Jedro

Ko gre za kazenski postopek, se razlaga, da načelo pravičnosti in morale terja vzpostavitev enakosti orožij kot bistveni element pravice do poštenega sojenja.

Organ za BPP je pravilno upošteval vse osebne okoliščine tožnika, ki izhajajo iz kazenskega in BPP spisa ter zaključil, da tožnik razume, česa je obdolžen in da stanje zadeve niti s pravnega, niti z dejanskega vidika ni zapleteno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev redne BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu I K 56648/2013 zaradi treh kaznivih dejanj obrekovanja po členu 159/I v zvezi s členom 168/II Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe po členu 283/I KZ-1 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. V obrazložitvi citira 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in določbe 3. in 17. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter izpostavlja, da je pri odločitvi o izpolnjevanju objektivnega pogoja po tretjem odstavku 24. člena ZBPP v skladu s sodno prakso pri odločanju o postavitvi zagovornika treba gledati na težo kaznivega dejanja, osebnost obdolženca, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Glede teže očitanih kaznivih dejanj organ za BPP zaključuje, da le-ta ni takšna, da bi že po sami višini zagrožene kazni opravičevala postavitev zagovornika. V zvezi z osebnostjo prosilca (tožnika) pa navaja, da iz prošnje za dodelitev BPP in kazenskega spisa na izhajajo nobene okoliščine, da tožnik ne bi bil sposoben razumeti, česa je obtožen. V zvezi s tem organ za BPP zaključuje, da tožnik razpolaga s pravnim znanjem in se ga morebiti lahko obravnava celo kot pravnega strokovnjaka. Glede obravnavanja pravno zapletenih vprašanj pa organ po pregledu kazenskega spisa ugotavlja, da ne gre za zapleten kazenski postopek, kar posledično pomeni, da se ne bodo obravnavala zapletena pravna in dejanska vprašanja, ki jih tožnik glede na njegovo osebnost ne bi mogel razumeti ali podati zagovora oziroma odgovarjati na posamezna vprašanja. Tako zaključuje, da v tem primeru tožniku strokovna pomoč zagovornika oziroma dodelitev BPP ni potrebna, saj bo pošten postopek zagotovljen tudi brez le-te. Ker ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev iz 24. člena ZBPP, je odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, da je celoten postopek nezakonit in protiustaven. Izpostavlja, da organ za BPP ne izvaja 22. člena Ustave RS in da prekoračuje jasno določbo 29. člena Ustave RS, torej da ima vsakdo pravico do obrambe. Meni tudi, da je ZBPP protiustaven, saj omogoča kršitve 29. člena Ustave RS. Predlaga tudi svoje zaslišanje. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek.

Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ za BPP pravilno ugotovil in presodil dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je zaključil, da je tožnikova prošnja za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. I K 56648/2013 zaradi treh kaznivih dejanj obrekovanja po členu 159/I v zvezi s členom 168/II KZ-1 in zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe po členu 283/I KZ-1 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, glede na prvi v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP neutemeljena.

Po ustaljeni upravno-sodni praksi se pri presoji dodelitve BPP za zastopanje obdolženca v kazenskem postopku obstoj negativnega pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, da zadeva, za katero prosilec vlaga prošnjo za BPP, ni očitno nerazumna, ugotavlja, kot izhaja iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP, na podlagi ocene, ali prošnja prosilca ni v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Ko gre za kazenski postopek, se namreč razlaga, da to načelo terja vzpostavitev enakosti orožij kot bistveni element pravice do poštenega sojenja. Navedeno oceno, ali bo enakost orožij v postopku zagotovljena le, če bo obdolžencu zagotovljena strokovna obramba z zagovornikom, pa organ za BPP sprejme tako, da upošteva osebnost prosilca kot obdolženca, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve iz dejanskega in pravnega vidika ter morebitne druge okoliščine, ki kažejo, ali bo glede na obdolženčevo izobrazbo, komunikacijske in druge sposobnosti ter izkušnje obdolženca temu treba zagotoviti obrambo z zagovornikom. Temu, da se morajo pri presoji prošnje za dodelitev BPP prosilcu kot obdolžencu upoštevati navedeni kriteriji, tožnik ne nasprotuje. V tožbi pavšalno zatrjuje kršitev 22. in 29. člena Ustave RS in s tem v zvezi protiustavnost ZBPP.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ za BPP v zvezi z upoštevanjem osebnosti tožnika kot obdolženca, vključujoč pri tem njegovo izobrazbo, komunikacijske sposobnosti ter izkušnje, navedel, da tožnik v vseh svojih dopisih z lastnim pečatom izkazuje, da je strokovni odvetnik za davčno, ustavno in civilno pravo v mirovanju ter izprašan in zaprisežen sodni tolmač in prevajalec EU za nemški, angleški, italijanski in srbohrvaški jezik Višjega sodišča v Luksemburgu. Navaja tudi, da v dopisih tožnik večkrat poučuje slovenske organe glede pravilne uporabe prava in njegovega razumevanja. Poleg tega je javno znano, da se je tožnik prijavil na več javnih razpisov, med drugim na razpis za generalnega državnega tožilca in na razpis za službo šefa kabineta Vlade RS. Iz navedenega organ za BPP zaključuje, da tožnik razpolaga s pravnim znanjem in da se ga morebiti lahko obravnava celo kot pravnega strokovnjaka ter da vsa ta dejstva kažejo na to, da se zaveda svojih pravic in dolžnosti in da se lahko sam brani pred očitki, vsebovanimi v obtožnem aktu. Navedel je tudi, da ima tožnik več aktivnih postopkov na slovenskih sodiščih, tako kazenskih kot tudi pravdnih in da je torej znana stranka sodišča, iz česar je tudi mogoče zaključiti, da mu je glede na njegove pretekle izkušnje in zatrjevano znanje slovenski pravni sistem že dobro poznan. Organ za BPP je v izpodbijani odločbi upošteval tudi temeljna načela kazenskega postopka (načelo iskanja resnice, domnevo nedolžnosti, in dubio pro reo), ki zagotavljajo pošten postopek.

Glede teže kaznivega dejanja organ za BPP v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je zoper tožnika v teku kazenski postopek zaradi storitve treh kaznivih dejanj obrekovanja in zaradi storitve kaznivega dejanja krive ovadbe. Iz dopolnjenega obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu z dne 31. 1. 2014 izhaja, da naj bi tožnik v točki 1 obtožnega akta v več dopisih, naslovljenih na sodišče, o okrožnem državnem tožilcu A.A. trdil in raznašal nekaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu, čeprav je vedel, da to, kar trdi in raznaša, ni resnično, dejanje pa je storil proti uradni osebi v zvezi z opravljanjem njene službe v tem organu, s tem da je med drugim navajal, da je A.A. okrožni državni tožilec – svétnik otroški tožilec, njegov podpis naj bi bil podpis otroka mlajšega od 10 let oziroma nepismene osebe, da ni nikoli obiskoval pravne fakultete ali pravno-materialno in korektno opravil ustreznih pravnih izpitov ali pridobil akademske izobrazbe, da je skorumpiran, brezkrajno agresiven in nesposoben, da kaže znake nacizma idr. Pod točko 2 je tožnik obdolžen, da je drugega naznanil, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa je vedel, da ga ni storil, s tem, da je dne 12. 11. 2011 na Ministrstvo za notranje zadeve podal zahtevo za kazenski pregon zoper B.B. (zaradi storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po 283/4 KZ-1), C.C., D.D., E.E. (zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi – 258. člen KZ-1 in zlorabe uradnega položaja – 257/I KZ-1), F.F. (zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe – 284/I člen KZ-1) in policiste G.G., H.H., I.I. ter J.J. (zaradi kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja – 257/I člen KZ-1 in ponareditve uradne listine – 259/I člen KZ-1), pri tem pa je vedel, da navedenih očitanih kaznivih dejanj niso storili, temveč so ravnali v skladu s svojimi pristojnostmi. Organ za BPP v zvezi s težo tožniku očitanih kaznivih dejanj meni, da teža očitanih mu kaznivih dejanj ni takšna, da bi že po sami višini zagrožene kazni (za kaznivo dejanje obrekovanja je zagrožena denarna kazen ali zapor do šest mesecev, za kaznivo dejanje krive ovadbe pa je zagrožena kazen zapora do dveh let) opravičevala postavitev zagovornika.

Glede obravnavanja pravno zapletenih vprašanj pa organ za BPP ugotavlja, da so v predmetnem kazenskem postopku dejstva in dokazi jasni, saj je predložena vsa pisna dokumentacija, preko katere bi naj tožnik storil obtoževana kazniva dejanja in da torej ne gre za zapleten kazenski postopek, kar posledično pomeni, da se ne bodo obravnavala zapletena pravna in dejanska vprašanja, ki jih tožnik glede na njegovo osebnost ne bi mogel razumeti ali podati zagovora oziroma odgovarjati (če ne bo izkoristil pravne možnosti, da se ne bo zagovarjal) na posamezna vprašanja.

Tako sodišče ugotavlja, da je organ za BPP upošteval vse osebne okoliščine tožnika, ki izhajajo iz kazenskega in BPP spisa ter zaključil, da tožnik razume, česa je obdolžen in da stanje zadeve niti s pravnega, niti z dejanskega vidika ni zapleteno. S takšnim zaključkom organa za BPP se glede na vse podatke upravnega spisa sodišče strinja. Tožnik pa v tožbi tudi ni navedel okoliščin, ki bi takšen zaključek omajale. V tožbi ne oporeka zaključku organa za BPP, da razume, česa je obdolžen. Prav tako v tožbi ne navaja nobenih (drugih) osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na odločitev.

Sodišče še pojasnjuje, da je upravni organ dolžan dejansko stanje ugotavljati in izvajati dokaze v okviru navedb, ki jih poda stranka v postopku. V konkretnem primeru to pomeni v okviru navedb in dokaznih predlogov tožnika v njegovi prošnji za BPP. Skladno z načelom zaslišanja stranke v upravnem postopku mora organ stranki omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Vendar pa sodišče na podlagi podatkov upravnega spisa zadeve ugotavlja, da tožnik v svoji prošnji za dodelitev BPP ni podal nobenih navedb oziroma predlagal dokazov glede osebnih okoliščin oziroma drugih dejstev, ki bi bila pomembna za odločbo. Organ za BPP je tako v izpodbijani odločbi odločil na podlagi navedb in dokazov, ki jih je v vlogi navedel oziroma predložil tožnik ter na podlagi podatkov zadevnega kazenskega spisa, ki ga je pribavil in vpogledal po uradni dolžnosti. Tako sodišče dokaznega predloga za njegovo zaslišanje, ki ga je podal (šele) v tožbi, pri tem pa ni navedel, zakaj tega dokaznega predloga ni podal že v upravnem postopku dodelitve BPP, ne more upoštevati, saj gre za nedopustno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena in 52. člen Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

Z izpodbijano odločbo pa po presoji sodišča tudi ni bilo poseženo v ustavne pravice tožnika iz 22. in 29. člena Ustave RS. Ustavnopravna jamstva v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave RS so specialna v razmerju do pravic iz 22. člena Ustave RS. Način njihovega uresničevanja je zaradi narave obravnavanih pravic predpisan z zakonom (drugi odstavek 15. člena Ustave RS). Ko gre za pravico do obrambe z zagovornikom, Ustava RS brezplačnega zagovornika ne zagotavlja oziroma ga ne zagotavlja brezpogojno. Enako tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki v 6. členu vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali, če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. BPP v kazenskem postopku se (zunaj primerov iz 70. člena ZKP) zagotavlja po določbah ZBPP, če le-ta ni v očitnem nasprotju z načelom pravičnosti. Določba je po presoji sodišča vsebinsko skladna z določbo točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, saj dodelitev BPP (brezplačnega zagovornika) pogojuje z interesom pravičnosti. Kolikor pa tožnik meni, da je pošten postopek zagotovljen le v primeru strokovne obrambe z zagovornikom, pa po mnenju sodišča nima prav. Takšno stališče bi namreč, ob izpolnitvi finančnega pogoja za dodelitev BPP, pomenilo obvezno zagotovitev brezplačnega zagovornika v vseh zadevah, za kar pa po presoji sodišča v ustavnih določbah in določbah EKČP ni podlage. Glede na vse povedano sodišče ocenjuje, da ni utemeljeni niti povsem pavšalen in nekonkretiziran tožbeni ugovor neustavnosti ZBPP.

Tako sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.