Jedro

Na isti dan, ko je prejel sodno odločbo Vrhovnega sodišča, je tožnik podal prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, kar tudi z vidika štetja rokov po dnevih iz 1. in 2. odstavka 100. člena ZUP v zvezi z 2. odstavkom 36. člena ZTuj-2 ni prepozno. Tožena stranka njegove prošnje zato ne bi smela zavreči.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Upravne enote Ljubljana št. 214-8630/2014-9 z dne 26. 9. 2014 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ljubljana na podlagi tretje točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) odločila, da se prošnja tožnika, roj. ... 3. 1993, ki je državljan Afganistana, stanujoč v A., za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji z dne 6. 8. 2014, kot prepozna zavrže. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija v skladu z določbo 44. člena ZTuj-2. Nato se organ sklicuje na drugi odstavek 36. člena ZTuj-2. Upravna enota je zaprosila pristojni organ za posredovanje podatkov, saj lahko tujec pred potekom pravice do subsidiarne pomoči na upravni enoti poda vlogo za pridobitev dovoljenja za prebivanje z določenim namenom. Iz dopisa Ministrstva za notranje zadeve, Direktorata za upravne notranje zadeve, Migracije in naturalizacijo, Urada za migracije, Sektorja za statusne zadeve z dne 9. 9. 2014, je med drugim razvidno, da je tujcu z imenom B.B. status subsidiarne oblike zaščite potekel že 13. 12. 2013. Pred potekom statusa je imenovani vložil prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. Osebi v času odločanja o podaljšanju subsidiarne oblike zaščite, to je do pravnomočnosti odločbe, s katero se odloči, ali se prošnji za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite ugodi, ali pa se prošnjo zavrne, med drugim pripada tudi pravica do prebivanja v Republiki Sloveniji. Tujcu je bila dne 3. 2. 2014 zavrnjena prošnja za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, ki je postala pravnomočna 30. 7. 2014. Vloga za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje pa je bila pri tukajšnjem organu vložena 6. 8. 2014, torej po izteku materialnega roka, ki ima za posledico izgubo pravice. Organ se nato sklicuje na tretjo točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

2. V pritožbi zoper prvostopenjski akt tožnik pravi, da upravna enota napačno razume pojem pravnomočnost. Če se odločba izpodbija v upravnem sporu, pa se s sodno odločbo ne odpravi oziroma razveljavi, postane pravnomočna tedaj, ko postane pravnomočna sodna odločba, s katero je bilo odločeno o njeni zakonitosti (tretji odstavek 225. člena ZUP). Vendar pa sodna odločba ne postane pravnomočna z dnem izdaje, ampak z dnem vročitve sodbe stranki, kajti vročitev je pogoj za nastanek pravnih učinkov. Če je bil zoper sodbo Upravnega sodišča sprožen nadaljnji spor na Vrhovno sodišče, postane odločba pravnomočna šele z dnem vročitve sodbe Vrhovnega sodišča, saj šele z vročitvijo začne teči rok za izredna pravna sredstva. Ni pravilno stališče Upravne enote, da pravnomočnost nastopi tistega dne, ko je sodišče sprejelo odločitev (datum seje). Odločba, ki stranki ni vročena, za stranko sploh še ne obstaja. Dokler torej upravni akt ni vročen stranki, ne povzroči nobenega pravnega učinka. Tako odločba, ki stranki ni vročena, ne more postati dokončna, pravnomočna in tudi ne izvršljiva (224. in 225. člen ZUP). Vročanje je torej predpostavka oziroma predpogoj za pravne učinke.

3. V konkretnem primeru je bila sodba Vrhovnega sodišča vročena pooblaščenki tožnika dne 6. 8. 2014, torej isti dan, ko je tožnik tudi vložil prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje. Glede na to meni, da je prošnjo vložil v skladu z drugim odstavkom 36. člena ZTuj-2, saj je na ta dan še imel pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji. Glede na prvi odstavek 236. člena ZUP se odločba ne more izvršiti vse dotlej, dokler se odločba o pritožbi, s katero je bila pritožba zavržena ali zavrnjena ali izpodbijana odločba spremenjena, ne vroči stranki.

4. Z drugostopenjskim aktom je pristojno ministrstvo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Drugostopenjski organa navaja, da je pritožniku dovoljenje za prebivanje na podlagi prošnje za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite veljalo do 30. 7. 2014, to je do dne, ko je postala odločba, s katero je bila pritožnikova prošnja za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite zavrnjena, pravnomočna. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 245/2014, s katero je sodišče pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani št. I U 544/2014-7 z dne 4. 6. 2014 zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Glede pritožbenih navedb pa ministrstvo pojasnjuje, da je v tretjem odstavku 225. člena ZUP določeno, da če se odločba izpodbija v upravnem sporu ali drugem sodnem postopku, pa se s sodno odločbo ne odpravi oziroma razveljavi, postane pravnomočna tedaj, ko postane pravnomočna sodna odločba, s katero je bilo odločeno o njeni zakonitosti. V pritožnikovem primeru je torej sodna odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katero je bila pritožnikova pritožba zavrnjena in potrjena odločitev Upravnega sodišča Republike Slovenije, postala pravnomočna dne 30. 7. 2014, ki je tudi datum, do katerega je imel pritožnik v Republiki Sloveniji pravico do prebivanja. Torej bi moral pritožnik prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji pri organu prve stopnje vložiti pred potekom pravice do prebivanja v Republiki Sloveniji.

5. V tožbi tožnik predlaga sodišču, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi in samo meritorno odloči, subsidiarno pa, da vrne zadevo v ponovno odločanje. V tožbi meni, da je v času vložitve prošnje tožnik zakonito bival na območju Republike Slovenije. Tožniku je dovoljenje za začasno prebivanje veljalo do 6. 8. 2014, to je do dne, ko je bila sodba Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena prošnja za priznanje mednarodne zaščite, vročena tožniku. Torej tega dne je sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 245/2014 začela povzročati pravne učinke. Istega dne je tožnik vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija. Dne 6. 8. 2014 je tožnik torej še zakonito bival v Republiki Sloveniji. Po mnenju tožnika je vprašanje časovnega nastopa pravnomočnosti odvisno od katerega trenutka dalje sodba Vrhovnega sodišča začne povzročati pravne učinke. To pa v danem primeru pomeni šele s samo vročitvijo stranki. Posameznik mora imeti možnost, da se seznani z njeno vsebino, saj bi drugače to pomenilo, da bi pravni učinki odločbe za posameznika nastopili še preden se je imel možnost z njo seznaniti. Nasproti strankam ima sodba tako učinek šele od dneva, ko jim je bila vročena. Stališče tožene stranke prav tako ni skladno s pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), katere del je tudi zahteva po "poštenem" vodenju postopka, saj je stališče, po katerem sodna odločba učinkuje proti posamezniku, na katerega se neposredno nanaša, še preden bi se lahko seznanil z njeno vsebino, nezdružljivo s to pravico. Za podporo zgornje argumentacije daje primer, kdaj postane pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, kadar obstaja možnost pritožbe, pa le ta ni bila vložena. V tem primeru postane sodba prvostopenjskega sodišča pravnomočna, ko se izteče rok za pritožbo. Rok za pritožbo pa se ne začne računati z dnem izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča (datum seje), temveč z dnem, ko je bila sodba vročena stranki. V konkretnem primeru je torej jasno, da je postala sodba Vrhovnega sodišča pravnomočna z dnem vročitve tožniku in ne z dnem seje.

6. Tožba je utemeljena.

7. Določilo 2. odstavka 36. člena ZTuj-2 (Uradni list RS, št. 50/2011 v zvezi z določilom 76. člena ZTuj-2A, Uradni list RS, št. 26/2014) določa, da tujec, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, „lahko pred iztekom roka, za katerega je dovoljenje izdano“, vloži prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje z drugačnim namenom. Gre torej za splošno določbo, ki velja za vse tujce, in ki ni posebej prilagojena za tujce, ki jim je bila v določenem obdobju priznana subsidiarna zaščita oziroma za situacije, ko je v teku spor o podaljšanju subsidiarne zaščite tujca, ta pa se lahko konča tudi s pravnomočno odločbo na podlagi sodne odločbe Vrhovnega sodišča. To pomeni, da je treba to splošno določbo 2. odstavka 36. člena ZTuj-2 uporabiti kolikor to dopušča jezikovna metoda razlage zlasti v skladu z namenom te določbe za primer, ko prošnjo vloži begunec v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite. Namen te določbe pa je, v kontekstu načela enakega obravnavanja beguncev in drugih tujcev, v tem, da tujci s statusom subsidiarne zaščite ne bi določeno obdobje, četudi kratko, bivali v Sloveniji brez ustreznega dovoljenja. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tako z vidika jezikovne in sistematične metode, kot tudi z vidika teleološke metode v konkretnem primeru napačno uporabila določilo 2. odstavka 36. člena ZTuj-2. 8. To določilo namreč opredeljuje obdobje, v katerem mora tujec prositi za dovoljenje, s pojmovno zvezo „pred iztekom roka“. Roki pa se po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) računajo po dnevih, mesecih in letih (1. odstavek 100. člena ZUP). Ker je tožniku prenehalo dovoljenje za prebivanje s pravnomočno končanim sodnim postopkom pred Vrhovnim sodiščem, kar med strankama sicer ni sporno, je iztek roka nastopil z iztekom dneva, ko je sodna odločba Vrhovnega sodišča postala pravnomočna, pri čemer je treba upoštevati tudi 2. odstavek 100. člena ZUP, po katerem se ne všteje „dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka,“ od katerega je treba šteti rok, če je rok določen po dnevih. Zakonodajalec je torej predvidel obe možnosti z vidika teka roka, kar mora veljati tudi za obravnavano situacijo: dan vročitve (sodne odločbe) stranki ali dan samega dogodka (seje senata Vrhovnega sodišča). Prva okoliščina (dan vročitve sodne odločbe) govori v prid tožnikovemu argumentu, druga okoliščina (dan dogodka – seje sodnega senata) govori v prid razlagi in odločitvi tožene stranke. Samo z vidika pravil splošnega upravnega postopka tako izhaja, da je na podlagi okoliščin konkretnega primera glede na specifično vrsto zadeve treba presoditi, ali je treba šteti, da je pravnomočnost za potrebe uporabe 2. odstavka 36. člena ZTuj-2 nastopila in se je iztekla z dnem vročitve sodbe Vrhovnega sodišča tožniku, ali pa je pravnomočnost nastopila že z dnem, ko je Vrhovno sodišče odločilo o zadevi. Iz določila 320. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja v povezavi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, je sodišče vezano na svojo sodbo, ko je razglašena oziroma ko je odpravljena (1. odstavek 320. člena ZPP). Pravnomočnost torej učinkuje z dnem seje senata samo za sodišče; med tem ko nasproti strankam sodba dobi učinek šele z dnem, ko jim je vročena (2. odstavek 320. člena ZPP). Tožena stranka v konkretni zadevi teh dveh možnih razlag ni obravnavala in ju pretehtala skupaj in tudi ni po vsebini presojala tega pritožbenega ugovora z izjemo določila 225. člena ZUP, ki pa v določilu 3. odstavka ne razčiščuje spornega vprašanja,(1) zaradi česar je nepravilno uporabila pravo, kar je imelo tudi vpliv na zakonitost in pravilnost odločitve.

9. Tožena stranka namreč ni ugotavljala, ali bi tožnik lahko vedel, kdaj bo seja senata Vrhovnega sodišča; splošno znano pa je, da upravni oddelek Vrhovnega sodišča ne objavlja za stranke dnevnega reda sej. Tožnik torej ni mogel vedeti, kdaj bi lahko nastopila pravnomočnost zadeve z dnem seje senata. Poleg tega, tudi če bi tožnik vedel za dan seje senata, ni nujno, da bi Vrhovno sodišče v vsakem primeru zanj odločilo negativno, ni pa beguncem možno nalagati, da vlagajo prošnje za dovoljenje za bivanje za primer negotovega dejstva. Nadalje iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožnik kakorkoli zlorabljal situacijo, ko je pravnomočnost z vidika Vrhovnega sodišča nastala z dnem seje senata, med tem ko je tožnik zanjo izvedel 7 dni kasneje. Na isti dan, ko je prejel sodno odločbo Vrhovnega sodišča, je namreč podal prošnjo, kar tudi z vidika štetja rokov po dnevih iz 1. in 2. odstavka 100. člena ZUP v zvezi z 2. odstavkom 36. člena ZTuj-2 ni prepozno. Ker je tožena stranka napačno uporabila določbe 2. odstavka 36. člena ZTuj-2 v zvezi z 1. in 2. odstavkom 100. člena ZUP ter 320. členom ZPP, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v roku 30 dni od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča (4. odstavke 64. člena ZUS-1).

opomba (1) : To določilo določa samo to, če se odločba izpodbija v upravnem sporu, pa se s sodno odločbo ne odpravi ali r