Jedro

Tožniki so s podpisom praznih pooblastil soglašali, da jih v postopku zavarovanju zastopa odvetnik, ki ga je pozneje izbral upnik.

Dopustnost ravnanja kreditodajalke je treba presojati v okviru pogodbene podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožniki so dolžni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 978,71 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo glavni tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki zahtevali ugotovitev, da sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 23. 11. 1994, opr. št. II R 1778/94, ki naj bi ga tožniki sklenili z U. banka, d.d., ne obstoji. Prvo sodišče je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti omenjenega sporazuma. Tožnikom je sodišče prve stopnje še naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 3.287,11 EUR.

Zoper sodbo se pritožujejo tožniki, ki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP in predlagajo, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo prvemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi navajajo, da je prvi razlog neveljavnosti sporazuma o zavarovanju v tem, da tožniki nikoli niso dali pooblastila odvetnici Š.P. za sklenitev tega posla. Drugi razlog neveljavnosti posla pa je, da je izpodbijani sporazum akcesoren posel ničnega posla, to je pogodbe o dolgoročnem posojilu z dne 30. 9. 1994, ki je nična iz razloga po 241. členu ZGD. Prvo sodišče je sprejelo preprosto argumentacijo, da iz listin izhaja, da so tožniki podpisali pooblastilo odvetnici Š.P.. Sodišče je spregledalo trditve tožnikov, da odvetnici Š.P. sploh niso dali pooblastila. Odvetnice niso poznali in ji posledično niso mogli dati mandata za sklenitev izpodbijanega posla. Odvetnica Š.P. je povedala, da tožnikov res ni nikoli videla in da tudi ni sodelovala pri sestavi sporazuma. Odvetnica je potrdila, da so odvetniki pravnega prednika tožene stranke dogovorili vse podrobnosti v zvezi s samim narokom za zavarovanje, napisali predlog in se dogovorili z njo, da zastopa tožnike pri sklenitvi sporazuma. Odvetnica Š.P. je zato zastavila nepremičnine tožnikov na podlagi naloga pooblaščencev tožene stranke. O pooblastilnem razmerju med Š.P. in tožniki zato ni mogoče govoriti. Tožniki so podpisali bianco pooblastila, na katerih ni bilo navedeno ime odvetnice Š.P.. Odvetnica je pooblastila akceptirala naknadno. Zgolj podpis odvetniškega pooblastila, v katerem ni navedeno ne ime in ne naziv pooblaščenca, ne more šteti za podajanje mandata odvetnici Š.P., da v imenu tožnikov sklene posel zavarovanja z nepremičninami. Za pravno veljavno pooblastilno razmerje bi morali tožniki imenovati konkretnega pooblaščenca in mu dati specialno pooblastilo za tako dejanje. Splošno odvetniško pooblastilo tudi ni pooblastilo, ki bi odvetniku dopuščalo sklenitev sporazuma o zavarovanju po tedaj veljavnem ZIP. Sporazum o zavarovanju po določbi 215.c člena tedaj veljavnega ZIP ima moč sodne poravnave. Na podlagi splošnega pooblastila odvetnik ni imel pooblastila za sklepanje sodne poravnave. Posla poravnave ni mogoče pravno enačiti s poslom sodne poravnave. Kasnejši ZPP je razširil veljavnost splošnega pooblastila odvetniku, saj je določil, da lahko odvetnik po splošnem pooblastilu sklepa tudi sodne poravnave. V konkretnem primeru odvetnica Š.P. ni imela pooblastila tožnikov za sklenitev sporazuma o zavarovanju, saj ji tožniki za takšen posel niso dali mandata. Angažirana je bila s strani pooblaščencev tožene stranke. Tožena stranka je zato zlorabila bianco pooblastila tožnikov. Takšno postopanje tožene stranke predstavlja kršitev prisilnih predpisov in je nemoralno dejanje. Tudi iz izpovedbe odvetnika T.Č. izhaja, da je bila odvetnica Š.P. angažirana z njegove strani. Odvetnik T.Č. je tedaj zastopal toženo stranko kot odvetniški kandidat pri odvetniku T. in je jasno, da ne more biti oseba, ki bi lahko angažirala osebo, ki bi storila tako hud poseg v premoženjske pravice tožnikov. Tožniki so imeli diametralno drugačne interese kot tožena stranka v dani situaciji. Tožena stranka ni prerekala dejstva, da je bila odvetnica Š.P. v času sklenitve spornega sporazuma hišna odvetnica tožene stranke. Pooblastilno razmerje, ki ga stranka sklene z odvetnikom, je pravni posel dvostranske narave. Za veljavnost takega posla mora obstajati soglasje volj obeh strank. Med njima mora obstajati dogovor o tem, kaj bo odvetnik storil za stranko, v obravnavanem primeru pa se odvetnica Š.P. ni nikoli dogovorila s tožniki o sklenitvi posla. Zaključek sodišča, da naj bi vsi tožniki podpisali pooblastilo odvetnici Š.P., je evidentno protispisen. Pooblastilo tožnikov bi lahko akceptiral katerikoli odvetnik, ki bi ga izbrala tožena stranka. Ob tem druga tožnica tudi ni bila porok ali podpisnik kreditne pogodbe s pravnim prednikom tožene stranke. S toženo stranko druga tožnica ni bila v nobenem poslovnem odnosu, zato je sporazum o zavarovanju nedvomno ničen oz. neobstoječ v delu, ki se nanaša nanjo. Po 241. členu ZGD je ničen posel, s katerim delniška družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic. Denarna sredstva, ki so bila predmet dolgoročnega kredita po pogodbi z dne 30. 9. 1994, so bila do polovice namenjena za dokapitalizacijo same tožene stranke. G.V. d.d. je bila že pred sklenitvijo tega posla delničar pravnega prednika tožene stranke. Ob sklenitvi kreditne pogodbe je bilo dogovorjeno, da bo G.V. d.d. s prejetim posojilom plačala imetništvo hibridnih obveznic in pridobila pravico do uresničitve zamenjave teh zamenljivih obveznic za delnice pravnega prednika tožene stranke. 30. 9. 1994 je pravni prednik tožene stranke nakazal na račun družbe G.V. d.d. 35.971.486,20 SIT, polovico od tega zneska pa je G.V. d.d. še isti dan nakazala nazaj na račun banke. Za ta znesek je G.V. d.d. postala imetnica treh hibridnih obveznic pravnega prednika tožene stranke. Namen tega posla je bila dokapitalizacija banke, razlog za takšno postopanje pa je bil v tem, da je pravni prednik toženke v letu 1994 prejel nalog B.S., da se mora zaradi kapitalske neustreznosti dokapitalizirati. Do dokapitalizacije tožene stranke je zato prišlo na podlagi njenega lastnega posojila, ker banka tedaj ni razpolagala z drugimi sredstvi, da bi izvršila dokapitalizacijo. Izpodbijana sodba v zvezi z razlogi za zavrnitev zahtevka na podlagi 241. člena ZGD nima nobene obrazložitve in je zato ni mogoče preizkusiti. Razlogi izpodbijane sodbe v tem delu ne odgovarjajo na trditve tožeče stranke. Pričakovanje dobička pri nakupu hibridnih obveznic, ki se kasneje ni uresničilo, ni razlog, zaradi katerega bi se tožniki sklicevali na ničnost posla. Tožniki so se sklicevali na ničnost posla iz razloga po 241. členu ZGD. Tožena stranka je s kreditom zagotovila predujem G.V. d.d. za pridobitev delnic. Takšen posel je bil ničen, ker je bil v nasprotju s prisilnimi predpisi. Naivno bi bilo pričakovati, da bi banka v posojilno pogodbo zapisala karkoli, kar bi potrjevalo ničnost posla. Pri dokapitalizaciji tožene stranke v letu 1994 ni šlo za tekoč pravni posel finančne organizacije. V zvezi z ničnostjo posla po 241. členu ZGD prvo sodišče sploh ni izvedlo dokaznega postopka in od tožene stranke ni zahtevalo predložitve listin, ki jih je v skladu z določili ZPP zahtevala tožeča stranka. Po pridobitvi predlaganih dokumentov bi bilo mogoče potrditi trditve tožnikov, da je bil namen kreditiranja s strani tožene stranke ravno v tem, da se banka dokapitalizira z lastnimi krediti.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Iz izvedenih dokazov oziroma dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje med drugim izhaja, da sta bila prvi in tretji tožnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe z dne 30. 9. 1994 delavca in delničarja družbe G.V. d.d., da sta podpisala izjavi o lastništvu z dne 28. 9. 1994, iz katerih izhaja, da bosta zastavila svoje (točno določene) nepremičnine v korist pravnega prednika toženke U.B. d.d. za zavarovanje kredita po navedeni kreditni pogodbi in zato sklenila sporazum o zavarovanju denarne terjatve pred sodiščem, da sta podpisala to kreditno pogodbo kot poroka kreditojemalca in kot zastavitelja svojih nepremičnin v okviru zavarovanja terjatve banke iz te kreditne pogodbe, da sta preko G.V. d.d. (priloga B22) posredovala banki zemljiškoknjižne izpiske za svoje nepremičnine, za katere sta soglašala, da se zastavijo zaradi zavarovanja kredita, da so tožniki podpisali gola (neizpolnjena) splošna pooblastila odvetniku za zastopanje (prilogi A5, A48) in da so tožniki ostale podpisane listine (poleg kreditne pogodbe) izročili banki oziroma njeni Odvetniški pisarni T. (preko G.V. d.d.). Odvetnica Š.P. je med drugim izpovedala, da so dolžniki (očitno je pri tem priča mislila na družbo G.V. d.d. in na tožnike kot zastavitelje) za izvedbo postopka zavarovanja prosili odvetnike U.banke d.d. (katerim so posredovali podpisala gola pooblastila), ki so to tudi storili, njo pa zaprosili, da zastopa kreditojemalca in zastavitelje (tožnike) na naroku za sklenitev sporazuma. Odvetnik T.Č. je pojasnil, da je bilo med banko in dolžnikom (tega je kot direktor zastopal prvi tožnik) dogovorjeno, da upnik (njegova Odvetniška pisarna T.) organizira oz. poišče odvetnika, ki bo zastopal dolžnika in zastavitelje pri sklenitvi sporazuma o zavarovanju, kar je potem tudi storil, ko je angažiral odvetnico Š.P.. V zvezi z njegovo izpovedbo je bila trditev tožnikov, da niso prosili banke, da zanje organizira odvetnika, neupoštevna, ker je bila prepozna (286. člen ZPP), saj bi tožniki morali to navedbo podati že na predhodnem naroku, takoj po zaslišanju Š.P., ki je v tem delu izpovedala tako, kot T.Č.. Tretji tožnik je za zavarovanje terjatve ponudil svoje nepremičnine, pooblastilo pa je (tudi on) podpisal vedoč, da gre za postopek v zvezi z bančnim kreditom.

Navedene okoliščine potrjujejo toženkino trditev, da so tožniki s svojimi dejanji jasno izrazili voljo, da soglašajo z izvedbo postopka zavarovanja na opisan način, to je, da se določene njihove nepremičnine zastavijo zaradi zavarovanja kredita ter da jih v postopku zavarovanja pred sodiščem z zastavitvijo njihovih nepremičnin zastopa odvetnik, ki ga bo izbral upnik (njegova odvetniška pisarna), saj so tožniki pri podpisovanju pooblastil zaupali banki (izpoved prvega tožnika). Druga tožnica sicer ni bila podpisnica kreditne pogodbe in ni podpisala izjave o lastništvu, vendar pa je podpisala golo pooblastilo za zastopanje po odvetniku potem, ko ji ga je izročil mož (prvi tožnik), s pojasnilom, da ga mora podpisati, ker banka zahteva, da ga podpišeta oba. Urejanje zadeve je očitno prepustila možu, saj se sama s tem ni ukvarjala, kot je izpovedala. Ne more biti dvoma, da je bila druga tožnica seznanjena s tem, zakaj mora podpisati pooblastilo oziroma zakaj je banka to zahtevala (ker sta s prvim tožnikom bila solastnika nepremičnine, ki se je zastavila), saj se od povprečno skrbnega posameznika pričakuje, da ne podpiše bianco listine, še zlasti pa ne praznega pooblastila za zastopanje po odvetniku, ne da bi pri tem vedel, zakaj gre pri stvari. Tožniki so glede na povedano s podpisom praznih pooblastil soglašali, da jih v postopku zavarovanju zastopa odvetnik, ki ga je pozneje izbral upnik (v konkretnem primeru odvetnica Š.P.).

Tožniki so podpisali splošno pooblastilo za zastopanje po odvetniku (tudi po predpisih o pravdnem postopku), med drugim, da jih odvetnik zastopa v civilnih zadevah in v njihovem imenu sklepa poravnave. V skladu s 95. členom ZPP/77, ki je veljal v času podpisa pooblastil, je pooblaščenec, ki je bil odvetnik, lahko na podlagi splošnega pooblastila (ne da bi v pooblastilu bile natančneje določene njegove pravice) sklenil poravnavo, pri čemer sta pravna teorija in sodna praksa šteli, da je s tem mišljena (tudi) sodna poravnava. Dano pooblastilo tožnikov je zato odvetnici Š.P. omogočalo sklenitev sporazuma o zavarovanju denarne terjatve (kot sodne poravnave) po določilih ZIP. Pravni prednik tožene stranke zato ni zlorabil bianco podpisanih pooblastil tožnikov. Grajani zaključek prvega sodišča, da so tožniki nesporno podpisali pooblastilo odvetnici Š.P., pa je glede na doslej povedano treba razumeti v kontekstu okoliščin, v katerih so tožniki podpisali bianco pooblastila in se strinjali, da njihovega odvetnika (odvetnico Š. P.) v postopku zavarovanja izbere upnik. Da so tožniki s podpisom bianco pooblastil soglašali, da jih izbrani odvetnik zastopa v ustreznem postopku v zvezi z zastavo njihovih nepremičnin, pa kažeta tudi okoliščini, da je odvetnica Š.P. po sklenitvi sporazuma II R 1778/94 prvemu tožniku posredovala zapisnik s sporazumom, s prošnjo, da o zastavi obvesti vse dolžnike (zastavitelje) in da so tožniki prejeli tudi zemljiškoknjižne sklepe o vknjižbi hipoteke na njihovih zastavljenih nepremičninah, tožniki pa na to niso reagirali oziroma temu niso nasprotovali. Do očitkov z njihove strani v zvezi s postopkom zavarovanja je prišlo šele sedem let pozneje, ko je bila dolžnica G.V. d.d. izbrisana iz sodnega registra in ko so se tožniki očitno pričeli zavedati, da bodo morebitne njene neplačane obveznosti iz kreditne pogodbe morali poravnati sami kot poroki oziroma zastavitelji.

Tožniki niso dokazali, da bi bila kreditna pogodba nična na podlagi 241. člena ZGD. Dopustnost ravnanja U. banke d.d. kot kreditodajalke je treba presojati v okviru pogodbene podlage (drugi odstavek 51. člena ZOR). Iz kreditne pogodbe ne izhaja, da bi bil kredit dan družbi G.V. d.d. za pridobitev delnic U. banke d.d., saj je bil kredit dan za obratna sredstva kreditojemalke. Dajanje kreditov v izhodišču predstavlja za banko kot finančno organizacijo eno od osnovnih oblik njenega rednega poslovanja. Banka je nakazala družbi G.V. d.d. celotna sredstva po kreditni pogodbi. G.V d.d. je nato polovico teh sredstev porabila tako, da je ta znesek nakazala banki za plačilo kupljenih hibridnih obveznic banke, vendar pa tožniki niso dokazali zatrjevanega dogovora med U. banko d.d. in G.V. d.d., da G. V. d.d. dobi kredit pod pogojem, da polovico kredita porabi za nakup hibridnih obveznic zaradi dokapitalizacije banke. Tožniki so sicer predlagali določene dokaze v tej smeri, ki jih prvo sodišče ni izvedlo (njihove dokazne predloge, povzete na zadnji strani pritožbe, je prvo sodišče prezrlo) in zato tožniki v pritožbi uveljavljajo tudi kršitev določb 227. in 228. člena ZPP oziroma smiselno tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP (kršitev jamstev v dokaznem postopku oziroma kršitev pravice do dokazovanja). Vendar pa so ti pritožbeni očitki neupoštevni, ker tožniki zatrjevanih kršitev postopka niso uveljavljali pravočasno, do konca glavne obravnave (286.b člen ZPP). Iz navedenih razlogov je odločitev prvega sodišča zato pravilna.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. in 358. člen ZPP). Tožniki so dolžni povrniti toženki stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP), ki so odmerjeni v skladu z OT in ZST, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk specificiranega stroškovnika v odgovoru na pritožbo. V primeru zamude so tožniki dolžni plačati tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena OZ in drugi odstavek 313. člena ZPP).