Jedro

Vsak organ mora po uradni dolžnosti med postopkom ves čas paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost. O zahtevi po 46. členu Zakona o Ustavnem sodišču odloča organ, ki je odločil na prvi stopnji. Tožena stranka je s tem, ko je odločila o zahtevi, o kateri je bil pristojen odločati prvostopni organ, zoper njegove odločitve pa je pristojna odločati kot pritožbeni organ, kršila pravila o funkcionalni pristojnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije, št. ... z dne 7. 5. 2003, se odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnice za spremembo odločbe Ministrstva za okolje in prostor, št. ... z dne 21. 5. 1997 in odločbe, št. ... z dne 6. 2. 2001. V obrazložitvi sklepa navaja, da tožnica - vlagateljica denacionalizacijskega zahtevka ni navedla pravne podlage za vlogo z dne 10. 9. 2002, s katero je zahtevala spremembo navedenih denacionalizacijskih odločb. Spremembe odločbe zaradi kršitve materialnega zakona na zahtevo stranke, ki je bila možna po zakonu o splošnem upravnem postopku iz leta 1986, sedaj veljavni zakon več ne omogoča. Pa tudi če bi bilo po veljavnem ZUP mogoče izpodbijati odločbo s tem izrednim pravnim sredstvom, zahtevku tožnice ne bi bilo mogoče ugoditi, saj so določbe 3., 4., 31. in 32. člena zakona o denacionalizaciji dovoljevale različne razlage, uporaba ene od možnih razlag pa ne predstavlja kršitve materialnega zakona. Tožnica ne bi uspela niti z zahtevo za spremembo odločbe po 46. členu zakona o ustavnem sodišču, saj lahko stranka na tej podlagi zahteva spremembo odločbe le, če je bila ta izdana na podlagi podzakonskega akta, ki ga je ustavno sodišče odpravilo. V obravnavanem primeru pa ni šlo za odpravo podzakonskega akta, temveč je ustavno sodišče podalo razlago nejasnih zakonskih določb, kar je po svoji naravi analogno dopolnitvi zakona. To pa pomeni, da so vsi državni organi obvezni odločati v skladu s to razlago v vseh še nedokončanih postopkih, nima pa ta razlaga nobenega vpliva na že končane postopke.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi kršitve pravil postopka, ki hkrati pomeni poseg v ustavno pravico do pravnega sredstva. V tožbi navaja, da je z vlogo z dne 10. 9. 2002, vloženo dne 18. 9. 2002 na upravno enoto, zahtevala odpravo ali spremembo prvostopne delne odločbe, št. ... z dne 13. 7. 2000, pri čemer se je oprla na okoliščino, da je Ustavno sodišče RS izdalo odločbo, št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002, za katero je šele dne 10. 9. 2002 izvedela od svojega soseda. Svojo laično vlogo je dopolnila z vlogo z dne 20. 4. 2003, prav tako naslovljeno na upravno enoto. O njeni vlogi pa je odločala tožena stranka, čeprav tožnica ni zahtevala spremembe kakšne njene meritorne odločbe, kar je razlog za ničnost izpodbijanega sklepa. Pristojnost tožene stranke za odločanje o njeni vlogi ne izhaja niti iz določb, na katere se je tožena stranka sklicevala in sicer drugi odstavek 16. člena ZUP/99, 36. člen zakona o državni upravi, 57. člen zakona o denacionalizaciji in 46. člen zakona o ustavnem sodišču. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožena stranka štela, da je tožeča stranka vložila zahtevo za spremembo odločb na podlagi določb ZUP. Vendar če jo je ocenila za pomanjkljivo in v pravnem pogledu nerazumljivo, bi jo bila dolžna pozvati na dopolnitev oziroma popravo, ni pa imela razlogov za samovoljno razlago pravnega temelja njenega zahtevka. Kot državnemu organu ji je pravo poznano, tudi določbe o izrednih pravnih sredstvih. Tožeča stranka se ne strinja z njeno razlago o nejasnostih določb zakona o denacionalizaciji, v katero pa se že zaradi procesnih razlogov, ki pogojujejo nezakonitost izpodbijanega sklepa, ne spušča. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo pošlje v odločitev pristojnemu organu prve stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve, sklicuje se na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga zavrnitev tožbe.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo, št. ... z dne 9. 6. 2003. Tožba je utemeljena.

Z listinami v predloženih upravnih spisih so potrjene tožbene navedbe, da je tožnica (skupaj z AA, BB in CC) dne 18. 9. 2002 pri Upravni enoti A, Izpostava B vložila vlogo, s katero je zahtevala, da se odpravijo oziroma spremenijo v zahtevi našteti akti, med njimi prvostopna delna odločba, št. ... z dne 13. 7. 2000. V vlogi se je sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002. Dopolnitev te vloge z dne 20. 4. 2003 je izrecno označila kot "predlog za razveljavitev dokončne in pravnomočne delne odločbe o denacionalizaciji UE A-Izpostava B št. ... z dne 13. 7. 2000" in ga tudi izrecno oprla na prvi odstavek 46. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 18/94, v nadaljevanju ZUstS). Da je prvostopni organ vlogo z dne 10. 9. 2002 in njeno dopolnitev z dne 20. 4. 2003 odstopil toženi stranki dne 24. 4. 2003, izhaja iz njegovega dopisa z dne 18. 4. 2003 (l. št. 203). Zato niti ne more biti dvoma o pravni podlagi, na katero se je tožnica v svoji zahtevi oprla.

Zahteva po 46. členu ZUstS, kar tudi po ugotovitvi sodišča tožničina vloga je, opravičuje vsakega, ki so mu je na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, nastale škodljive posledice, da lahko zahteva njihovo odpravo. Če so posledice nastale s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljenega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, ima upravičenec pravico zahtevati spremembo ali odpravo posamičnega akta pri organu, ki je odločil na prvi stopnji (prvi odstavek 46. člena ZUstS). O tožničinem zahtevku za razveljavitev delne odločbe, št. ... z dne 13. 7. 2000, je torej bila pristojna odločati upravna enota, ki je s to odločbo meritorno odločila o delu denacionalizacijskega zahtevka.

Po prvem odstavku 23. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) mora vsak organ po uradni dolžnosti med postopkom ves čas paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost. Če upravni organ odloči o zadevi, o kateri ni stvarno pristojen in za prevzem pristojnosti nima zakonske podlage, bistveno krši pravila postopka. Tožnica je s tem, ko je odločila o zahtevi, o kateri je bil pristojen odločati prvostopni organ, zoper njegove odločitve pa je pristojna odločati kot pritožbeni organ, kršila pravila o funkcionalni pristojnosti (pravila o funkcionalni pristojnosti se navezujejo na stvarno pristojnost in povedo, kateri organ odloča v isti zadevi o pravnih sredstvih). Njena odločitev je zato nezakonita.

Utemeljeno tožeča stranka opozarja, da je ta kršitev postopkovnih pravil tudi kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva (25. člen ustave RS). Če je o zahtevi, o kateri bi moral odločiti prvostopni organ, neposredno odločila tožena stranka, je s tem stranki v postopku odvzela možnost pravna sredstva-pritožbe. Ne more pa sodišče sprejeti tožbenega razlogovanja, da je izpodbijani sklep ničen. Po 4. točki 279. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) se lahko izreče za nično odločba (sklep pa samo, če je z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih, ki so sicer pridržana za odločbo), če je organ odločil brez zahteve stranke. V obravnavanem primeru pa je stranka zahtevala razveljavitev odločbe o denacionalizaciji, ki pa jo je tožena stranka napačno obravnavala kot zahtevo za razveljavitev odločb, s katerimi je ona odločila o pritožbi zoper te odločbe in sicer tako, da jo je s sklepom zavrgla. Takšen sklep glede na navedeno ni ničen, temveč le izpodbojen. Ker ga je tožeča stranka iz razlogov, ki jih je sodišče pojasnilo zgoraj, uspešno izpodbila, ga je sodišče odpravilo. Tožena stranka bo morala zahtevo tožeče stranke vrniti prvostopnemu organu, ki je pristojen zahtevo obravnavati tako, kot jo je stranka vložila in sicer kot zahtevo po 46. členu ZUstS oziroma podrejeno kot zahtevo za obnovo postopka.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker pri izdaji izpodbijanega sklepa niso bila upoštevana pravila postopka.