Jedro

Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave in pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave sicer res izhaja pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa pri opredelitvi vsebine procesnih jamstev ni mogoče upoštevati le položaja ene stranke, pač pa tudi zagotoviti ustrezno ravnovesje s položajem nasprotne stranke. Med upravičenimi pričakovanji strank v postopku je tudi varstvo pred nastajanjem nepotrebnih stroškov. Sodišče mora pri odločanju o priglašenih potnih stroških pooblaščenca in odsotnosti iz pisarne v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem opravičuje, da se presežek stroškov naloži v plačilo nasprotni stranki.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se 1.b točka izpodbijane odločbe spremeni tako, da se znesek 804,91 EUR nadomesti z zneskom 1.027,65 EUR.

V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne in potrdi izpodbijani del odločbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 69,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo plačilo zavarovalnine v višini 1.669,17 EUR (1.a točka izreka) in pravdnih stroškov v višini 804,91 EUR (1.b točka izreka), oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, višji tožbeni zahtevek tožnika pa je zavrnilo (2. točka izreka).

Zoper stroškovno odločitev, vsebovano v 1.b točki izreka sodbe, se pritožuje tožnik po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi navaja, da je sodišče uspeh pravdnih strank napačno izračunalo, saj je v resnici tožnik uspel z 80,30% in ne 60,61%, kolikor je znašal tožnikov uspeh po višini, medtem ko sodišče ni upoštevalo, da je tožnik po temelju uspel s 100%. Nadalje je sodišče neutemeljeno zavrnilo priglašene stroške za predpravdni zahtevek, ki ga Odvetniška tarifa predvideva v tar. št. 38. Po mnenju pritožbe je prav tako neutemeljeno zavrnilo priglašeno nagrado za pet pripravljalnih spisov tožnika, ki so bili vsi potrebni in utemeljeni. Z vlogo z dne 11.12.2008 je tožnik odgovoril na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, kar je bilo potrebno zaradi ugotavljanja krajevne pristojnosti sodišča kot temelja. Prav tako potrebne so bile tudi vloge z dne 23.11.2011, s katero se je tožnik izjasnil o posebnih pogojih, ki jih je predložila tožena stranka, z dne 10.2.2012, s katero se je tožnik izjasnil o prejetem izvedenskem mnenju ter vloga z dne 6.3.2012, s katero je na poziv sodišča opozoril na nesmiselne in neupravičene pripombe tožene stranke na izvedensko mnenje. Po mnenju pritožbe je napačna tudi odločitev o zavrnitvi potnih stroškov tožnikove pooblaščenke, stroška kilometrin in odsotnosti iz pisarne, saj iz 22. člena Ustave izhaja pravica do proste izbire odvetnika. Glede na specifičnost primera si je tožnik izbral pooblaščenko, za katero je menil, da bo najbolje zastopala njegove interese, saj ima ogromno izkušenj s podobnimi primeri. Prav zaradi tega bi mu sodišče moralo priznati vsaj sorazmeren del stroškov pooblaščenke za prihod za glavno obravnavo in pri tem upoštevati, da je celoten postopek tekel izključno zaradi ravnanja toženke, ki se je skušala izogniti izpolnitvi svoje obveznosti.

Pritožba je delno utemeljena.

V predmetni zadevi se ni ločeno presojalo utemeljenosti zahtevka po temelju in po višini, zato ne držijo pritožbene trditve o tem, da je tožnik po temelju v celoti uspel, posledično pa je pravilna tudi odmera pravdnih stroškov kot jo je, upoštevaje tožnikov uspeh glede na višino postavljenega tožbenega zahtevka (60,61%), napravilo sodišče prve stopnje.

Prav tako neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče tožnikovi pooblaščenki moralo priznati potne stroške za prihod na glavno obravnavo, kilometrino in stroške odsotnosti iz pisarne v času potovanja. Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave in pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave sicer res izhaja pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa pri opredelitvi vsebine procesnih jamstev ni mogoče upoštevati le položaja ene stranke, pač pa tudi zagotoviti ustrezno ravnovesje s položajem nasprotne stranke (1). Med upravičenimi pričakovanji strank v postopku pa je tudi varstvo pred nastajanjem nepotrebnih stroškov. Sodišče mora zato v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem opravičuje, da se presežek stroškov naloži v plačilo nasprotni stranki (2). Prepričljivih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da v konkretnem primeru ne gre za take vrste spor, v katerem bi narava razmerja terjala zagotavljanje prednosti zaupnosti razmerja pred pričakovanji nasprotne stranke, da ji v postopku ne bodo nastajali nepotrebni stroški, pritožba ni uspela ovreči, saj ne navaja nobenih okoliščin, ki bi kazale na posebno zaupnost med tožnikom in njegovo pooblaščenko, pač pa okoliščine, na katere se sklicuje pritožba, nakazujejo zgolj tožnikovo željo po uspehu v postopku, ki ga je vodila pri izbiri pooblaščenke. Glede na navedeno je torej odločitev sodišča, ki tožniku ni priznalo povračila potnih stroškov pooblaščenke, torej kilometrine in odsotnosti iz pisarne, pravilna.

Pritožba pa utemeljeno opozarja na zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, ki tožniku ni priznalo nagrade za zahtevek z dne 11.7.2008 (predpravdni zahtevek), saj pravno podlago za priznanje predpravdnega zahtevka predstavlja Tar. št. 38 Odvetniške tarife, ki jo je pri odločanju o stroških postopka sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, saj se je sodni postopek začel pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi (41. člen ZOdvT). Na podlagi navedene določbe se namreč zahtevki in druge obrazložene vloge, na podlagi katerih poteka postopek za določitev odškodnine ali priznanje drugega zahtevka pri zavarovalnicah, gospodarskih družbah in drugih pravnih ali fizičnih osebah, vrednotijo po Tar. št. 18/1 Odvetniške tarife. Tudi iz tedanje sodne prakse izhaja enotno stališče, da so stroški pred pravdo podanega odškodninskega zahtevka del pravdnih stroškov in je potrebno stroške njegove sestave vrednotiti skladno z vrednostjo zadeve. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da je med tožnikove pravdne stroške potrebno uvrstiti tudi priglašene stroške za predpravdni zahtevek in sicer v vrednosti 300 točk. Prav tako nepravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča glede nepriznanja nagrade za prvo pripravljalno vlogo tožnika, v kateri je le-ta nasprotoval toženkinemu ugovoru krajevne pristojnosti in odgovoril na navedbe toženke v odgovoru na tožbo glede neprevzemanja jamstva v predmetni zadevi glede na Splošne pogoje za nezgodno zavarovanje oseb NE-2001. Vlogo z dne 11.12.2008 je torej šteti za obrazloženo vlogo, zato tožniku v skladu s Tar. št. 19 Odvetniške tarife zanjo pripada 300 točk. Kot obrazloženih vlog pa glede na njihovo vsebino ni mogoče šteti vlog z dne 23.11.2011, 10.2.2012 in 6.3.2012, pač pa jih je potrebno opredeliti kot kratke dopise oziroma obvestila in za njih v skladu s Tar. št. 39 tožniku priznati po 20 točk, torej skupaj 60 točk. Upoštevaje zgoraj navedeno znašajo torej tožnikovi stroški 1.708,51 EUR in predstavljajo: nagrado za predpravdni zahtevek – 300 točk, nagrado za tožbo – 300 točk, nagrado za prvo pripravljalno vlogo – 300 točk, nagrado za narok 6.5.2012 – 300 točk in urnino na njem 50 točk, nagrado za narok 29.5.2012 – 150 točk in urnino na njem – 50 točk, nagrado za končno poročilo stranki – 50 točk in nagrado za tri kratke dopise – 60 točk, skupaj torej 1560 točk, kar upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR znaša 716,04 EUR. Nadalje je tožnik upravičen tudi do materialnih stroškov v višini 11,57 EUR (2% od vrednosti 1000 točk in 1% od vrednosti nad 1000 točk) ter 20% DDV na navedene predpostavke, kar skupaj znaša 873,13 EUR. Prvostopenjsko sodišče je tožniku priznalo še stroške sodne takse za tožbo in sodbo, stroške izvedenca in potne stroške stranke v skupni vrednosti 835,38 EUR, kar ni predmet pritožbe. Upoštevaje pravilno izračunan končni uspeh tožnika v pravdi (60,61 %) je tožnik upravičen do povrnitve 1.035,53 EUR, po opravljenem pobotu s stroški, do katerih je upravičena toženka (7,88 EUR), pa je toženka dolžna tožniku povrniti 1.027,65 EUR. Pritožbeno sodišče je torej tožnikovi pritožbi delno ugodilo in v skladu z določbo 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP izpodbijani sklep (1.b točko izreka) spremenilo tako, da je znesek 804,91 EUR nadomestilo z zneskom 1.027,65 EUR, v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del odločbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

Tožnik je s pritožbo delno uspel, pri čemer pritožbeno sodišče njegov uspeh ocenjuje na približno 25%, zato je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožnika na podlagi Odvetniške tarife zajemajo nagrado za pritožbo - 375 točk (Tar. št. 21/1), 20% DDV ter sodno takso za pritožbo v višini 69,78 EUR, kar skupaj znaša 276,33 EUR. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo priglašenih stroškov za poročilo o prejeti sodbi, saj je bila nagrada za slednje že zajeta v stroške postopka na prvi stopnji, prav tako pa ni priznalo niti priglašenih stroškov za poročilo o vloženi pritožbi in o uspehu pritožbe, saj so ti stroški že zajeti v sami nagradi za vloženo pravno sredstvo. Upoštevaje zgoraj navedeni pritožbeni uspeh tožnika, mu mora toženka povrniti 69,08 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

op. št. 1: Tako tudi Ustavno sodišče RS: sklep Up-28/00 in sklep Up-80/99. op. št. 2: Glej N. Betetto: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, str. 37.