z dne 13.5.1999, ni pravnomočno končal. Revizijsko sodišče je zato v skladu z določilom 400. in 392. člena ZPP zavrglo revizijo toženk zoper sklep kot nedovoljeno.