Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da imajo tožeče stranke kot sodediči še nerazdeljene zapuščine - denacionaliziranega premoženja položaj enotnih sospornikov, da njihov zahtevek temelji na določbi 72. člena ZDen, da ne gre za klasičen odškodninski zahtevek kot ga opredeljuje ZOR in da zato zanj velja splošen petletni zastaralni rok ter da je tako zahtevek tožečih strank zastaral, saj je zastaranje začelo teči že leta 1993, ko je postala denacionalizacijska odločba pravnomočna in ko je bila predmetna nepremičnina tudi vrnjena v posest tožečim strankam. Da za zastaranje odškodninskega zahtevka po 2. odst. 72. člena ZDen velja splošni petletni zastaralni rok po 371. členu ZOR ter da začne zastaranje teči z dnem pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe in ne šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja, je tudi stališče sodne prakse (takšno je stališče Vrhovnega sodišča npr. v sodbah opr. št. II Ips 1/2004, II Ips 22/2002 ali II Ips/2000).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo in sklepom v prvi točki izreka dovolilo spremembo tožbe, v drugi točki izreka pa je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek zoper M., ki se glasi: "Tožena stranka M.. je dolžna plačati v zapuščino, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. D III-825/.. in D III-826/.. po pokojnih denacionalizacijskih upravičencih Robertu in Amaliji M., nazadnje prebivajoča v Ljubljani, ..., znesek 4,267.299,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.6.1999 pa do plačila, kakor tudi povrniti vse nastale pravdne stroške, skupaj z 20% DDV, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe na prvi stopnji do plačila, vse v roku 15 dni, vse pod izvršbo", ter zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, zoper M. ki se glasi: "Tožena stranka M...je dolžna plačati tožeči stranki znesek 4,256.299,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.6.1999 pa do plačila, kakor tudi povrniti vse nastale pravdne stroške, skupaj z 20% DDV, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe na prvi stopnji pa do plačila, v roku 15 dni, vse pod izvršbo", v tretji točki izreka pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti M.. njene pravdne stroške v višini 288.530.00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.6.2005 dalje do plačila, v roku 15 dni. Zoper navedeno sodbo so tožeče stranke pravočasno vložile pritožbo, v kateri so poleg strank in sodbe sodišča prve stopnje, ki se izpodbija, navedle le, da pritožbenemu sodišču predlagajo, da prvostopno sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper prvotoženo stranko ugodi, podrejeno pa da po razveljavitvi prvostopne sodbe celo zadevo odstopi prvostopnemu sodišču v ponovno postopanje in odločanje. Pritožba je bila vročena nasprotnima strankama. Nanjo je odgovorila le M.. ki v odgovoru na pritožbo pravi, da tožeče stranke vlagajo le golo pritožbo, zato pa je potreben preiskus napadene sodbe le v mejah preiskusa pritožbenega sodišča po uradni dolžnosti in v obsegu skladno s 350. členom ZPP. Meni, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in je pravilno uporabilo materialno pravo. Pravi, da Zakon o denacionalizaciji obravnava v 64. členu denacionalizacijske upravičence kot enotne sosopornike, zato gre enotno obravnavati tudi denacionalizacijske upravičence v smislu 2. odst. 72. člena ZDen. Nadalje pravi, da tako teorija kot sodna praksa sprejemata kot nedvomno, da začne rok za uveljavitev škode teči z dnem pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, saj so tovrstni postopki odvisni od izida denacionalizacijskega postopka. Pravi, da predmetni zahtevek ne predstavlja uveljavljanja začasnih terjatev, niti odškodninskih terjatev, ampak da gre za svojevrsten zahtevek, ki ga ni mogoče utemeljiti na ustaljenih obligacijskopravnih ali stvarnopravnih institutih. Zato lahko zanje velja zgolj splošen petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Ker je zastaranje začelo teči 4.11.1993, se je izteklo 4.11.1998, predmeten zahtevek pa so tožniki dne 12.4.2001 vložili po preteku časa, ko so imeli pravico zahtevati izpolnitev vtoževane terjatve. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbo zavrne s stroškovno posledico. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tožeče stranke vložile golo pritožbo, saj so v njej navedle le stranke, predlog in podpis pritožnikov, niso pa v njej navedle pritožbenih razlogov, niti v katerem delu izpodbijajo sodbo sodišča prve stopnje. Ker mora pritožbeno sodišče po določbi 336. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004) obravnavati tudi takšno pomanjkljivo pritožbo, je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preiskusilo v mejah razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pri tem ni ugotovilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, prav tako pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da imajo tožeče stranke kot sodediči še nerazdeljene zapuščine denacionaliziranega premoženja položaj enotnih sospornikov, da njihov zahtevek temelji na določbi 72. člena ZDen (Zakon o denacionalizaciji, Uradni list RS-/I, št. 27/1991 s spremembami in dopolnitvami), da ne gre za klasičen odškodninski zahtevek kot ga opredeljuje ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 27/78 s spremembami in dopolnitvami, ki se uporablja na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001) in da zato zanj velja splošen petletni zastaralni rok ter da je tako zahtevek tožečih strank zastaral, saj je zastaranje začelo teči že leta 1993, ko je postala denacionalizacijska odločba pravnomočna in ko je bila predmetna nepremičnina tudi vrnjena v posest tožečim strankam. Da za zastaranje odškodninskega zahtevka po 2. odst. 72. člena ZDen velja splošni petletni zastaralni rok po 371. členu ZOR ter da začne zastaranje teči z dnem pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe in ne šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja, je tudi stališče sodne prakse (takšno je stališče Vrhovnega sodišča npr. v sodbah opr. št. II Ips 1/2004, II Ips 22/2002 ali II Ips/2000). Da zahtevek umrlega denacionalizacijskega upravičenca za plačilo odškodnine po določbi 2. odst. 72. člena ZDen preide na njegove dediče ob pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, izhaja tudi iz določb 1. in 2. odst. 78. člena ZDen, po katerih se dedovanje po umrlem denacionalizacijskem upravičencu uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju (to pa je lahko le prejšnji sklep o dedovanju, izdan v zapuščinskem postopku, ki je bil opravljen po smrti denacionalizacijskega upravičenca tako Zupančič Karel, Dedovanje, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005, str. 161), oziroma da pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Vse pravice denacionalizacijskega upravičenca - tudi pravica do uveljavljanja povračila škode zaradi nemožnosti uporabe denacionalizirane nepremičnine - tako preidejo na njegove dediče že s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, ne pa šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja, ki je le deklaratorne narave. Ker je tako zastaralni rok za zahtevek tožeče stranke po izplačilu odškodnine za nemožnost uporabe denacionalizirane nepremičnine začel teči že leta 1993 in je zastaral v letu 1998, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tako primarni kot tudi podrejeni zahtevek zoper prvotoženo stranko M.., ki je zastaranje tudi ugovarjala (3. odst. 360. člena ZOR). Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.