Jedro

Dolžnik dolguje obratovalne stroške upravniku, ker je ta zanj izpolnil njegovo zakonsko obveznost, medtem ko dobavitelju dolguje na podlagi pravnega posla. Vtoževane terjatve za povračilo obratovalnih stroškov tako zastarajo v splošnem, petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ), saj temeljijo na neupravičeni obogatitvi (197. člen OZ). Tožnica je namreč s trenutkom, ko je namesto toženke (lastnice poslovnega prostora) plačala obratovalne stroške dobaviteljem, pridobila pravico terjati njihovo povračilo (336. člen OZ). Iz povedanega izhaja, da je zastaranje pričelo teči z dnem plačila vtoževanih zneskov dobaviteljem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206202/2012 z dne 27. 12. 2012 obdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka) in toženki naložilo v plačilo pravdne stroške tožnice v višini 452,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je brez navedbe pritožbenih razlogov vložila laično pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da se pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženki naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V konkretnem primeru je tožnica kot upravnica od toženke zahtevala plačilo obratovalnih stroškov, ki jih je zanjo plačala dobaviteljem blaga in storitev poslovne stavbe, v kateri ima toženka poslovne prostore. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja: 1. da toženka v obdobju od avgusta 2008 do januarja 2011 in od marca 2011 do oktobra 2011 stroškov poslovnega prostora ni plačala, zato jih je zanjo plačala tožnica iz lastnih sredstev, 2. da je tožnica strošek obračunala na podlagi računov dobaviteljev skladno z določili Stvarnopravnega zakonika (SPZ), in sicer tako, da je porabo najprej obračunala po dejanski porabi. Presežek električne energije pa je kot "skupno elektriko" obračunala upoštevaje delež posameznega etažnega lastnika, skladno s sklepom, sprejetim na sestanku etažnih lastnikov dne 6. 4. 2011. 7. Zmotno je naziranje pritožbe, da je za presojo zastaranja vtoževanih terjatev upravnice potrebno upoštevati triletni (in ne splošni petletni) zastaralni rok, ker terjatve tožnice temeljijo na računih. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da se položaj, ko dolžnik dolguje dobaviteljem, po temelju razlikuje od položaja, ko dolžnik dolguje upravniku, saj gre za drugo pravno podlago obligacijskega razmerja in drugega upnika. Dolžnik namreč dolguje obratovalne stroške upravniku, ker je ta zanj izpolnil njegovo zakonsko obveznost, medtem ko dobavitelju dolguje na podlagi pravnega posla. Vtoževane terjatve za povračilo obratovalnih stroškov(1) tako zastarajo v splošnem, petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ), saj temeljijo na neupravičeni obogatitvi (197. člen OZ) (2). Ta do vložitve predloga za izvršbo tožnice še ni potekel. Tožnica je namreč s trenutkom, ko je namesto toženke (lastnice poslovnega prostora) plačala obratovalne stroške dobaviteljem, pridobila pravico terjati njihovo povračilo (336. člen OZ). Iz povedanega izhaja, da je zastaranje pričelo teči z dnem plačila vtoževanih zneskov dobaviteljem in se do dne vložitve predloga za izvršbo dne 23. 12. 2012, še ni izteklo, glede na dejstvo, da je najstarejša terjatev tožnice nastala avgusta 2008. 8. Prav tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženke o nepravilnem obračunavanju stroškov, saj obrazložitev načina delitve stroškov vsebujeta 7. in 10. točka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnica stroške obračunala skladno s sklepom, ki je bil sprejet na zboru etažnih lastnikov dne 6. 4. 2011 in sicer tako, da je porabo najprej obračunavala po dejanski porabi. Presežek električne energije pa je kot "skupno elektriko" obračunala med vse etažne latnike upoštevaje njihov solastniški delež. Ker toženka na vlogo tožnice, v kateri je pojasnila način izračuna stroškov ni odgovorila, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo navedbe tožnice o obračunavanju stroškov skladno s sklepom za priznane (drugi odstavek 214. člen ZPP). Pritožnica pa z navedbami, da so se stroški zaračunavali samovoljno, brez pravne podlage, posega v ugotovljeno dejansko stanje, ki pa v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Tudi z opozarjanjem, da se je "skupna elektrika" obračunavala tudi od poslovnih prostorov, ki so bili v izključni uporabi uporabnikov ter da bi le izvedenec lahko ugotovil primerno porabo za skupne prostore, toženka nedopustno izpodbija v prvostopnem postopku ugotovljeno dejansko stanje. Te navedbe pa nenazadnje predstavljajo tudi nedopustno pritožbeno novoto, ki je na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj toženka ne pojasni, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

9. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila. Tožnica je priglasila stroške odgovora na pritožbo, vendar slednji ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, zato ni bil potreben in tožnica sama trpi stroške, ki so ji nastali z njegovo vložitvijo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): tožnica zahteva le povračilo obratovalnih stroškov, ne pa stroškov upravljanja.

Op. št. (2): tako tudi VSL sodba II Cpg 1544/2014 in VSL sodba II Cpg 768/2014.