Jedro

Odločilnega pomena za sklep, da je tožnik sam odgovoren za polovico nastale škode, je ugotovitev, da je potne in vremenske razmere poznal, da je kljub poškodovani levi nogi uporabil zasneženo, to je neočiščeno stransko pot, čeprav je imel na razpolago glavno pot, ki je bila očiščena in torej varna. Čeprav je podana tudi toženkina objektivna odgovornost, to ne utemeljuje sklepa, da mora biti zato pretežno odgovorna za tožnikovo nezgodo. Ugotovljene razmere na poti in njegovo zdravstveno stanje so dejstva, ki jih je sam tožnik poznal in ki bi jih moral pri odločanju o izbiri poti upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je toženka odgovorna za 70% škode, ki je nastala tožniku pri padcu na spolzkih tleh 26.11.1996 na območju toženkinega objekta cca 10 metrov pred vhodom v Mini Casino. O pritožbah obeh pravdnih strank zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje odločilo tako, da je le delno ugodilo pritožbi toženke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje o deležnem razmerju pravdnih strank v razmerju 50 : 50, medtem ko je tožnikovo pritožbo zavrnilo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se vzdrži prvostopna sodba ali pa naj se sodba razveljavi. Sodbo sodišča druge stopnje ocenjuje za nezakonito, ker je bilo ob enakem dejanskem stanju kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji spremenjeno prispevno razmerje pravdnih strank k tožnikovi nezgodi. Opozarja, da je toženka odgovorna objektivno in krivdno ter da bi bil lahko tožnik krivdno odgovoren le, če bi izbral prepovedano pot. Čeprav stranska pot ni bila očiščena, jo je smel uporabiti tako kot drugi gostje hotela. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo, da bi šlo za enakovredne kršitve oziroma opustitve na strani obeh pravdnih strank ter tožnikovega ravnanja ni mogoče oceniti za 50% soprispevek in ga izenačiti s toženkinim.

Na podlagi določila 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Določilo 4. točke 373. člena ZPP pooblašča sodišče druge stopnje, da na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji, materialnopravno drugače presodi spor in v posledici take presoje spremeni sodbo sodišča prve stopnje. Kadar so tako podane predpostavke za spremembo sodbe na podlagi 4. točke 373. člena ZPP in sodišče druge stopnje sodbo spremeni, s tem ne more zagrešiti bistvene kršitve določb pravdnega postopka kot meni revizija. Drugo pa je vprašanje, ali je sodbo nižjega sodišča spremenilo v skladu z določili ustreznega materialnega zakona, kar pa je stvar pravilne uporabe materialnega prava, ki ga tožnik prav tako uveljavlja in o čemer bo govora pozneje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje z odločitvijo o tem, da spremeni vmesno sodbo sodišča druge stopnje, ni zagrešilo očitane kršitve postopka. Prav tako pa ni zagrešilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Predmet revizijskega uveljavljanja zmotne uporabe materialnega prava pa je pravilnost materialnopravne presoje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik poškodoval 26.11.1996 na okrevanju pri toženki, ko je na poti iz hotela proti Mini Casinu uporabil stransko deloma zasneženo pot namesto glavne očiščene poti, ki je bila nepomembno daljša od stranske. Tožnik je bil pri toženki na okrevanju zaradi poškodovanega levega kolena in ko mu je na zasneženi stranski poti spodrsnilo, se je ponovno poškodoval na že poškodovanem kolenu. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je za 70% škode odgovorna toženka, ker ni postavila opozoril o gladki in nevarni poti, ki je bila zasnežena in se gladkih ploščic ni videlo, tožnik pa je po njegovi presoji odgovoren za 30% škode, ker ni uporabil glavne in očiščene poti, čeprav so mu bile razmere znane. Sodišče druge stopnje pa je presodilo, da sta obe pravdni stranki v enaki meri odgovorni za tožnikov škodni dogodek, pri čemer je ocenilo, da predstavljajo spolzke, s snegom pokrite ploščice na poti povečano nevarnost za nastanek poškodb, torej nevarno stvar, zaradi česar je podana objektivna odgovornost toženke za tožnikovo nezgodo po določbi 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), poleg tega pa je toženka tudi krivdno odgovorna, ker je opustila dolžnost opozorila na tako pot. Tožnikov soprispevek k lastni nezgodi je bil po oceni sodišča druge stopnje v tem, da je izbral namesto očiščene glavne poti neočiščeno stransko, da je to storil kljub poškodovani levi nogi in neugodnim vremenskim prilikam in ker je tožnik po lastni izpovedi pot poznal, ker jo je že večkrat uporabil in so mu bile razmere na poti tudi znane. Na podlagi take ocene je v skladu z določili 173. do 177. in 154. člena ZOR odločilo, da je toženka odgovorna tožniku le za 1/2 nastale škode.

Po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj odločitev o deljeni odgovornosti pravdnih strank za sporni škodni dogodek in tudi odločitev o enaki odgovornosti obeh. Po pravilni presoji sodišča druge stopnje je podana toženkina objektivna in krivdna odgovornost iz razlogov, ki jih je izčrpno pojasnilo. Na drugi strani pa je sodišče druge stopnje tudi po oceni revizijskega sodišča pravno pravilno ovrednotilo tista ravnanja in opustitve tožnika, zaradi katerih je deloma sam odgovoren za nezgodo. Odločilnega pomena za sklep, da je sam odgovoren za polovico nastale škode, je ugotovitev, da je potne in vremenske razmere poznal, da je kljub poškodovani levi nogi uporabil zasneženo, to je neočiščeno stransko pot, čeprav je imel na razpolago glavno pot, ki je bila očiščena in torej varna. Čeprav je podana tudi toženkina objektivna odgovornost, to ne utemeljuje sklepa, da mora biti zato pretežno odgovorna za tožnikovo nezgodo, kot je razumeti njegovo revizijo. Ugotovljene razmere na poti in njegovo zdravstveno stanje so dejstva, ki jih je sam tožnik poznal in ki bi jih moral pri odločanju o izbiri poti upoštevati. Take okolnosti na njegovi strani pa v primerjavi s toženkinimi opustitvami dobijo pomen odločilnega faktorja za nastanek nezgode in zato njegov soprispevek ne more biti nižji od 50%. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da materialni zakon s sodbo sodišča druge stopnje ni bil kršen v tožnikovo škodo in da zato njegova revizija iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. V celoti neutemeljeno tožnikovo revizijo je zato revizijsko sodišče moralo zavrniti (393. člen ZPP).