Jedro

V skladu s četrtim odstavkom 206. člena ZPP sodišče lahko odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni in v takem primeru predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja. Ta določba sodišču daje možnost, da postopek prekine in vrhovnemu sodišču predlaga izdajo svetovalnega mnenja, če se tako odloči, in ne določa obveznosti sodišča prve stopnje odrediti prekinitev postopka. To pomeni, da lahko sodišče prve stopnje, tudi če o pravnem pravilu, ki ga mora uporabiti, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni usklajena, sodne prakse Vrhovnega sodišča pa ni, odloči samo.

Na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP se je sodišče prve stopnje odločilo, da postopka ne bo prekinilo, k čemur ga navedeno določilo tudi ne obvezuje.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje, če pri odločanju ne bo uporabilo Tarife 98, temveč bo samo določalo primerno tarifo, postopek prekiniti in pred Ustavnim sodiščem sprožiti postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti določb ZKUASP v delu, ki se nanašajo na določitev primerne tarife. V skladu s prvim odstavkom 23. člena ZUstS sodišče namreč prekine postopek in sproži postopek pred Ustavnim sodiščem, če meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Sodišče prve stopnje se bo o teh navedbah toženke lahko opredelilo v končni odločbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za prekinitev postopka.

2. Zoper tak sklep se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da postopek prekine do odločitve o dopustitvi revizije in odločitve o dopuščenih vprašanjih v zadevi Višjega sodišča II Cp 851/2018 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 500/2016 oziroma do podaje svetovalnega mnenja Vrhovnega sodišča RS oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Prekinitev postopka predlaga, ker meni, da je presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka odvisna od presoje pravnih vprašanj, ki jih je toženka med istima pravdnima strankama že izpostavila v predlogu za dopustitev revizije v zadevi II Cp 851/2018, o katerem pa še ni bilo odločeno. Toženka je v predlogu za prekinitev postopka in predlogu za dopustitev revizije navajala, da je odločitev v zadevi odvisna od odločitve o pravnih vprašanjih: ali ima kolektivna organizacija v sistemu obveznega kolektivnega upravljanja avtorskih del javna pooblastila, tarifa kolektivne organizacije oz. skupni sporazum pa naravo splošnega akta, ali predstavlja Dodatek k Memorandumu skupni sporazum o tarifi, ali je možno zahtevati nadomestilo za kabelsko retransmisijo za uporabo glasbe ločeno v TV in RA programih, ali predstavlja odločitev Vrhovnega sodišča o določitvi primerne tarife za kabelsko retransmisijo formalni vir ali pa je treba o višini tarife odločiti na podlagi trditvene in dokazne podlage v vsaki posamični pravdi, ali so dolžna sodišča v sporih zaradi plačila nadomestila za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja glasbe v primerih, ko primerna tarifa s skupnim sporazumom ni določena in jo sodišča določijo sama, obstoj pravde notificirati Javni agenciji RS za varstvo konkurence in ali gre v primeru zahteve za plačilo nadomestila za uporabo avtorskih del po 168. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) za odškodninski zahtevek ali za zahtevek iz neupravičene obogatitve (kar vpliva na odločitev o ugovoru zastaranja). Toženka je sodišču predlagala tudi, da naj, če njenim pravnim naziranjem ne bi sledilo in Tarife 1998 ne bi štelo za veljavno, temveč bi primerno tarifo določalo samo, pred Ustavnim sodiščem sproži postopek za presojo relevantnih določb Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) v delu, kjer ta zakon določa način sprejemanja oz. določanja primerne tarife. Določanje tarife namreč ni v pristojnosti sodišča. Toženka sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih predlogov in podanih argumentov, s čimer je zagrešilo kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi sodišče predlog, da naj postopek prekine in sproži postopek pred Ustavnim sodiščem, sploh pretehtalo in se do njega opredelilo, saj sklep o tem ne vsebuje nobenih razlogov in ga ni mogoče preizkusiti.

3. Tožeča stranka na pritožbo toženke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem postopku je toženka sodišču prve stopnje predlagala, naj prekine postopek in na podlagi 4. odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) Vrhovno sodišče RS zaprosi za izdajo svetovalnega mnenja o pravnih vprašanjih, ki jih je navedla v predlogu za prekinitev postopka. Zaradi presoje istih pravnih vprašanj je v drugi pravdni zadevi, ki je tekla med pravdnima strankama pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 500/2016, vložila predlog za dopustitev revizije1. Na naroku 12. 3. 2019 (list. št. 128) je toženka predlagala še, naj v primeru, če pri odločanju ne bo uporabilo Tarife 98, postopek prekine in pred Ustavnim sodiščem sproži postopek za presojo relevantnih določb ZKUASP v delu, kjer ta ureja način določanja primerne tarife.

6. V skladu s 4. odstavkom 206. člena ZPP sodišče lahko odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni in v takem primeru predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja. Ta določba sodišču daje možnost, da postopek prekine in vrhovnemu sodišču predlaga izdajo svetovalnega mnenja, če se tako odloči, in ne določa obveznosti sodišča prve stopnje odrediti prekinitev postopka. To pomeni, da lahko sodišče prve stopnje, tudi če o pravnem pravilu, ki ga mora uporabiti, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni usklajena, sodne prakse Vrhovnega sodišča pa ni, odloči samo. Zato so obširne pritožbene navedbe, s katerimi pritožba izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o usklajenosti sodne prakse Višjega sodišča v Ljubljani (glede vprašanja dopustnosti uveljavljanja ločenega nadomestila za uporabo glasbe iz naslova kabelske retransmisije ter sodne prakse glede vprašanja narave zahtevka), nerelevantne.

7. Na podlagi 4. odstavka 206. člena ZPP se je sodišče prve stopnje odločilo, da postopka ne bo prekinilo, k čemur ga navedeno določilo tudi ne obvezuje. Za svojo odločitev je navedlo jasne in zadostne razloge, zato ni utemeljen pritožbeni očitek o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje, če pri odločanju ne bo uporabilo Tarife 98, temveč bo samo določalo primerno tarifo, postopek prekiniti in pred Ustavnim sodiščem sprožiti postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti določb ZKUASP v delu, ki se nanašajo na določitev primerne tarife. V skladu s 1. odstavkom 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču RS (ZUstS) sodišče namreč prekine postopek in sproži postopek pred Ustavnim sodiščem, če meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Ker se bo sodišče prve stopnje o teh navedbah toženke lahko opredelilo v končni odločbi, je očitek pritožbe o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Sodišče prve stopnje se namreč o ustavnosti zakona, ki ga bo pri odločanju uporabilo, če meni, da ta ni protiustaven, ni dolžno opredeljevati s posebnim sklepom še pred izdajo končne odločbe, temveč je dolžno postopek prekiniti in sprožiti postopek pred Ustavnim sodiščem, kot že prej navedeno, le, če meni, da gre za neustavnost zakona, ki ga mora uporabiti pri odločanju.

9. Vložitev predloga za dopustitev revizije v drugi zadevi ne more biti razlog za prekinitev pravdnega postopka2; na predlog stranke, naj odredi prekinitev postopka po 4. odstavku 206. člena ZPP ali v skladu s 1. odstavkom 23. člena ZUstS, pa sodišče ni vezano. Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP).

1 Ki je bil po izdaji izpodbijanega sklepa s sklepom VS RS II DoR 2/2019 s 27. 6. 2019 zavrnjen. 2 Prim. VSL odločbe I Cpg 1041/2011, II Cp 201/2018, I Cp 2412/2016.