Jedro

Pritožnik zmotno meni, da bi moralo sodišče v postopek pritegniti izvedenca medicinske stroke in da ni moglo odločiti o višini odškodnine brez tega izvedenca. Pri tem se sklicuje na en sodni primer (VSL sklep I Cp 122/2009), ki pa ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Ustaljeno sodno prakso predstavlja več sodnih odločb, objavljenih na spletni strani Vrhovnega sodišča (npr. VSL I Cp 4025/2009, VSC Cp 673/2013, VSL I Cp 1871/2023).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (tč. I in tč. III) potrdi izpodbijana delna zamudna sodba in sodba sodišča prve stopnje.

II.Prva tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti 466,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku tega roka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je dne 12. 12. 2024 izdalo delno zamudno sodbo in sodbo, s katero je v tč. I razsodilo, da je prvi toženec dolžan v roku 15 dni tožniku plačati 12.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2024 dalje do plačila, v tč. II tožbeni zahtevek zoper prvega toženca za plačilo nadaljnjih 6.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2024 dalje do plačila zavrnilo in v točki III. odločilo, da je prvi toženec dolžan v 15 dneh povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 249,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Celju.

2.Prvi toženec je po pooblaščencu - odvetniku - zoper uvodoma navedeno sodno odločbo vložil pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v smislu 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pri čemer sodbo izpodbija v I. in III. točki izreka. Prvi toženec navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. O tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je namreč odločilo zgolj na podlagi tožbenih navedb in na podlagi domneve, da se prvi toženec s tožbenimi navedbami strinja, ker na tožbo v zakonskem roku ni odgovoril. To pomeni, da je sodišče odškodnino odmerilo, ne da bi v postopek pritegnilo izvedenca medicinske stroke. Slednje pa je nujni dokaz za ugotavljanje okoliščin, ki so odločilne za odmero odškodnine za telesne in duševne bolečine ter za strah (tako pravna teorija in ustaljena sodna praksa, denimo VSL sklep I Cp 122/2009 in sorodni). Višine odškodnine za nepremoženjsko škodo namreč že pojmovno ni mogoče ugotavljati brez izvedenca medicinske stroke. Sploh pa ne v konkretnem primeru, ko se zatrjujejo telesne poškodbe v večjem obsegu. Sodišče namreč znanja s področja medicine nima. Medicinske dokumentacije ne zna tolmačiti. Glede na vse navedeno bi sodišče višino nastale nepremoženjske škode lahko pravilno in zakonito ugotavljalo zgolj z izvedencem medicinske stroke (v povezavi s tožbenimi navedbami), vsled česar je dejansko stanje glede intenzivnosti in trajanja telesnih in duševnih bolečin, neugodnosti med zdravljenjem in strahu, zmotno in nepopolno ugotovljeno. Prvi toženec še navaja, da je tudi sicer sodišče tožniku prisodilo previsoko odškodnino. Niti tožnik sam ni opredelil poškodb kot takšnih, ki bi kakorkoli posebej odstopale od povprečnih. Tako je odškodnina po vseh postavkah previsoka in presega okvire sodne prakse za podobne poškodbe. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Tožnik je na pritožbo odgovoril. Prereka navedbe pritožnika in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter naloži prvemu tožencu povrnitev tožnikovih pritožbenih stroškov.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V pravnem pouku delne zamudne sodbe in sodbe je sodišče prve stopnje pravdni stranki poučilo, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 - v nadaljevanju: ZPP). Prvi toženec s pritožbo izrecno uveljavlja izključno ta nedopusten pritožbeni razlog, zato pritožbenemu sodišču ni potrebno presojati pritožbenih navedb v zvezi s tem pritožbenim razlogom. Kljub temu pa pojasnjuje, da sodišče prve stopnje pri izdaji zamudne sodbe ne ugotavlja dejanskega stanja, saj se za podlago vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Skladno z zakonsko določbo prvega odstavka 318. člena ZPP ugotavlja le, ali so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče dokazov v tej fazi postopka ne izvaja. Glede na tožbena zatrjevanja in predlagane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni neskladja med zatrjevanimi dejstvi v tožbi in dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pritožnik zmotno meni, da bi moralo sodišče v postopek pritegniti izvedenca medicinske stroke in da ni moglo odločiti o višini odškodnine brez tega izvedenca. Pri tem se sklicuje na en sodni primer (VSL sklep I Cp 122/2009), ki pa ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Ustaljeno sodno prakso predstavlja več sodnih odločb, objavljenih na spletni strani Vrhovnega sodišča (npr. VSL I Cp 4025/2009, VSC Cp 673/2013, VSL I Cp 1871/2023).

6.Pritožba ne graja zaključka sodišča, da je prvi toženec krivdno odškodninsko odgovoren tožniku za nastalo nepremoženjsko škodo v obravnavanem škodnem dogodku. Bistvo pritožbenih navedb je, da je višina odškodnine previsoka in ni v skladu s sodno prakso. Nekonkretizirana pa je pritožbena navedba, da niti tožnik sam ni opredelil poškodb kot takšnih, ki bi kakorkoli posebej odstopale od povprečnih, zato takšne pritožbene navedbe ni moč preizkusiti.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo prvi odstavek 131. člena, 179. člen in 182. člen Obligacijskega zakonika (OZ), s tem ko je v razmerju do prvega toženca, ki na tožbo ni odgovoril, z delno zamudno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku.

8.Tožnik je 22. 7. 2020 v škodnem dogodku utrpel zlom dna desne orbite (očnice, očesne votline), pretres možganov in več udarnin. Iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku od zahtevanih 8.500 EUR odmerilo 7.000 EUR odškodnine. Upoštevalo je tožbene trditve (ki se zaradi domneve o toženčevem priznanju tožnikovih dejanskih navedb, štejejo za priznane), da so zelo hude telesne bolečine trajale 3 dni, močne 1 teden, srednje močne stalne 3 tedne, občasno močne in stalne blage 6 mesecev, tožniku pa so ostale trajne občasne blažje bolečine. Upoštevalo je tudi navedbe, da so se posebej hude bolečine izražale v vztrajajočih glavobolih, ki so bili občasno zelo intenzivni, v preostalem času pa srednje močni do blažji. Nadalje navedbe, da je tožnik prestal več obiskov medicinskih ustanov, 2 operativna posega, hospitalizacijo 7 dni, izpostavljen je bil rentgenskemu sevanju (RTG glave, prsnega koša, pljuč in desnega kolena), CT slikanju (glave, možganov in obraznih kosti), neugodno je bilo šivanje rane, odstranitev šivov, krvne in očesne preiskave, prejemanje mnogih zdravil in analgetikov ter kapljic, oskrba in toaleta rane, hlajenje poškodovanega predela in mirovanje. Ob upoštevanju vrste, trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin, obsega neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v času zdravljenja (obrazloženo v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodne odločbe) je odmerjena odškodnina za to vrsto škode pravična in primerna. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, vsebovani v 179. členu OZ.

9.Za prestani strah je bila tožniku odmerjena odškodnina v višini 900,00 EUR od zahtevanih 1.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je upoštevalo zatrjevani obseg te oblike nepremoženjske škode (povzet v 21. in 22. točki obrazložitve izpodbijane, ki ga pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne povzema in se povsem sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodni odločbi) ter po oceni, da je tožnik utrpel intenziven primarni strah ob napadu ter nato sekundarni strah, ki sta nedvomno porušila tožnikovo duševno ravnovesje, tožniku utemeljeno ob upoštevanju obeh že zgoraj navedenih načel odmerilo 900,00 EUR odškodnine za prestani strah. Zatrjevana intenzivnost in trajanje primarnega in sekundarnega strahu sta v odmerjenem znesku odškodnine ustrezno ovrednotena.

10.Sodišče prve stopnje je glede skaženosti sledilo navedbam iz tožbe, ki niso v nasprotju s predloženimi dokazi in ki jih je povzelo v 24. točki obrazložitve. Od zahtevanih 1.000,00 EUR je tožniku, ob upoštevanju da je brazgotina na obrazu in s tem vidna ter je ni mogoče zakriti, da pa sicer pa gre za manjšo brazgotino, utemeljeno ob upoštevanju obeh že zgoraj navedenih načel odmerilo 800,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti.

11.Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnik zahteval 8.000,00 EUR odškodnine. Zaradi pasivnosti prvega toženca je sodišče prve stopnje štelo za resnične trditve o trajnih posledicah utrpelih poškodb (povzeto v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), in sicer posttravmatskega glavobola, anksioznosti in kronične neprespanosti. Upoštevaje še starost tožnika v času škodnega dogodka (35 let) oziroma ob izdaji sodbe (39 let) in v zvezi s tem obseg bodočih duševnih bolečin glede na pričakovano življenjsko dobo je tudi po oceni pritožbenega sodišča odmerjena odškodnina za to obliko nepremoženjske škode v znesku 4.000,00 EUR primerna in pravična.

12.Pritožnik navaja, da je odškodnina po vseh postavkah previsoka in da presega okvir sodne prakse za podobne poškodbe, pri čemer pa te sodne prakse ne konkretizira. Odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 12.700 EUR znaša približno 8,5 povprečnih mesečnih neto plač v času sojenja. Pritožbeno sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava, upoštevaje primere v sodni praksi (poškodbe glave in možganov), objavljene na spletni strani Vrhovnega sodišča RS in v publikaciji Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo: pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, mag. Alenka Berger Škrk, GV Založba, 2010, pri čemer povsem primerljivega primera ni najti1 , ugotavlja, da prisojena odškodnina upošteva posebnosti tožnikovega primera in da tudi po objektivnih kriterijih ni previsoka, kar nudi zaključek, da je odmera odškodnine materialnopravno pravilna.

13.Ker je sodišče prve stopnje brez procesnih napak in ob izpolnjenih pogojih za izdajo zamudne sodbe pravilno uporabilo materialno pravo pri izdaji izpodbijane delne zamudne sodbe, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrditi delno zamudno sodbo (tč. I izreka), kakor tudi odločitev o pravdnih stroških (tč. III. izreka). Pritožnik slednje odločitve ni konkretizirano izpodbijal, materialnopravni preizkus pa tudi ni pokazal nobene nepravilnosti.

14.Tožnik je obrazloženo odgovoril na pritožbo, zaradi česar so stroški v zvezi s to vlogo potrebni pravdni stroški, ki jih mora tožniku povrniti v pritožbenem postopku neuspešen prvi toženec (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je upravičen do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife (OT) v višini 625 točk, materialnih stroškov v višini 2 % od vrednosti do 1000 točk (člen 11/3 OT) v višini 12,5 točk in do 22 % DDV, skupaj ob vrednosti točke 0,60 EUR do povrnitve zneska 466,65 EUR. Prvi toženec mora pritožbene stroške tožniku povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku tega roka (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ).

-------------------------------

1Primerjaj z odločitvami Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 482/2008, II Ips 417/2010 in II Ips 670/2003.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 179, 182 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 318, 318/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.