Jedro

Sodišče, ki ga zavezuje poleg načela proste presoje dokazov tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (člen 15 ZKP), pa sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve povsem odveč, oziroma, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano, ali pa je brez pomena za zadevo, oziroma, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Prvo sodišče je zavrnitev dokaznih predlogov temeljito obrazložilo (točka 24) s tem, da predlagane priče niso bile predlagane iz razloga, ker bi lahko karkoli izpovedale o domnevnih dogodkih, ki sta pod obtožbo, pri katerih sta bila prisotna obtoženec ali oškodovanka, temveč le o njunem odnosu po tem dogodku. Ker je o posledicah doživljanja travmatskega dogodka oškodovanke, njenih stiskah ter o tem, kako so se le-te odrazile navzven tudi po daljšem obdobju, temeljito povprašalo tudi oba izvedenca dr. K. in dr. T., ki sta ob dodatnih zaslišanjih podrobneje pojasnila posledice doživljanj in stisk oškodovanke po tem dogodku, je pritrditi prvemu sodišču, da obramba takšnega dokaznega predloga, ko naj bi predlagane priče izpovedovale le o odnosu med obtožencem in oškodovanko po tem dogodku, ni utemeljila s potrebno stopnjo materialnopravne relevantnosti, saj ni ponudila ustrezne podlage, iz katere bi izhajala ocena verjetnosti uspeha tako predlaganih dokazov.

Zavrnitev takšnega dokaznega predloga, ki pa je zaradi jasnosti zadeve tudi odveč, pa tudi ni vnesla kakršnegakoli dvoma v ugotovljeno obremenilno dejstvo v zvezi s posledicami, doživljanji in stiskami oškodovanke, ki so se odražale navzven, kar pa sta že tekom postopka podrobneje obrazložila tudi oba angažirana izvedenca. Po povedanem se torej pritožbene navedbe o kršitvi pravice do obrambe (drugi odstavek člena 371 ZKP) in posledično o kršitvi pravice do poštenega postopka izkažejo za neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obtoženca za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po drugem in prvem odstavku člena 183 KZ in mu na podlagi tega zakonitega določila izreklo zaporno kazen v trajanju treh (3) let in šest (šest) mesecev zapora. Po drugem odstavku člena 102 ZKP je oškodovanko Š. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, po prvem odstavku člena 95 ZKP pa je obtožencu naložilo v plačilo stroške postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP v doslej zaznamovanem znesku 2.072,08 EUR ter potrebne izdatke oškodovanke ter nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca, ki jih bo prvo sodišče odmerilo s posebnim sklepom.

2. S tako odločitvijo se obtoženec ne strinja in vlaga po svojem zagovorniku pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se sodba tako spremeni, da se obtoženca oprosti obtožbe, podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. S pritožbenimi navedbami, da je oškodovanka, ki je bila večkrat v tej zadevi zaslišana, o določenih okoliščinah izpovedovala različno, zlasti glede tega, ali je obtoženec pri svojem ravnanju svoj spolni ud vstavil v njeno nožnico in da je tudi sicer dogodek opisovala izredno skromno, čeprav naj bi obema izvedencema in dr. A. C. P. oba dogodka opisala obsežno, se pritožba zavzema za ugotovitev zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar neutemeljeno.

6. Z izpodbijano sodbo se obtožencu, rojenemu 1975, ki je storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti zanikal, očita, da je v mesecih juniju in avgustu 2002 obakrat zoper oškodovanko, ki je bila takrat stara nekaj manj kot 14 let (zaradi česar iz izreka tudi izhaja, da je med njima obstajalo očitno nesorazmerje), uporabil silo z namenom zadovoljitve svoje spolne sle tako, kot izhaja iz sodbenega izreka napadene sodbe, oškodovanka pa se mu je pri tem upirala z nogami in rokami, ob tem pa je jokala in kričala in je tako prišlo v obeh primerih prišlo vsaj do dotika njunih spolovil. Obtožencu se torej očita kvalificirana oblika kaznivega dejanja, ki ga stori tisti, kdor pri storitvi temeljne oblike tega kaznivega dejanja uporabi silo.

7. Prvo sodišče je v nasprotju s pritožbenimi navedbami oškodovankino izpoved, ki je o obeh dogodkih, ki sta pod obtožbo (tudi o dejanju, ki ga je storil A. K., ki je bil v zvezi s tem kaznivim dejanjem že pravnomočno obsojen s sodbo IX K 50903/2014 z dne 14. 11. 2017 in ki je postala pravnomočna istega dne) prvič spregovorila šele 20. 8. 2013 po njeni prvi hospitalizaciji (17. 11. 2013), ko se je o vseh treh dogodkih zaupala psihiatrinji dr. A. C. P., pred tem pa že dežurni medicinski sestri v Zdravstvenem domu v... Z. P. v rešilnem vozilu, bila nato zaslišana v preiskavi in nazadnje še na glavni obravnavi 7. 12. 2017, ocenjevalo po načelu proste presoje dokazov (prvi odstavek člena 18 ZKP) in skladno z metodloškim napotkom iz drugega odstavka člena 355 ZKP. Najprej je kronološko povzelo tek odkrivanja tega kaznivega dejanja, začenši z njeno hospitalizacijo in v tem delu dokazno ocenilo izpoved Z. P., kateri je oškodovanka kot prvi povedala o posiljevanju in zlorabi s strani soseda A. K. in njenega polbrata, nato pa vse ponovila še ob sprejemu v bolnišnico lečeči psihiatrinji dr. A. C. P., kateri je prav tako opisala svoje travmatične dogodke s strani soseda in polbrata v svoji mladosti. Nato je prvo sodišče oškodovankino izpoved v preiskavi in na glavni obravnavi, kar je povzeto v izpodbijani sodbi (točki 8 do 10) ocenjevalo samo zase, zatem pa še v odnosu do ostalih, v tem delu izvedenih dokazov, tudi obeh izvedenskih mnenj in dopolnitev le-teh in z dodatnimi zaslišanji dr. K. in dr. T., njenega sedanjega partnerja J. P. in njene matere K. T.. Svojo presojo je utemeljilo v nasprotju s pritožbenimi navedbami z razumnimi in argumentiranimi razlogi, ki jih kot prepričljive sprejema tudi pritožbeno sodišče, ki v nasprotju s pritožbo ugotavlja, da je oškodovanka vsakič o vseh svojih dogajanjih bila s strani poslujočih organov (in tudi obeh izvedencev) v navzočnosti strank temeljito povprašana, v prid čemur priča tudi obseg prepisa zvočnega posnetka zaslišanja oškodovanke na glavni obravnavi z dne 18. 12. 2017, ki obsega 10 strani, zato že iz tega razloga ne držijo posplošeni očitki pritožbe o njenem skromnem podajanju ključnih okoliščin obeh dogodkov.

8. Pritožba izrecno, kot razhajanje v njenih opisih obeh dogodkov izpostavlja neskladnosti o tem, kako je bila oškodovanka v posameznih dogodkih oblečena in ali je prišlo v katerem izmed obeh dogodkov do delne oz. popolne penetracije1. O slednjem se je prvo sodišče, tudi ob dokazni oceni izpovedi J. P., njenega sedanjega partnerja, razumno opredelilo, izhajajoč pri tem iz mnenj dr. K. in dr. T., ki sta oba ob dodatnih zaslišanjih to spominsko vrzel oškodovanke, glede na njeno osebnostno strukturo, upoštevajoč pri tem pomen padanja spominske krivulje, ustrezno pojasnila. Na podlagi njunih ugotovitev je prvo sodišče tudi po prepričanju pritožbenega sodišča glede oškodovankinih razhajanj v izpovedi glede oblačil in o tem, ali je v obeh primerih obtoženec s svojih spolnim udom prodrl v njeno nožnico ali ne, oziroma ali je prišlo vsaj do tiščanja spolnega uda v oškodovankino spolovilo, prepričljivo zaključilo, da je oškodovanka bila v obeh primerih zlorabe osredotočena le na svojo obrambo in beg, medtem ko je razhajanje v opisu penetracije pojasnilo z njenimi zaznanimi občutki sramu in krivde ter njene šibke osebnostne strukture, kot sta jo prav tako skladno zaznala in opisala oba izvedenca. Zato podajanje lastne dokazne ocene oškodovankine izpovedi v tem delu s strani pritožbe po prepričanju pritožbenega sodišča nikakor ne more omajati prepričljivih zaključkov prvega sodišča, zato je v tem delu pritožba neutemeljena.

9. Očitke o neverodostojnosti oškodovankinih izpovedi pritožba v nadaljevanju gradi tudi na neprepričljivosti izvedenskih mnenj obeh izvedencev dr. K. in dr. T., ki se po videnju pritožbe sploh nista z objektivnimi okoliščinami opredeljevala do razmerja med obtožencem in oškodovanko, temveč sta le na splošno razlagala strokovna spoznanja o tem, kako ravnajo osebe, ki so žrtve spolnega nasilja, zato sta s svojimi zaključki le zapolnjevala luknje v izpovedi oškodovanke, pri čemer pa pritožba kot primer navaja razlago izvedenke dr. T. na obravnavi 26. 1. 2016 o tem, kaj je razlog, da oškodovanka toliko let po dogodku ni obtoženca ovadila. S takšnim načinom pa je sodišče, ki je obema izvedencema sledilo, selektivno upoštevalo le tiste njune zaključke, ki obtožbo potrjujejo.

10. Takšno vztrajanje pritožbe pri uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja je neutemeljeno, pri čemer pa se pritožba sklicuje na zaslišanje dr. T., ki je bilo izvedeno na glavni obravnavi 29. 3. 2018 in ne 26. 1. 2016 (to je datum vložitve obtožnice). Tekom postopka je prvo sodišče prav z namenom, da bi vsestransko razčistilo vprašanje oškodovankine resnicoljubnosti, ki je v tej zadevi ključno vprašanje, angažiralo še izvedenko dr. T., ki jo je v postopku tudi zaslišalo, njene ugotovitve pa primerjalo z izvedenskim mnenjem dr. K., ki je bilo izdelano še v postopku, v katerem je bil soobtoženec obdolženi K. A. (ta zadeva je sedaj že pravnomočna). Oškodovanka je o dogodku bila zaslišana še na glavni obravnavi v prisotnosti strank in dr. T., ki je glede na tudi takrat zaznano oškodovankino reakcijo (večkratni izbruhi joka, zaradi česar so bile potrebne prekinitve obravnave) enako, kot dr. K. izključila, da bi bilo lahko oškodovankino ravnanje, ko sicer je šele po večletnem molku spregovorila o svojih travmatskih izkušnjah, vzpodbujeno s strani tretjih oseb in zaigrano. Oba sta pa bila skladna, da je oškodovanka ob opisovanju travmatičnih dogodkov odreagirala čustveno predvsem zaradi notranje stiske in stopnjevane tesnobe, ne pa iz stiske zaradi samega postopka, kot je to trdila obramba. Zato je prvo sodišče tudi s strani obrambe izpostavljene pomisleke o večletnem molku o spolni zlorabi s strani oškodovanke presojalo v kontekstu obeh izvedenskih mnenj in v povezavi z neugodnimi družinskimi razmerami, v katerih je takrat še mladoletna oškodovanka, kateri je bila celo njena mati izrazito nenaklonjena, živela, ter nato ob nesporni ugotovitvi obeh izvedencev, da je šlo pri oškodovanki za posttravmatsko stresno motnjo, ki se je izražala v nenadzorovanih podoživljanjih travmatskih dogodkov, skrbno raziskalo. Na podlagi zaslišanja vseh prič v tem postopku in ugotovitvah obeh izvedencev je prepričljivo zaključilo, da ni dvoma, da je bila oškodovanka v svojem okolju deležna pomanjkanja zaščite po travmi, kar je bil glavni razlog, da se je po travmi zaprla sama vase in da o tem ni z nikomur govorila, takšen način pa je le še poslabšal vso situacijo, ki pa je nato izbruhnila v letu 2013, ko je bila oškodovanka hospitalizirana, kajti pred tem se je oškodovanka zaradi strahu pred šikaniranjem, zaničevanjem in obsodbami z vsemi tem občutki krivde spopadala sama. Slednje in pa dejstvo, da se je oškodovanka takrat se šolala, pa so prvo sodišče še dodatno utrdili v prepričanju, da je večletni molk pri njej povsem razumljiv in se povsem sklada z njeno šibko osebnostno strukturo, kot sta pojasnila tudi oba izvedenca. Zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča takšni izčrpni razlogi prvega sodišča in pojasnjevanje obeh izvedencev, katerima je sodišče utemeljeno sledilo, nikakor ni mogoče označiti kot zapolnjevanje spominskih vrzeli oškodovanke, prav tako pa je protispisna navedba pritožbe, da je sodišče iz obeh izvedenskih mnenj povzelo le ugotovitve, ki obtožbo potrjujejo, česar pritožba substancirano tudi ni obrazložila.

11. Iz istih razlogov tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugotovitev izvedenke dr. T. o tem, da pri oškodovanki ni mogoče ločiti posledice spolnega napada ene osebe ali dveh in ali je šlo za napad ene osebe ali dveh. Dejstvo je, da se je s prvotno obtožnico z dne 26. 1. 2016, v takratni zadevi opr. št. IX K 52541/2017 obtožencu in takrat še soobtoženemu A. K. (sedaj obsojencu) očitalo, da sta storila vsak zase kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po drugem in prvem odstavku člena 183 KZ, zato je izvedenka dr. T. ob zaslišanju na glavni obravnavi, ko je pojasnjevala svoje ugotovitve v zvezi s posttravmatsko stresno motnjo oškodovanke bila o tem izrecno povprašana. Pojasnila je, da so se oškodovankine čustvene in vedenjske motnje, ki so značilne za odziv duševno manj funkcionalne osebe na (objektivno) neugodne zunanje razmere, sicer pri oškodovanki izkazovale že pred obravnavanimi dogodki, torej v zgodnjem otroštvu, zato oškodovanka že kot otrok ni imela zaupanja vase, imela pa je tudi skromnejše sposobnosti v šoli, prisotna pa je bila tudi vzgojna zanemarjenost. Na izrecno vprašanje sodišča, ali je mogoče razmejiti vpliv neustreznih spolnih ravnanj med posameznimi storilci v konkretnem primeru med obtožencem in sedaj soobsojenim A. K. pa je odgovorila, da glede na simptomatiko njene travmatiziranosti (nočne more, vsebine vsiljujočih se razmišljanj in dezintegracijah ob teh mislih) in zato, ker je bila preiskovanka v preteklosti deležna toliko oblik travmatizacije (zanemarjenosti, nasilja in čustvene prikrajšanosti), ni mogoče ob njeni splošni prizadetosti izključiti posledic, ki so povezane ravno z izkušnjo spolnega nasilja in zato tudi ni mogoče razmejiti vpliva neustreznih spolnih ravnanj med posameznimi storilci. Takšne ugotovitve izvedenke pa je prvo sodišče povezalo z ugotovitvami o oškodovankinem otroštvu in odraščanju ter nato razumno zaključilo, da kljub nesporni spolni travmatiziranosti pri oškodovanki, ki se izkazuje v fenomenu podoživljanju tesnob, morečih sanj, scen neobvladovanja, bojazni pred dotikom, kakšne razmejitve vpliva med dvema morebitnima storilcema ni mogoče postaviti, zato očitek o tem, da se prvo sodišče do slednjega ni opredelilo, ne vzdrži. 12. V okviru istega pritožbenega razloga pritožba izpostavlja kot ključno izpoved priče K. T., oškodovankine matere, ki je povedala, da si je oškodovanka vse v zvezi s posilstvom svojega polbrata izmislila, saj je imela s hčerko težave, ker se je potepala in družila z moškimi, medtem ko je odnos med obtožencem in oškodovanko označila kot normalen, tega pa sodišče neutemeljeno ni sprejelo, kritično pa tudi ni presojalo izpoved oškodovankinega partnerja J. P. v delu, ko je pojasnil, da sta z oškodovanko še po tem dogodku skupaj obiskovala njen dom in ni vedel povedati ničesar o tem, da bi se oškodovanka obtoženca izogibala ali bala, saj bi bilo po videnju pritožbe logično, da bi se morala oškodovanka obiskom na domu upirati, kar naj bi pojasnila tudi oba izvedenca.

13. Nobenega dvoma ni o tem, da sta oba izvedenca skladno ugotovila, da so bile razmere, v katerih je oškodovanka odraščala, zanjo, kot mladoletno osebo, izrazito neugodne. Pri njej sta bili, kot sta bila skladna oba izvedenca, katerima je sodišče sledilo, zaznani vzgojna zanemarjenost in čustvena prikrajšanost, kar vse se je odražalo v skromnejših sposobnostih tudi na področju njenega izobraževanja, zato prvostopno sodišče povsem utemeljeno ni sledilo izpovedi oškodovankine matere K. T., ki je ves čas prikazovala oškodovanko kot izrazito problematično osebo, v nasprotju s tem pa je obtožencu izkazovala naklonjenost, kar je tudi prepričljivo obrazložilo (točka 15). Takšni dokazni oceni izpovedi oškodovankine matere pa v povezavi z drugimi dokazi ni očitati pomanjkljivosti, kot to neutemeljeno navaja pritožba, ki v tem delu podaja le svoje videnje izpovedi te priče, ki pa se v odnosu do ostalih izvedenih dokazov tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izkaže za neprepričljivo.

14. Kar pa zadeva trditve obrambe o tem, da se je oškodovanka po tem dogodku še večkrat svojim partnerjem J. P. vračala na svoj dom, kar pa se po mnenju priotžbe ne bi zgodilo v primeru, če bi jo obtoženec posilil, pa se je prav tako prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi izčrpno opredelilo (točka 19). Sprejelo je sicer zagovor obtoženca, ki je celo argumentirano pojasnjeval, da sta se z oškodovanko v času, ko je bila še doma, po očitanih dogodkih v letu 2002 še družila in bila skupaj celo na smučanju (o tem pričajo tudi fotografije). Te ugotovitve pa je prvo sodišče razumno povezalo z eksistenčno vezanostjo oškodovanke na svoj dom, saj je takrat oškodovanka obiskovala še osnovno šolo in se stikom z obtožencem objektivno ni mogla povsem izogniti. Glede druženj, ki jih je obtoženec izpostavil (smučanje, sprehodi), pa je utemeljeno verjelo oškodovanki, ko je pojasnila, da se je ob teh priložnostih, ki jih sicer ni zanikala, zaradi prisotnosti ostalih oseb vendarle počutila varno, kar se sklada tudi z zaključki dr. T.. Kar pa zadeva obiske oškodovanke na domu še potem, ko je oškodovanka že odšla od doma in živela pri partnerju P., pa pritožba spregleda, da je izveden dokazni postopek pokazal, da oškodovanka vsaj nekaj let po dogodku svojega doma ni obiskala, pa tudi kasneje se je vračala zelo redko, čemur se je čudil tudi sam obtoženec, ki pa o tem, kot tudi o kasnejši ovadbi oškodovanke z njo o tem tudi nikoli ni spregovoril, kar je prvo sodišče prav tako dokazno ocenilo in zaključilo, da takšna obtoženčeva reakcija tudi ni razumljiva. Po povedanem torej dokazna ocena izpovedi prič K.T. in J. P. v tem delu, ki jo v pritožbenih navedbah prav tako kot lastno ponuja pritožba, ne more omajati pravilne in izčrpne dokazne ocene vseh, pred sodiščem prve stopnje izvedenih dokazov in posledično prepričljivih zaključkov prvega sodišča o tem, da je dejanje obtožencu z gotovostjo dokazano tako v objektivnem delu, kot tudi glede njegove krivde, zaradi česar pritožbeni uveljavljani razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni utemeljen.

15. V okviru bistvenih kršitev določb postopka pritožba vztraja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zaslišanje prič N. P.i, A. B., Š. P., T. R., A. R., F. V., M. B. in A. G., s čemer je obrambi onemogočilo vsakršno dokazovanje, da obtoženec dejanja ni storil. Namesto, da bi z izvedbo dokazov ugotavljalo resničnost navedb in objektivnost ter pravilnost ugotovitev obeh izvedencev, ki sta svoje mnenje podala na podlagi tega, kar jima je povedala oškodovanka, pa je predlagane dokaze zavrnilo, ker so posledice, doživljanje in stiska oškodovanke odražanje le-teh navzven.

16. Iz obstoječe sodne prakse izhaja, da obramba, ki zahteva izvedbo razbremenilnega dokaza, nosi breme, da z zadostno stopnjo verjetnosti poleg njegovega obstoja izkaže tudi uspeh tako izvedenega dokaza za obtoženca2. Zato pri odločanju o dokaznem predlogu sodišče vselej upošteva merila, ki jih je ustaljena sodna praksa postavila za odločanje predloga v smislu 3. alineje člena 29 Ustave. Sodišče po načelu proste presoje dokazov samo odloča, katere dokaze bo izvajalo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, ni pa dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga stranke predlagajo, vendar pa morajo predlagani dokazi biti materialnopravno relevantni, pravna relevantnost predlaganega dokaza pa mora biti utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti, sicer pa je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obtoženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne bo uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje poleg načela proste presoje dokazov tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (člen 15 ZKP), pa sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve povsem odveč, oziroma, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano, ali pa je brez pomena za zadevo, oziroma, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Prvo sodišče je zavrnitev dokaznih predlogov temeljito obrazložilo (točka 24) s tem, da predlagane priče niso bile predlagane iz razloga, ker bi lahko karkoli izpovedale o domnevnih dogodkih, ki sta pod obtožbo, pri katerih sta bila prisotna obtoženec ali oškodovanka, temveč le o njunem odnosu po tem dogodku. Ker je o posledicah doživljanja travmatskega dogodka oškodovanke, njenih stiskah ter o tem, kako so se le-te odrazile navzven tudi po daljšem obdobju, temeljito povprašalo tudi oba izvedenca dr. K. in dr. T., ki sta ob dodatnih zaslišanjih podrobneje pojasnila posledice doživljanj in stisk oškodovanke po tem dogodku, je pritrditi prvemu sodišču, da obramba takšnega dokaznega predloga, ko naj bi predlagane priče izpovedovale le o odnosu med obtožencem in oškodovanko po tem dogodku, ni utemeljila s potrebno stopnjo materialnopravne relevantnosti, saj ni ponudila ustrezne podlage, iz katere bi izhajala ocena verjetnosti uspeha tako predlaganih dokazov. Zato je prvo sodišče zavrnitev dokazov ustrezno obrazložilo, saj je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča odnos obtoženca do oškodovanke po dogodku, ki je predmet obtožbe dovolj pojasnjen. Zavrnitev takšnega dokaznega predloga, ki pa je zaradi jasnosti zadeve tudi odveč, pa tudi ni vnesla kakršnegakoli dvoma v ugotovljeno obremenilno dejstvo v zvezi s posledicami, doživljanji in stiskami oškodovanke, ki so se odražale navzven, kar pa sta že tekom postopka podrobneje obrazložila tudi oba angažirana izvedenca. Po povedanem se torej pritožbene navedbe o kršitvi pravice do obrambe (drugi odstavek člena 371 ZKP) in posledično o kršitvi pravice do poštenega postopka izkažejo za neutemeljene.

17. Pritožba uvodoma navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, vendar pa pritožbenega razloga zaradi izrečene sankcije, ne obrazloži. Zato je pritožbeno sodišče izrečeno sankcijo preizkusilo v okviru uradnega preizkusa (člen 383 ZKP) in ugotovilo, da je izrečena zaporna kazen tri (3) leta in šest (6) mesecev zapora ob upoštevanju po sodišču prve stopnje ugotovljenih obteževalnih in olajševalnih okoliščinah primerna in ustrezna sankcija ter skladna z načelom individualizacije kazenske sankcije, zato poseg v tako izrečeno sankcijo po pritožbenem sodišču ni potreben.

18. Iz teh razlogov in ker je pritožbeno sodišče pri presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso utemeljeni razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP, je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

19. Obtoženec ni uspel s pritožbo, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 98 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 95 ZKP moral poravnati sodno takso za pritožbo, katero pa bo v skladu s tarifnim delom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje.

1 Primerjaj sodbo VS RS, opr. št. I Ips 55582/2011-160 z dne 17. 3. 2016 2 Primerjaj sodbo VS RS, opr. št. I Ips 81507/2010 z dne 31. 5. 2018