Jedro

Ker je ista terjatev že zavarovana z zastavno pravico na nepremičnini solidarnega dolžnika, ne obstajajo pogoji za predhodno odredbo v tem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v postopku zavarovanja ugodilo ugovoru dolžnika, sedaj tožene stranke, zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo ter postopek zavarovanja s predhodno odredbo, opr. št. Z 79/2013 ustavilo in razveljavilo opravljena dejanja zavarovanja. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki 238,41 EUR stroškov ugovornega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik nerazdelno zahteval izpolnitev obveznosti od tožene stranke in M. H. v dveh ločenih postopkih. Zaključilo je, da dolžnik nima vrednejših premičnin iz katerih bi se upnik lahko poplačal ter je ocenilo, da je tožeča stranka v zadostni meri izkazala za verjetno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve zoper toženo stranko onemogočena ali precej otežena, ker gre za visok znesek terjatve, dolžnik pa je brez vrednejšega premoženja. Vendar pa je glede na dolžnikove ugovorne navedbe zoper izdano predhodno odredbo zaključilo, da takšno zavarovanje ni potrebno, saj iz zadeve Z 81/2013 Okrajnega sodišča v Celju izhaja, da je ta terjatev že zavarovana z zastavno pravico na nepremičninah v lasti M. H., kar pa je zadostno zavarovanje. Sodišče je ugovoru tožene stranke ugodilo in na podlagi 264. člena ZIZ ustavilo postopek s predhodno odredbo in razveljavilo opravljena dejanja. Kot posledično je na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ in 154. členom ZPP odločilo o stroških postopka.

Tožeča stranka (sprva upnik) se je zoper sklep pravočasno pritožila in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišču očita, da je odločilo le na podlagi navedb tožene stranke o tem, da je terjatev tožeče stranke dovolj zavarovana z vknjižbo hipoteke na nepremičninah solidarne dolžnice M. H. na podlagi sklepa o zavarovanju Z 81/2013 z dne 5. 7. 2013 in z dne 11. 7. 2013. Že v odgovoru na ugovor je opozorila, da tožena stranka z ničemer ni izkazala resničnosti navedb o vrednosti nepremičnine niti ni predlagala izvedbe ustreznih dokazov, sodišče pa je odločilo le na podlagi pavšalnih navedb. Iz obrazložitve sklepa ne izhaja ali je sodišče preverilo, če držijo trditve tožene stranke o vrednosti nepremičnine. Zastavna pravica na nepremičninah je ustanovljena le na ½ nepremičnin in ne obstoji verjetnost, da vrednost teh nepremičnin do celote znaša 500.000,00 EUR kot je zatrjevala tožena stranka. Zato meni, da ni izkazana verjetnost, da je bila terjatev takrat, ko je bil izdan sklep o predhodni odredbi dovolj zavarovana. Ker ne razpolaga s podatki o vrednosti nepremičnin, je te podatke dolžna zagotoviti tožena stranka. Izpostavlja tudi, da je predlog za zavarovanje z vknjižbo hipoteke pri nepremičninah dolžnice M. H. bil vložen naknadno in po vložitvi predloga za izdajo te predhodne odredbe. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, zato odločitev ni pravilna, posledično pa je nepravilna odločitev o stroških postopka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 257. člena ZIZ je namen predhodne odredbe v zavarovanju upnika, ki ima denarno terjatev in ki še ni izvršljiva s pogojem, da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ker je torej namen predhodne odredbe, da se zagotovi možnost izvedbe bodoče izvršbe denarne terjatve in ker je sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo in v sklepu tudi obrazložilo, da je upnikova terjatev že zavarovana z zastavno pravico na nepremičninah drugega (solidarnega) dolžnika je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da ne obstajajo pogoji za izdajo predhodne odredbe pravilna.

Upnik s pritožbo izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem, da je njegova terjatev zadostno zavarovana, pri tem pa izpostavlja ravnanje sodišča, ki ni ugotovilo, ali je vrednost s hipoteko zavarovanega premoženja takšno, da se bo lahko na podlagi njega upnik poplačal. Sodišče prve stopnje je v točki 12 sklepa navedlo, da je z vpogledom v zadevo Z 81/2013 ugotovilo, da je upnikova terjatev v višini 38.241,00 EUR s pripadki zavarovana z zastavno pravico na nepremičninah v lasti M. H. do ½, pri tem pa je sledilo toženi stranki, da so te nepremičnine vredne vsaj 250.000,00 EUR. Tako je zaključilo, da takšne ugotovitve izkazujejo, da je bila terjatev tožeče stranke ob izdaji sklepa o predhodni odredbi že dovolj zavarovana, še posebej glede na višino terjatve, ki je predmet tega pravdnega postopka in ki znaša 38.241,00 EUR. Zato ne držijo upnikove navedbe o tem, da se sodišče ni dovolj prepričalo o vrednosti nepremičnin, saj so glede na znesek, ki ga zahteva zaključki sodišča prve stopnje v točki 12, ko je sledilo ugovoru dolžnika, prepričljivi. Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da so upnikove pritožbene trditve glede na trditve dolžnika o vrednosti teh nepremičnin pavšalne, saj upnik niti ne pove, koliko bi bile po njegovem te nepremičnine vredne.

Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilni in je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo pogoje za izdajo predhodne odredbe po 257. členu ZIZ, pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb postopka ni našlo, zato je bilo potrebno pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165, 154/1, 15. člen ZIZ).