Jedro

Podpisana vročilnica je javna listina, ki ustvarja izpodbojno domnevo, da je naslovnik prejel sodno pisanje, in to takrat, kot je to navedeno na vročilnici. Toženec je v dokaz svojih navedb, da je sporno vročilnico podpisal njegov oče, predlagal, da sodišče primerja njegov podpis s podpisom njegovega očeta, vendar pa nižji sodišči nista ravnali napak, ko tega nista izvedli. Ugotavljanje pristnosti podpisa je namreč delo izvedenca grafologa, saj je potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 1.688.800 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje. Tožencu je naložilo, da mora tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 266.798 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Dopolnitev pritožbe je zavrglo ter odločilo, da vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Toženec vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje. Navaja, da mu tožba ni bila vročena pravilno, saj vročilnice ni nikoli podpisal. V dokaz takšnih navedb je predlagal, da sodišče primerja njegov podpis s podpisom njegovega očeta. Ker tega ni storilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Po mnenju revidenta niso izpolnjeni niti nadaljnji pogoji za izdajo zamudne sodbe. Utemeljenost tožbenega zahtevka namreč ne izhaja iz navedb v tožbi, saj je v tožbi navedeno, da je toženec lastnik avtomobila, iz priloženih listin pa ta okoliščina ne izhaja, saj listine dokazujejo, da je toženec le zavarovalec. Toženec je vozilo uporabljal na podlagi pogodbe o leasingu. Ker iz tožbenih navedb ne izhaja, da toženec odgovarja kot leasingojemalec, je tožbeni zahtevek nesklepčen. Iz listinskih dokazov je tudi razvidno, da je prometno nesrečo povzročil D. J., ki je vozil avtomobil, s katerim je razpolagal T. s.p.. Enako izhaja tudi iz sklenjenih poravnav, pri čemer je v eni izmed njih celo navedeno, da je zavarovalec N. H.. Teh razlik tožnica ni pojasnila, zato ni jasno, ali je zavarovalec toženec kot pravni subjekt (s.p.) ali kot fizična oseba. Prav tako iz dokazil ne izhaja, da je tožnica izplačala oškodovancem škodo iz naslova zavarovanja toženca kot fizične osebe.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče izda zamudno sodbo, če so za to izpolnjeni pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP. Na podlagi teh določb izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba ), če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori, in če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe. Po sistemu afirmativne litiskontestacije, ki je uveljavljen po mnenju večjega dela teorije in prakse, se pasivnost toženca ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb (prim. Triva, Belajec, Dika, Gradjansko parnično procesno pravo, Zagreb, 1986, str. 498, Ude, Civilno procesno pravo, Ljubljana, 2002, str. 309, Galič, Sankcije za neaktivnost strank v pravdnem postopku, Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta, Ljubljana, 2003, str. 165). V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.

Podpisana vročilnica je javna listina, ki ustvarja izpodbojno domnevo, da je naslovnik prejel sodno pisanje, in to takrat, kot je to navedeno na vročilnici.(1) Iz vročilnice v spisu ne izhaja, da tožba tožencu ne bi bila vročena osebno. Res je, da je toženec v dokaz svojih navedb, da je sporno vročilnico podpisal njegov oče, predlagal, da sodišče primerja njegov podpis s podpisom njegovega očeta, vendar pa nižji sodišči nista ravnali napak, ko tega nista izvedli. Ugotavljanje pristnosti podpisa je namreč delo izvedenca grafologa, saj je potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima. Četudi bi bila podpisa različna, to še ne bi zadostovalo za zaključek, da gre za podpisa dveh različnih oseb. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

Pravilna je tudi presoja nižjih sodišč, da samo zaradi navedbe v tožbi, da je toženec lastnik vozila, v resnici pa je sklenitelj zavarovanja oziroma zavarovanec ter v smislu tretje točke uvodnih določil Splošnih pogojev AO-03 (v nadaljevanju Splošni pogoji) sozavarovana oseba (zatrjevano pa je bilo, da je sklenil s tožnico zavarovanje avtomobilske odgovornosti), ni mogoče zaključiti, da so dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica. Določba četrtega odstavka 318. člena ZPP se namreč nanaša na situacije, ko gre za očitno neskladje med dejstvi in predloženimi dokazi tožnika. Tudi če je dokaz, ki ni v nasprotju z dejstvi, pomanjkljiv in v kontradiktornem postopku ne bi zadostoval za utemeljenost zahtevka, tega ni mogoče šteti kot razlog za zavrnitev izdaje zamudne sodbe zaradi neizpolnitve pogoja, da dokazi ne smejo biti v nasprotju z dejstvi. Toženec je sklenil zavarovalno pogodbo s tožnico, saj je vozilo, ki je bilo udeleženo v prometni nesreči, kupil na leasing, zato je zavarovanec leasingodajalec. Zavarovalno kritje se nedvomno razširja tudi na sklenitelja, saj je on vozilo uporabljal kljub temu, da (še) ni bilo njegovo. Toženec ima po že navedeni določbi Splošnih pogojev status sozavarovane osebe. Izguba zavarovalnih pravic iz prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev pa ne velja le za zavarovanca, pač pa tudi za sozavarovane osebe, zato lahko po določbi tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev zavarovalnica uveljavlja povračilo izplačila odškodnine oškodovancem od zavarovanca in odgovornih oseb, ki so izgubile pravice iz zavarovanja po prvem odstavku tega člena. Revizijske navedbe, da tožbeni zahtevek ni sklepčen, tako niso utemeljene. Iz prepisa zavarovalne police povsem jasno izhaja, da je zavarovalec toženec kot fizična oseba. Kot samostojni podjetnik je bil naveden le v t.i. Odrečnih izjavah, ki pa so jih podpisali le oškodovanci. Dejstvo, da so bile odškodnine oškodovancem izplačane iz zavarovalne police štev. 1-AO-01 1251017, ki jo je kot zavarovalec sklenil toženec, pa izhaja iz vseh nalogov za plačilo. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Primerjaj odločbi VS RS opr. št. II Ips 451/2003 in II Ips 512/2004.