Jedro

Sodišča ne veže morebitna razlaga kolektivne pogodbe, ki je kot taka lahko le (dodatno) tolmačenje posameznih določb kolektivne pogodbe. Ne more pa razlaga spreminjati določb kolektivne pogodbe in "razlaga", da se konkretna določba kolektivne pogodbe ne uporablja, pomeni evidentno spremembo kolektivne pogodbe. Take pristojnosti pa komisija za razlago nima: kolektivno pogodbo lahko spremenijo le stranke kolektivne pogodbe po postopku, ki so ga same dogovorile.

Tožnica ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila starejša delavka po določbi 114. člena v zvezi z 201. in 236. členom ZDR. Imela pa je ta status po določbi drugega odstavka 18. člena panožne kolektivne pogodbe, ki je za delavke starost znižal na 50 let ob določeni gostoti delovne dobe pri delodajalcu in skupne delovne dobe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter zahtevke za reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala utemeljenost poslovnega razloga, postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil zakonito izveden, tožena stranka pa tudi ni kršila tožničinih pravic kot varovane starejše delavke. Tožnica ni imela statusa varovane starejše delavke po določbah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR). Neutemeljeno pa je sklicevanje tožnice na določbo drugega odstavka 18. člena Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 58/2001), ker se na podlagi 3. 12. 2003 objavljene razlage kolektivne pogodbe ta določba od 1. 1. 2003 ne uporablja več.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ugotovilo je, da je komisija za razlago kolektivne pogodbe presegla svoje pristojnosti, saj ni šlo za razlago kolektivne pogodbe temveč za njeno spremembo. Ker po določbah panožne kolektivne pogodbe in enake določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, tožnica spada v kategorijo varovanih starejših delavcev, ji delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati brez njenega soglasja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Tožnica ni oporekala še vedno veljavni razlagi kolektivne pogodbe. Zato sodišče ni imelo podlage za presojo te razlage niti kot predhodno vprašanje, o čemer tudi ni bil sprožen kolektivni delovni spor. Sodišče je spregledalo, da je komisija za razlago kolektivne pogodbe sestavljena iz članov, imenovanih s strani strank kolektivne pogodbe. Zato ni presegla pooblastil z razlago, ki je bila tudi javno objavljena. Pritožbeno sodišče ni ravnalo v skladu z dolžnostjo iz 285. člena ZPP in toženi stranki s sprejemom izpodbijane sodbe ni omogočilo, da bi spoznala, na podlagi katerih pravno odločilnih dejstev je odločilo. Toženi stranki tudi ni omogočila, da bi učinkovito izkoristila svojo pravico do izjave v postopku, s čimer je kršilo 22. člen Ustave. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up 312/2003 z dne 15. 9. 2003. 4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožena stranka izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar tega v reviziji z ničemer ne utemelji. Zato izpodbijane sodbe v tej smeri niti ni bilo mogoče preizkusiti. Revizijske navedbe se nanašajo na to, da sodišče druge stopnje ni ravnalo v skladu z 285. členom ZPP, da torej te določbe ni uporabilo, kar bi lahko predstavljalo le bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Vendar take kršitve tožena stranka izrecno ne uveljavlja. Tudi sicer taka kršitev sploh ne more biti podana. Določba 285. člena nalaga predsedniku senata dolžnost materialnega procesnega vodstva na glavni obravnavi. Torej praviloma v postopku pred sodiščem prve stopnje (na tak primer se nanaša tudi citirana ustavna odločba), v postopku pred sodiščem druge stopnje pa le, če je to sodišče opravilo glavno obravnavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Revizijske navedbe o pristojnosti komisije za razlago kolektivne pogodbe in pristojnosti sodišča za razlago materialnega prava so neutemeljene in deloma same s seboj v nasprotju. Tako po eni strani navaja, da je komisija avtonomni in od volje strank kolektivne pogodbe popolnoma neodvisen organ, po drugi strani pa, da sta bili pri razlagi prisotni obe strani kolektivne pogodbe in je bila "sestava razlage podvržena presoji obeh strani": da sta jo torej sprejeli stranki kolektivne pogodbe.

10. Sodišče tudi v delovnem sporu odloča na podlagi Ustave in zakona, upoštevati pa mora tudi norme avtonomnega prava, predvsem kolektivne pogodbe. V pristojnosti sodišča je pri tem presoja, ali so norme avtonomnega prava v skladu z zakonom, tudi če avtonomna norma za stranke kolektivne pogodbe ni sporna. Pri tem sodišča ne veže morebitna razlaga kolektivne pogodbe, ki je kot taka lahko le (dodatno) tolmačenje posameznih določb kolektivne pogodbe. Ne more pa razlaga spreminjati določb kolektivne pogodbe in "razlaga", da se konkretna določba kolektivne pogodbe ne uporablja, pomeni evidentno spremembo kolektivne pogodbe. Take pristojnosti pa komisija za razlago nima: kolektivno pogodbo lahko spremenijo le stranke kolektivne pogodbe po postopku, ki so ga same dogovorile. V konkretnem primeru po postopku, določenem v 65. členu panožne kolektivne pogodbe. Kolikor so stranke kolektivne pogodbe smatrale, da kolektivna pogodba ali posamezne njene določbe niso več uporabne ali da jih ne bodo več uporabljale (iz kakršnegakoli razloga), bi kolektivno pogodbo morale odpovedati ali spremeniti po ustreznem postopku. Za kaj takega komisije za razlago kolektivne pogodbe tudi ne bi mogle pooblastiti.

11. V času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici je odpovedne razloge, pravice in obveznosti delodajalca ter postopek odpovedi določal ZDR, določbe v zvezi s tem pa sta vsebovali tudi Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 in nasl. - SKPGD) in panožna kolektivna pogodba. ZDR teh določb ni razveljavil, Zakon o kolektivnih pogodbah pa še ni bil sprejet. Avtonomija pogodbenih strank je bila tako omejena z določbo tretjega odstavka 86. člena ZTPDR, da kolektivna pogodba ne sme vsebovati določb, s katerimi se dajo delavcem manjše pravice ali določajo manj ugodni delovni pogoji, od pravic in pogojev, ki jih določa zakon; če jih vsebuje, se uporabljajo namesto njih ustrezne določbe zakona. Podobno tudi drugi odstavek 7. člena ZDR določa, da se s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon, izjemo pa v nekaterih primerih predvideva v tretjem odstavku istega člena. Avtonomne ureditve pravic in obveznosti delavcev s kolektivnimi pogodbami torej ni mogoče upoštevati le, če bi pomenila ureditev v nasprotju z ustavo in zakonom ali če delavcem daje manj pravic kot zakon. A contrario pa je mogoče in treba upoštevati določbe, ki delavcem - na podlagi dogovora predstavnikov delavcev in delodajalcev - dajejo večje pravice kot zakon.

12. Ob spremembi ali sprejetju novega zakona, v tem primeru ZDR, ki je začel veljati s 1. 1. 2003, so se upoštevajoč to izhodišče pojavljala vprašanje uporabe takrat veljavnih kolektivnih pogodb glede na novo zakonsko ureditev. ZDR kljub drugačnemu izhodišču ne preprečuje možnosti novega kolektivnega dogovarjanja o določitvi primerljivih presežnih delavcev in kriterijev za primerjavo, kot tudi ne dogovora o širšem, ugodnejšem varstvu starejših delavcev v teh postopkih. Zato tudi določbe že veljavnih kolektivnih pogodb same po sebi niso v nasprotju z zakonom oziroma neuporabne. Tako je Vrhovno sodišče že odločilo v zadevi, ki jo navaja izpodbijana sodba in kasneje še v več drugih, na primer VIII Ips 476/2007 z dne 17. 11. 2008).

13. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica, ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, po ZDR ni bila starejša delavka po določbi 114. člena v zvezi z 201. in 236. členom ZDR. Imela pa je ta status po določbi drugega odstavka 18. člena panožne kolektivne pogodbe, ki je za delavke starost znižal na 50 let ob določeni gostoti delovne dobe pri delodajalcu in skupne delovne dobe. Taka določba ni v neskladju z ZDR, kolektivna pogodba ni bila spremenjena na predpisan način, komisija za razlago pa pristojnosti za spreminjanje kolektivne pogodbe ni imela. Upoštevati pa je treba tudi, da je imela povsem enako določbo tudi SKPGD v drugem odstavku 17. člena, ki je v spornem času še veljala. Sodišče jo je sicer v kolektivnem delovnem sporu razveljavilo, toda ker odločba ni bila objavljena na ustrezen način, ta razveljavitev ni mogla imeti pravnih učinkov (sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 3/2003 z dne 18. 12. 2003). Zato tudi ne obstoji razlog za neuporabo te določbe, kot ga navaja razlaga o uporabi SKPGD (Ur. l. RS, št. 113/2002).

14. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).