Jedro

Upravni organ je na podlagi uradnih evidenc ugotovil, da se je tožnica 5. 3. 1953 izselila v A. Ker tožnica zatrjuje, da dejstva, ki jih je dobil organ na podlagi takratnih uradnih evidenc ne držijo, je dokazno breme obrnjeno, je torej sama tista, ki mora storiti vse, da bi svojo trditev tudi dokazala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote B., št. ... z dne 8. 11. 2006, s katero je ta ugotovila, da A.A., rojena dne.... v C., B., ni državljanka Republike Slovenije. Nadalje, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ni štela za državljanko LR Slovenije in jugoslovansko državljanko. Ugotavlja, da je tožnica vložila zahtevo za odpravo napake v državljanski knjigi in ponoven vpis v državljansko knjigo Jugoslavije, podrejeno pa zahtevek za izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu. Zahtevek tožnice za odpravo napake v državljanski knjigi in v ponoven vpis v državljansko knjigo Jugoslavije je organ prve stopnje s sklepom z dne 12. 5. 2005 zavrgel z utemeljitvijo, da ni pogojev za uvedbo postopka iz razloga 1. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Pritožba tožnice zoper zavrženje je bila zavrnjena kot neutemeljena.

O zahtevku tožnice za izdajo ugotovitvene odločbe pa je organ prve stopnje odločil z odločbo z dne 8. 11. 2006. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica izhaja iz območja, ki je bilo z uveljavitvijo mirovne pogodbe z Italijo (15. 9. 1947) ustanovljeno kot svobodno tržaško ozemlje (STO), kakor je določal 21. člen. Sklicuje se na določbo 8. člena Memoranduma o soglasju med vladami Italije, Združenega kraljestva, Združeni držav Amerike in Jugoslavije o svobodnem tržaškem ozemlju, podpisanega dne 5. 10. 1954 (Uradni list FLRJ - dodatek št. 6, z dne 27. 10. 1954; Memorandum), v katerem je med ostalim določeno, da se bodo lahko v roku enega leta po parafiranju Memoranduma ljudje, ki so prej živeli na območjih, ki preidejo pod civilno upravo Italije oziroma Jugoslavije, nemoteno vrnili na ta območja. Vsi, ki se bodo tako vrnili ali so se že vrnili, bodo uživali iste pravice, kakor drugi prebivalci tega območja. Ta rok pa je bil na koncu podaljšan do 5. 7. 1957. Tožena stranka se sklicuje tudi na določbo 3. člena Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava Federativne ljudske Republike Jugoslavije, po katerem so postali izenačeni v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskimi državljani vsi tisti avtohtoni prebivalci, ki so imeli na dan 26. 10. 1954 stalno prebivališče na ozemlju iz 1. točke tega člena in so bili pred uveljavitvijo mirovne pogodbe z Italijo italijanski državljani. Navaja, da je organ prve stopnje na podlagi listinskih dokazil ugotovil, da se je tožnica dne 5. 3. 1953 izselila v tujino, kar posledično pomeni, da na dan uveljavitve Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava Federativne ljudske Republike Jugoslavije, na ozemlju iz 21. člena Mirovne pogodbe ni imela stalnega prebivališča, zato ni postala izenačena z jugoslovanskimi državljani. Sklep o navedeni odločitvi je organ prve stopnje sprejel na podlagi listinskih dokazil in sicer: 1. Iz rojstne matične knjige B., letnik 1930, zaporedna št. BBB, kjer je razvidno, da je tožnica vpisana z osebnim imenom A.A., ter da sta imela roditelja ob njenem rojstvu stalno prebivališče v tedanji občini B. Nadalje je iz vpisa razvidno, da je tožnica dne ...1963 v Č. sklenila zakonsko zvezo, o čemer priča obvestilo občine A., z dne 17. 12. 1963, ki se nahaja v arhivu k rojstni matični knjigi. Iz obvestila je tudi razvidno, da je imela tožnica ob sklenitvi zakonske zveze skupaj z možem prebivališče v D. 2. Iz osebnega kartona prebivalstva, ki se je na tedaj predpisan način vodil za vse prebivajoče na območju takratne cone B STO in izkazuje, da je imela tožnica prebivališče na naslovu C., št...., vse od rojstva pa do 5. 3. 1953, ko se je izselila v A. 3. Iz družinske pole tedanjega Okrajnega ljudskega odbora E., Krajevni ljudski odbor F., ki je bila prepisana dne 29. 11. 1950 in pregledana dne 14. 4. 1952, iz katere je razvidno, da je v družini A. Iz C. št. ..., v gospodinjski skupnosti živela tudi tedaj samska A.A., hči B.B. V razpredelku o izselitvi je za imenovano navedeno, da se je dne 5. 3. 1953 izselila v A. 4. Iz imenika stalnega prebivalstva na območju tedanje občine F., kjer je pod zaporedno številko ... vpisana A.A., rojena 1930 v C. V opombah je zabeleženo, da se je vpisana izselila v A. dne 5. 3. 1953 in sicer brez izjave. O navedenih ugotovitvah je organ prve stopnje tožnico seznanil. Navaja, da je v zahtevi dne 29. 3. 2005, ko je pri upravnemu organu zahtevalo odpravo napake v državljanski knjigi in ponoven vpis v državljansko knjigo Jugoslavije navedla, da je odšla v G. okrog leta 1967 in v A. pridobila stalno prebivališče dne 18. 1. 1967, v svoji zahtevi za ugotovitev državljanstva z dne 24. 8. 2006 je navedla, da je iz Jugoslavije v Č. odšla leta 1958, pri čemer ugotavlja, da za obe trditvi ni ponudila upravnemu organu nobenih dokazov. Glede na to, da se podatki iz uradnih evidenc, ki jih hrani tukajšnji upravni organ razlikuje od njenih navedb, je organ prve stopnje tožnico pozval, da v roku do 19.10.2006 predloži: uradno potrdilo o prebivanju na območju države G., s točnim podatkom o tem, od kdaj do kdaj je prebivala oziroma je imela prijavljeno prebivališče na območju G. Potrdilo naj vsebuje tudi vse naslove, na katerih je imenovana imela prebivališče v G.; uradno potrdilo o državljanstvu G., z datumom in pravno podlago pridobitve le-tega; izpisek iz poročne matične knjige in izpisek iz rojstne matične knjige Občine A.; uradno potrdilo Č. organov, ki bo vseboval podatek od kdaj do kdaj je imela prijavljeno prebivališče na območju države Č.; uradno potrdilo Č. organov o datumu in pravni podlagi pridobitve Č. državljanstva; overjeno fotokopijo veljavnega osebnega dokumenta. Pozval jo je tudi, da se v določenem roku osebno zglasi pri organu prve stopnje. Tožnica se na poziv organa prve stopnje ni odzvala, niti se ni opravičila, prav tako tudi ne pooblaščenec. Dne 23. 10. 2006 je upravna enota prejela tožničin dopis, v katerem preko svojega pooblaščenca sporoča, da ne bo ničesar dostavljala naslovnemu organu, ampak mora najprej upravni organ njej dostaviti uradna dokazila o tem, da se je izselila iz Jugoslavije pred 4. 7. 1957, vendar ne samo izpise iz nekih družinskih pol in osebnega kartona, pač pa podlage, ki so dopuščale takšne zapise, to je ugotovitvene odločbe v ustreznem postopku, ali pa njeno podpisano oziroma opcijsko izjavo. Zahtevala je tudi, da ji organ prve stopnje predloži uradna dokazila o G. narodnosti ter da je imela tedaj G. državljanstvo.

Organ prve stopnje je na podlagi pridobljenih dokazil iz uradnih evidenc ugotovil, da je tožnica kot avtohtona prebivalka bivše cone B z ustanovitvijo STO v skladu s 6. členom stalnega Statuta STO postala državljanka takratnega STO in je hkrati izgubila svoje dotedanje G. državljanstvo. Za prebivalce tega območja je bil na podlagi ukaza Vojaške uprave JLA v E. (Uradni list Vojaške uprave JLA v E.; št. 4/52), uveden imenik stalnega prebivalstva. V ta imenik, ki se hrani pri upravnem organu, je bila za območje takratne Občine F. pod zaporedno št. ... vpisana tudi tožnica. Ker se je tožnica po podatkih upravnega organa, ki pa temeljijo na ohranjenih uradnih evidencah, dne 5. 3. 1953 izselila v A. (cono A STO), je ni doletela uveljavitev Memoranduma o soglasju med vladami Italije, Združenega kraljestva, ZDA in Jugoslavije o svobodnem Tržaškem ozemlju. Zato tudi ni v skladu z Zakonom o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava Jugoslavije, dne 26. 10. 1954 postala izenačena v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskimi državljani. Na podlagi navedenega je bilo v postopku ugotovljeno, da spada tožnica v tisto kategorijo oseb, ki niso postale izenačene v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskimi državljani v smislu 3. člena Zakona o veljavi Ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, za katerega se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava Jugoslavije. Ker tega pogoja ni izpolnila, je ni bilo mogoče šteti za jugoslovansko državljanko na dan uveljavitve Zakona o jugoslovanskem državljanstvu (Uradni list SFRJ, št. 38/64 in 42/64), to je 1. 1. 1965. S tem pa tudi ni pridobila tudi poznejšega državljanstva SR Slovenije in SFRJ.

Tožnica v tožbi navaja, da odločbi tožene stranke in organa prve stopnje, nista zakoniti. Navaja, da je zahtevala uradno popravo stanja državljanske knjige z vpisom njenega državljanstva Jugoslavije za nazaj in ugotovitev, da je bila državljanka Jugoslavije in SR Slovenije in da je državljanska Republike Slovenije. Zmotno je stališče organa prve stopnje in tožene stranke, da so uradne evidence iz STO javne listine in da velja resničnost tistega, kar je tam zapisano. Že v postopku je opozorila, da se vsak vpis ali sprememba v uradni evidenci lahko naredi le na podlagi uradnega dokazila. Nepravilna je ugotovitev, da se je odselila brez odjave. Če naj bi se odselila brez odjave, bi to moralo biti ugotovljeno z ustrezno odločbo. Z uradnim dokazilom (potrdilo župana A. z dne 16. 10. 2006), ki ga je predložila v postopku, iz katerega izhaja, da je v A. prijavljena od 18. 1. 1967, je ugotovitev organa prve stopnje ovrgla. Pred tem datumom v G. ni bila prijavljena in tam ni živela, kar pomeni, da je do tedaj prijavljena pri UE B. in v B. tudi živela. Črtanje po uradni dolžnosti brez ugotovitve odločbe o dejstvih, ki dopuščajo črtanje po 2. odstavku 10. člena Odloka, ki ga citira tožena stranka, pa ni in ga ne more biti. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke in pred tem organa prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena, pravilni so tudi razlogi, ki sta jih navedla v svoji obrazložitvi. Sodišče se z razlogi strinja in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje (71. člen Zakona o upravnem sporu; ZUS-1, Uradni list RS, št. 105706). Glede tožbenih ugovorov sodišče še dodaja: Zmotno je stališče tožnice, da gre v zadevi za odpravo napake v državljanski knjigi. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica dne 30. 3. 2005 vložila predlog za odpravo napake v državljanski knjigi, na poziv organa prve stopnje z dne 8. 8. 2006 pa je svoj predlog dne 25. 8. 2006 dopolnila tako, da je predlagala, da organ prve stopnje ugotovi, da je bila državljanka SR Slovenije in SFRJ vseskozi do osamosvojitve. Glede na to gre v obravnavanem primeru za ugotovitev državljanstva tožnice. Za odločitve v zadevi je pomembno dejstvo, kdaj je tožnica odšla v G. Organ prve stopnje, ki mu je tožena stranka pritrdila, je na podlagi evidenc, ki jih obrazložitvi podrobno navaja, ugotovil, da se je tožnica dne 5. 3. 1953 izselila v A. Tako ugotovljenemu stanju tožnica ugovarja. Po določbi 2. odstavka 140. člena ZUP mora stranka za svoje navedbe, če ne gre za splošno znana dejstva, navesti in ponuditi dokaze in jih, če je mogoče, tudi predložiti. Če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. V obravnavani zadevi ni sporno, da je organ prve stopnje z dopisom z dne 14. 9. 2006, ki je bil pooblaščencu tožnice vročen 19. 9. 2006, seznanil tožnico z ugotovitvami v postopku, pozval jo je na predložitev dokazov in ji določil rok za osebno zglasitev na upravni enoti. S tem pa ji je zagotovil vso možnost sodelovanja v postopku. Po preiskovalnem načelu je zbiranje dejanskega in dokaznega gradiva, na katerem mora temeljiti odločba, sicer res naloga uradne osebe, ki vodi postopek. V konkretnem primeru je upravni organ pridobil podatke iz rojstne matične knjige B., iz osebnega kartona prebivalstva, iz družinske pole tedajnega Okrajnega ljudskega odbora E., Krajevni ljudski odbor F. in iz imenika stalnega prebivalstva za območje tedanje Občine F. Na podlagi tako zbranih dokazov je tudi odločil. Ker tožnica zatrjuje, da dejstva, ki jih je ugotovil organ prve stopnje na podlagi takratnih uradnih evidenc, ne držijo, je dokazno breme obrnjeno, torej je sama tista, ki mora storiti vse, da bi svojo trditev tudi dokazala. Zato tožnica nima prav, ko meni, da ji dokazov ni potrebno predložiti oziroma, da mora dokaze najprej predložiti upravni organ. Za takšno stališče tožnice ni pravne podlage. Namen in cilj dokazovanja je namreč prepričati uradno osebo o resničnosti dejstev in okoliščin, ki jih stranka zatrjuje. To prepričanje doseže uradna oseba s presojo izvedenih dokazov. Dokazov, ki bi dokazovali drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovil organ prve stopnje, tožnica tudi po presoji sodišča v postopku ni predložila. K predlogu za odpravo napake v državljanski knjigi je predložila kopijo potrdila župana Občine A. z dne 16. 10. 2003, ki potrjuje, da je tožnica stalna prebivalka v Občini A. od 18. 1. 1967. To potrdilo dokazuje le, kdaj je tožnica v A. pridobila stalno prebivališče, ne pa tudi, kdaj je Slovenijo dejansko zapustila.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, tožnica v upravnem sporu ni mogla uspeti, zato je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105706) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je hkrati s tožbo zavrnilo tudi zahtevo tožnice za povračilo stroškov postopka. Sodišče je na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave, na nejavni seji, saj je ocenilo, da na podlagi trditev, ki jih je navedla tožnica ni mogoče sklepati, da bi bilo dejansko stanje mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev.