Jedro

Na podlagi prvega odstavka 10. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj je stanovanje zaključena celota, ki je sestavljena iz prostora ali dela prostora, namenjenega bivanju, spanju, pripravljanju hrane, uživanju hrane in osebni higieni. Da s strani tožnika kupljena soba nima delov prostora, namenjenega za naštete funkcije, ter da je zato ni mogoče (glede na funkcionalno naravo opredelitve stanovanja v 4. členu SZ-1) šteti za stanovanje, iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bil možen preizkus zavrnitve zahteve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35203-114/2008-jv z dne 13. 7. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za izplačilo pripadajočih nepovratnih državnih sredstev v višini 2.597,47 EUR, ugotovljenih z odločbo z dne 35203-114/2008-jv z dne 17. 2. 2009, ki jo je ta uveljavljal kot najemnik – prejšnji imetnik stanovanjske pravice na denacionaliziranem stanovanju. V obrazložitvi je navedla, da sobe, ki jo je tožnik pridobil na podlagi predložene prodajne pogodbe, ki se nanaša na medetaži, skupaj z neizdelano kopalnico, ki sobi pripada, ni šteti za stanovanje v smislu 3., 4. in 6. člena Stanovanjskega zakonika (SZ-1) in zato ni izpolnjen pogoj iz drugega in sedmega odstavka 173. člena SZ-1, po katerem lahko najemnik uveljavlja pravico do nakupa in s tem tudi pravico do izplačila ugotovljene višine gotovinskih sredstev.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Toženka posamezne člene SZ-1 nepravilno interpretira in za zavrnitev nima pravne podlage, saj se predmetna soba skupaj s kopalnico lahko razume v smislu garsonjere, saj ima slednja vse sestavine za normalno bivanje tožnika. Smisel 173. člena SZ-1 namreč ni v prepovedi nakupa manjšega oz. manj funkcionalnega prostora kot je garsonjera, temveč v tem, da se zagotovi prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice bivalni prostor in s tem reši stanovanjsko vprašanje. Tožnik je bil na podlagi denacionalizacijskega postopka močno prikrajšan, saj so njegove finančne zmožnosti minimalne, glede na dejstvo, da je že vrsto let brezposeln. Soba v medetaži s kopalnico je njegova edina možnost za pridobitev bivalnega prostora, saj mu finančne zmožnosti ne dopuščajo nakupa večjega stanovanja, ki je posledično dražje. Tožnik je na podlagi odločbe z dne 17. 2. 2009 upravičen do skupno 14.785,59 EUR nadomestila, medtem ko kupnina za sobo s kopalnico znaša 16.500,00 EUR. Tožnik si bo moral presežek nad zneskom 14.785,59 EUR izposoditi, višjega posojila pa si nikakor ne more privoščiti. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva vrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba je utemeljena.

5. Toženka je zavrnila tožnikovo zahtevo za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 2.597,47 EUR, ugotovljenih z odločbo toženke, izdano pod opr. št. 35203-114/2008-jv z dne 17. 2. 2009, iz razloga, ker sobe v medetaži skupaj z neizdelano kopalnico, ki slednji pripada, ni šteti za stanovanje v smislu 3., 4. in 5. člena SZ-1. Tožnik odločitvi ugovarja zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, saj je po njegovem mnenju predmetno sobo skupaj s kopalnico šteti za garsonjero, ker ima slednja vse sestavine za normalno bivanje tožnika.

6. V obravnavani zadevi je toženka v izpodbijani odločbi citirala določila 3., 4. in 6. člena SZ-1. Relevanten v zadevi za presojo, ali je sobo s kopalnico šteti za stanovanje, je drugi odstavek 4. člena SZ-1. Po določbi drugega odstavka 4. člena SZ-1 je stanovanje po tem zakonu skupina prostorov, namenjenih za trajno bivanje, ki so funkcionalna celota, praviloma z enim vhodom, ne glede na to, ali so prostori v stanovanjski stavbi ali drugi stavbi. Opredelitev stanovanjske enote oz. stanovanja v 4. členu SZ-1 ima funkcionalno naravo. Navedeno pomeni, da kupljena soba skupaj s kopalnico ni stanovanje, kolikor ni primerna za bivanje.

7. Toženka v izpodbijani odločbi ni razložila, zakaj kupljena soba s kopalnico v funkcionalnem smislu ne ustreza garsonjeri, kot tožnik navaja. Nedograjenost kopalnice glede na drugi odstavek 173. člena SZ-1, ki določa, da se najemnik lahko odloči tudi za gradnjo hiše, ne more biti razlog za zavrnitev. Da pa soba ne bi izpolnjevala kriterija za garsonjero, pa toženka razlogov ni navedla. Na podlagi prvega odstavka 10. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj je stanovanje zaključena celota, ki je sestavljena iz prostora ali dela prostora, namenjenega bivanju, spanju, pripravljanju hrane, uživanju hrane in osebni higieni. Da s strani tožnika kupljena soba nima delov prostora, namenjenega za naštete funkcije, ter da je zato ni mogoče (glede na funkcionalno naravo opredelitve stanovanja v 4. členu SZ-1) šteti za stanovanje, iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bil možen preizkus zavrnitve zahteve. Ločena kopalnica ustreza zahtevi iz drugega odstavka 10. člena citiranega Pravilnika, za sobo pa tožnik navaja, da ima vse kot garsonjera. Da temu ni tako, iz obrazložitve ne izhaja. Izpodbijane odločbe se glede na navedeno ne da preizkusiti, kar pomeni, da je toženka storila bistveno kršitev določb postopka, kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

8. Toženka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponovni postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

9. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR (25. člen ZUS-1) v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.