Jedro

Zakonec lahko zahteva od drugega zakonca, da ga preživlja samo, če tudi on izpolnjuje nasproti njemu dolžnosti, ki mu jih zakon daje. Le izjemoma, če zakonska skupnost razpade po izključni krivdi enega zakonca, lahko drugi kljub temu zahteva preživnino.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Tožena stranka je dolžna tožeči plačevati mesečno preživnino v znesku 4.500,00 SIT od 30.4.1993 dalje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna, zlasti pa nepoštena. Sodišče druge stopnje ni obravnavalo vseh pritožbenih navedb in nanje tudi ni odgovorilo. S tem je bistveno kršilo ZPP, zlasti 375. člen. Tožnica ima kmečko posestvo, ki ga sestavlja pretežno obdelovalna zemlja. Gre za urejeno kmetijo, na kateri izključno gospodari in dela tožnica in na njej pridela praktično vse, kar rabi za preživljanje. Tožnica ima lastno premoženje in lastne denarne dohodke, kar pomeni, da ima sredstva za življenje. Toženec pa živi v zasilnih stanovanjskih prostorih. Na posestvu nima nobenih zgradb. Je bolan in živi le od pokojnine in invalidnine iz Nemčije, skupaj 44.120,00 SIT mesečno. Pri tem porabi za hrano vsaj 35.000,00 SIT, vsi ostali stroški pa znesejo več kot 10.000,00 SIT. Poleg tega pravdni stranki ne živita skupaj že celih 14 let. Tožničin zahtevek kaže na šikaniranje. Toženec zato predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče soglaša s toženo stranko, da sodišči prve in druge stopnje nista pravilno uporabili materialnega prava, ko sta tožbenemu zahtevku tožnice ugodili. V 50. členu zakona o zakonski zvezi (ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89, preč.b.) je določeno, da ima zakonec, ki nima sredstev za življenje, pa brez krivde ni zaposlen, ali je nesposoben za delo, pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči. Določba je navedena v poglavju Pravice in dolžnosti zakoncev. V tem poglavju je urejena vsebina zakonske zveze. Zakonodajalec izhaja iz predpostavke, da zakonca živita v skupnosti, v kateri si medsebojno pomagata in skupaj skrbita za družino. Dolžnost preživljati drug drugega izhaja prav iz tako razumljene zakonske zveze. Zakonec zato lahko zahteva od drugega zakonca, da ga preživlja samo, če tudi on izpolnjuje nasproti njemu dolžnosti, ki mu jih zakon daje. Le izjemoma, če zakonska skupnost razpade po izključni krivdi enega zakonca, lahko drugi kljub temu zahteva preživnino.

Tožnica pa je že v tožbi zatrjevala, da je bila zakonska zveza s tožencem že od začetka le na papirju. Zakonca sta po njenih trditvah skupaj živela le od leta 1970 do 1980 (zakonsko zvezo sta sklenila 6.3.1957Đ), nato pa sploh ne več. Toženec naj bi se odselil in na tožnico in sina kar pozabil. V času vložitve tožbe torej pravdni stranki nista živeli skupaj že 13 let. To dejstvo je bilo nato med pravdnima strankama ugotovljeno kot nesporno (l.št. 10 spisa). Sodišče prve stopnje pri ponovnem sojenju tega dejstva sploh ni več obravnavalo. Toženec je v pritožbi zoper prvostopno sodbo posebej izpostavil stališče tožnice glede obstoja zakonske zveze v pravdi za ugotovitev deleža na skupnem premoženju in v ta namen med drugim priložil tudi dokaz (sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, z dne 16.3.1994, opr. št. II Cp 1640/93). Tudi v reviziji ponovno poudarja, da s tožnico ne živita skupaj že 14 let in da se je spomnila za preživnino le zaradi šikaniranja.

Iz navedenega trditvenega in dokaznega gradiva bi bilo mogoče sklepati, da pravdni stranki ne živita v takšni skupnosti, kot jo predvideva ZZZDR za zakonsko skupnost. Le formalni obstoj zakonske zveze ne zadošča za utemeljenost preživninskega zahtevka po 50. členu ZZZDR. Sodišči prve in druge stopnje bi morali trditve pravdnih strank o ločenem življenju in vzrokih zanj preizkusiti in jih nato presojati v skladu z navedenim pomenom 50. člena ZZZDR. Ker nista tako ravnali, sta zmotno uporabili materialno pravo. Zaradi tega pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in obe sodbi razveljavilo (2. odstavek 395. člena ZPP). V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali zakonca res že vrsto let živita narazen, ali je res, da nimata praktično nobenih stikov ter da sta bila v tem obdobju tudi premoženjsko povsem neodvisna drug od drugega. V ta namen bo moralo izvesti tudi dokaze, ki jih je predložil toženec in s katerimi dokazuje neobstoj zakonske skupnosti in vzroke zanj.

Ker je revizijsko sodišče obe sodbi razveljavilo zaradi zmotne uporabe 50. člena ZZZDR, ni potrebno odgovarjati na druge revizijske razloge, ker v tej fazi postopka niso pravno odločilni.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.