Jedro

Stališče, da mora stranka po določbi drugega odstavka 454. člena ZPP narok izrecno zahtevati in da ne zadostuje, da ga zgolj predlaga, je pravno zgrešeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 106485/2011 z dne 22. 7. 2011 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (1. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati njene nadaljnje pravdne stroške v višini 441,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude s plačilom tečejo od prvega dne po poteku 8 dnevnega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je stališče sodišča prve stopnje, da mora stranka po določbi drugega odstavka 454. člena ZPP narok izrecno zahtevati in da ne zadostuje, da ga zgolj predlaga, pravno zgrešeno. Ob tem višje sodišče pojasnjuje, da stranki nista predlagali zgolj zaslišanja prič, ampak sta na poziv sodišča z dne 4. 5. 2012 (list. št. 47), ali predlagata opravo naroka, obe izrecno odgovorili, da ga predlagata in da naj sodišče zasliši predlagane priče. Sodišče prve stopnje ga ni izvedlo tudi zato, ker stranki nista uporabili besede „zahtevati“ (ampak sta ga predlagali).

7. Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da za takšno razlikovanje v pomenu teh dveh besed (vsaj za uporabo drugega odstavka 454. člena ZPP) ni nobene osnove. Tožena stranka pravilno opozarja, da je povsem jasno, da z vlogo z dne 11. 5. 2012 (red. št. 15) ni zahtevala nič drugega kot to, da sodišče opravi narok in zasliši predlagane priče. Pravilno opozarja, da je po pomenu določbe drugega odstavka 454. člena ZPP povsem nepomembno, ali je svojo vlogo naslovila kot predlog za izvedbo naroka ali kot zahtevo za njegovo izvedbo. Pripomniti je, da tudi razlogi sklepa VS RS III Ips 717/2009 z dne 7. 9. 2010, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ne dajejo opore za razlikovanje v pomenu med zahtevo za izvedbo naroka in predlogom za njegovo izvedbo. V tej odločbi je poudarjeno predvsem to, da predlog za zaslišanje priče ne pomeni obenem tudi zahteve/predloga za izvedbo glavne obravnave, kar je tudi sicer enotno stališče teorije in prakse.

8. Sodišče prve stopnje je torej napačno sklepalo, da nobena izmed strank ni predlagala naroka po drugem odstavku 454. člena ZPP. Vendar pa višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da se narok ne izvede, kljub temu pravilna in s pritožbo smiselno uveljavljana kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Po prepričanju višjega sodišča je namreč podana procesna situacija, kot jo predvideva prvi odstavek 454. člena ZPP, ki je sodišče prve stopnje (čeprav je presodilo, da pravno relevantna dejstva niso sporna) ni prepoznalo.

9. V prvem odstavku 454. člena ZPP je določeno, da če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Sodišče prve stopnje mora namreč pri presoji, kdaj je dejansko stanje sporno, upoštevati tudi določbo 214. člena ZPP (prim. sklep VSK I Cp 804/2005 z dne 9. 1. 2007). Ta določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja izhaja iz siceršnjih navedb strank. Pripomniti je, da mora biti zanikanje konkretizirano in argumentirano, česar tožena stranka ni zmogla, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

10. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja (pravilna) ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni argumentirano prerekala trditev tožeče stranke, zaradi česar je treba šteti, da se ta dejstva štejejo za priznana in dejansko stanje ni (več) sporno (prim. 214. člen ZPP). Tožena stranka je v ugovoru in dopolnitvi odgovora na tožbo (red. št. 11) ugovarjala, da so bila reklamna sporočila veliko krajša od dogovorjenih 10 sekund (kar je po prepričanju višjega sodišča sicer povsem pavšalno prerekanje, ker ne navede, koliko sekund krajša so bila). Tožeča stranka je na te navedbe odgovorila v pripravljalni vlogi in navedla, da so bila reklamna sporočila, ki jih je tožena stranka pripravila sama, dolga 8 sekund. Glede na to, da tožena stranka na to pripravljalno vlogo tožeče stranke ni več odgovorila, da bi te konkretizirane navedbe tožeče stranke o dolžini reklamnega oglasa argumentirano zavrnila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je dejstvo, da je reklamni oglas trajal 8 sekund, nesporno (priznano). Enako velja za ugovorno trditev tožene stranke, da sporočil ni bilo toliko, kot je bilo dogovorjeno, oziroma da skupni znesek sekund na mesec ni dosegel dogovorjenih 1.500 sekund (ne trdi pa, v kolikšnem obsegu so bila reklamna sporočila predvajana, zaradi česar je ta trditev povsem pavšalna). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je tožeča stranka na te ugovorne navedbe tožene stranke argumentirano odgovorila in navedla, da je osem sekundni oglas predvajala tolikokrat, da je izpolnila pogodbeno kvoto 1.500 sekund predvajanja mesečno (do 30.4.2010 je oglasno sporočilo predvajala v skupni dolžini 107 minut), ter da jo je predvajala tudi do 8 krat na dan. Tožena stranka na te argumentirane in z dokazi podprte trditve (plan predvajanja na prilogi A3 spisa) tožeče stranke ni odgovorila, zaradi česar jih je sodišče prve stopnje pravilno štelo za priznane (nesporne).

11. Čeprav je tožena stranka z ugovorom in s pripravljalno vlogo (ki se šteje kot dopolnitev tožbe) nasprotovala zahtevku tožeče stranke, bi morala potem, ko je tožeča stranka argumentirano odgovorila na njene pavšalne trditve, svoje ugovorne razloge bolj konkretizirati in trditve tožeče stranke argumentirano prerekati. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je že v svoji vlogi z dne 16. 1. 2012 (ki je po vsebini dopolnitev odgovora na tožbo) odgovorila na navedbe tožeče stranke v njeni (kasnejši) vlogi z dne 13. 2. 2012, zaradi česar dodatni odgovor ni bil potreben.

12. Zaradi tega, ker tožena stranka ni argumentirano prerekala trditev tožeče stranke, dejansko stanje ni bilo (več) sporno. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da se zgoraj navedenega pravno odločilna dejstva štejejo za priznana in dejansko stanje ni sporno. Zaradi tega ni bilo potrebe niti po izvedbi naroka za glavno obravnavo po izrecni zahtevi strank (drugi odstavek 454. člena ZPP) niti po zaslišanju prič, saj dejanskega stanja ni bilo treba ugotavljati, ker ni bilo (več) sporno (prim. prvi odstavek 454. člena ZPP). Zaradi tega so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje dopustiti, da tožena stranka z zaslišanjem prič dokaže, da reklamnih sporočil ni bilo toliko, kot je bilo dogovorjeno oziroma da skupni znesek sekund ni dosegel dogovorjenih 1.500 sekund na mesec. Pripomniti je tudi, da zaslišanje priče ni namenjeno dopolnjevanju trditvene podlage, pač pa dokazovanju že postavljenih trditev.

13. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere glede na drugi odstavek 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Enako velja za tožečo stranko, saj njen odgovor ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek (155. člen ZPP).