Jedro

V sodbah izpostavljeno dejstvo, da je bil avtomobil tožniku odvzet kot ukraden, utemeljuje zaključek, da je bila podana pravna napaka izpolnitve, za katero odgovarja tožena stranka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo toženko, da plača tožniku znesek 11.684,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2004 do plačila, v 8 dneh.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo proti prvostopenjski sodbi. Stališče pritožbenega sodišča je, da je toženka prodala tožniku predhodno ukraden avtomobil, ki ga je po prodaji zasegla policija in zato toženka odgovarja tožniku za pravno napako.

3. Toženka je vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča, zaradi „bistvene kršitve določb in zmotne uporabe materialnega prava“. Sodišče naj bi spregledalo, da je v tem primeru šlo za dva različna pravna posla. Eden je bil opravljen med tožnikom in toženo stranko za prodajo tožnikovega avtomobila, drugi posel pa med tožnikom in M. Č. ob komisijski prodaji B. U. Toženka naj bi sodelovala le pri prodaji tožnikovega vozila. Iz celotnega posla je razvidno, da je glede vozila, ki je imelo morda pravne napake, ne pa dejanskih, toženka bila samo in zgolj posrednik. Tožnik bi moral tožiti Č. in B. U. Pritožbeno sodišče je navedlo, da je upoštevalo izpoved B. U., da je sklenila komisijsko pogodbo. Sodba tako nima pravih razlogov. Tožnik je šele po preteku pritožbenega postopka obvestil toženko, da je prejel vozilo nazaj in ga prodal za 3.563,00 EUR in zato terja od toženke le še znesek 16.382,97 EUR. Sodišče naj bi tudi spregledalo, da je tožnik postal lastnik vozila, saj ga je kupil na podlagi komisijske prodaje od osebe, ki se s komisijsko prodajo ukvarja, in je tako postal lastnik vozila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijska trditev, da sodba pritožbenega sodišča, glede ugotovljenih dejstev, nima „pravih“ razlogov, sama po sebi ne predstavlja trditve o procesni kršitvi, temveč trditev o napačni uporabi materialnega prava.(1)

6. Pri odločanju o reviziji ni mogoče upoštevati tistih toženčevih trditev, ki kakorkoli spreminjajo ali relativizirajo dejansko stanje, ki predstavlja podlago pravnomočne sodbe(2) (npr. trditve o poteku prodaje avtomobila, trditev o tem, da je bilo vozilo vrnjeno …). Trditev, da je policija tožniku vrnila sporni avtomobil po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, tudi neutemeljeno posega v časovne meje pravnomočnosti izpodbijane sodbe.

7. Pritožbeno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo. Ob upoštevanju relevantnih dejstev (3. do 6. stran prvostopenjske sodbe in druga stran sodbe pritožbenega sodišča) je pravilna ugotovitev, da je tožnik sklenil dvostransko pogodbo v zvezi s spornim avtomobilom, zgolj s toženo stranko. V sodbah izpostavljeno dejstvo, da je bil avtomobil tožniku odvzet kot ukraden, utemeljuje zaključek, da je bila podana pravna napaka izpolnitve, za katero odgovarja tožena stranka.(3) Zaradi evikcije je bila pogodba razdrta po samem zakonu.(4) Posledica razdrte pogodbe je, da mora tožena stranka vrniti tožeči stranki tisto, kar ji je ta dala v zvezi s sporno pogodbo.(5) Toženka tudi nikoli ni trdila, da je bila odgovornost za pravne napake pogodbeno izključena, ali da je tožnik postal lastnik stvari (nasprotno, trdila je, da glede spornega avtomobila s tožnikom sploh ni bila v pogodbenem razmerju).

8. Vrhovno sodišče je odločilo o reviziji v skladu s 378. členom ZPP, odločitev o reviziji pa implicira tudi zavrnitev revidentovega predloga za povrnitev pravdnih stroškov.

Op. št. (1): Primerjaj določbo 341. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj določbo drugega odstavka 370. člena ZPP.

Op. št. (3): Primerjaj določbo drugega odstavka 100. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ.

Op. št. (4): Primerjaj določbo 490. člena OZ.

Op. št. (5): Primerjaj določbo drugega odstavka 111. člena OZ.